Kolesarske trgovine tudi drugo leto epidemije koronavirusa beležijo rekordno prodajo koles, polne roke dela pa imajo kolesarski servisi. Ponudba na trgu ne sledi sunkoviti rasti povpraševanja, težave pa se pojavljajo tudi pri dobavnih rokih, ti so se podaljšali tudi za več mesecev.
Toplejši in vremensko prijetnejši dnevi so na slovenske ceste zvabili številne kolesarje, med njimi tudi Mateja Zalarja, ki se s kolesarstvom ukvarja praktično že vse življenje. Kot otrok je z družino hodil na kolesarske izlete, v poznejših letih pa ga je ljubezen do vožnje s kolesom pripeljala do tega, da je začel dirkati v gorskem kolesarskem krosu.
“Čez leto ali dve bo na tržišču ogromno rabljenih koles”
Zalar meni, da gre trenutno vsesplošno navdušenje nad kolesarstvom med Slovenci, pripisati epidemiji koronavirusa, delno pa tudi evforiji uspehov, ki jih na svetovnih tekmovanjih dosegata vrhunska športnika Primož Roglič in Tadej Pogačar. “Res me zanima, kaj se bo po koncu epidemije zgodilo z vsemi temi na novo kupljenimi kolesi, ki morda ne bodo več uporabljena,” pove. “Vsi kupujejo kolesa. In če ga je kupil sosed, ga boš seveda tudi sam, ker ti je on povedal, da je kolesarjenje dobro,” še izpostavi.
Zalar sicer dodaja, da se lahko pri marsikaterem posamezniku radovednost nad kolesarjenjem, razvije v redno rekreacijo, saj je, kot hudomušno pove, “to res nori šport, ki te zagrabi”, vendar da pa se dogaja, da jih veliko, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, kolesarsko aktivnost opusti. “Mogoče nimajo časa, mogoče pa kupijo napačno kolo in zaradi tega ne morejo uživati, kot bi lahko sicer. Vendar bojim se, da bo čez leto ali dve na tržišču na voljo ogromno rabljenih koles,” še opozori.
Preberite si portret Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja na SportClubu.
Prodaja koles se je povečala za več deset odstotkov
Po rekordni lanski sezoni je bila situacija letos podobna. Matjaž Tomažič, poslovodja kolesarskega centra Bauer pravi, da v svoji tridesetletni karieri v trgovini, takšnega navala in gneče ne pomeni. “Tega, da ne bilo koles, pa sploh še nismo doživeli,” doda. Razlog za povečan obseg prodaje tudi Tomažič pripisuje epidemiji. “Prodaja je bila večja zaradi tega, ker so imeli ljudje več časa za aktivnosti v naravi,” meni. Po njegovi oceni se je promet v njihovi trgovini povečal za okoli 20 odstotkov.
Podobno razmere opisujejo tudi v kolesarski trgovini Velo. “Večje povpraševanje se kaže na vseh segmentih kolesarstva. Povpraševanje se je povečalo za 32 odstotkov, najbolj izrazito pri električnih kolesih — za 125 odstotkov. Zanimanje pa je naraslo tudi za ostalo športno opremo,” podatke o prodaji predstavi Andrej Blažina, ki je zadolžen za spletno prodajo in marketing v trgovini Velo.
Katera kolesa so najbolj priljubljena?
Kot pravi Tomažič iz trgovine Bauer, so med njihovimi kupci najbolj priljubljena treking kolesa in gorska kolesa srednjega cenovnega razreda. “Prodamo tudi veliko mladinskih koles, v porastu pa je vsako leto tudi več električnih,” med drugim izpostavi. Tudi v kolesarski trgovini Velo dodajajo, da v Sloveniji nekako še vedno najbolj prevladuje klasično gorsko kolo, da pa se tudi za ostale tipe koles seveda najdejo primerne stranke.
In kako se s povečanim povpraševanjem po kolesih in omejeno ponudbo soočajo trgovci, ter kako poskrbijo za pravočasno dobavo, pa Blažina odgovarja, da glede na to, da je visoko povpraševanje značilen za celoten trg tudi izven Slovenije, se seveda industrija sooča z izredno visokim pomanjkanjem proizvodov, težave pa se pričnejo že pri surovinah. “V naši trgovini si z diverzifikacijo blaga in dobaviteljev prizadevamo, da ohranjamo založene vse od 12 trgovin in seveda tudi veleprodajne stranke. Prav tako se skuša kar najhitreje oddajati prednaročila za prihodnja leta,” pojasnjuje.
Poslovodja trgovine Bauer Matjaž Tomažič pa na drugi strani razloži, da težavo z dobavo koles rešujejo s tem, da imajo več dobaviteljev, a da se lahko čas dobave koles podaljša tudi do tri mesece. Na vprašanje, ali se poslužujejo načina, da kolesa, kljub čakalnim dobam, prodajo vnaprej, pa pravi, da si tega ne morejo privoščiti, saj nikoli ne morejo dobiti 100-odstotnega zagotovila, da bodo kolesa tudi dobavljena. “Naše stranke lahko za kolo oddajo rezervacijo, ki je neobvezujoča tako za stranko kot za trgovino. To pomeni, ko ali če kolo pride, stranko o tem obvestimo, če ne, pa pač nič,” med drugim izpostavlja Tomažič.
Kolesa, ki postajajo vse dražja, “gredo za med”
Ob tem gre omeniti, da v situaciji, ko so trgovine s kolesi povsem “izropane,” kolesa postajajo z leti vse dražja. V kolesarskem centru Bauer se tako recimo najbolj prodajana gorska in treking kolesa nahajajo v cenovnem razredu od 600 do 1.200 evrov, pri električnih kolesih je cenovni razpon razumljivo višji, in sicer od dva do tri tisoč evrov. Med sprehodom po trgovini pa si je moč ogledati tudi kolo, katerega cena znaša skoraj šest tisoč evrov, pa to sploh ni najdražje kolo, ki ga je mogoče dobiti na tržišču, opozorijo.
Kot razlog za dvig cen poslovodja trgovine Bauer Tomažič vidi v podražitvi materialov. “Kovine kot so železo in aluminij se dražijo in k temu pripomore tudi podražitev kolesarskih delov,” ocenjuje. Blažina iz trgovine Velo pa medtem kot osrednja razloga navaja podražitve s strani proizvajalcev ter stroški logistike, ki so, kot pojasnjuje, dobesedno eksplodirali. “Za posamezne primere lahko govorimo o večkratnikih podražitve cen transporta, predvsem ladijskih prevozov. Prav tako se dražijo osnovne surovine, kar je eden izmer razlogov za podražitve na strani dobaviteljev,” pravi.
Gneča tudi v kolesarskih servisih
Polne roke dela pa v teh mesecih nimajo samo prodajalci, temveč tudi serviserji koles, ki so ob aprilskem zaprtju države ob epidemiji koronavirusa, kot ena redkih izjem lahko ostali odprti. Klemen Čepirlo iz servisne delavnice Bauer pravi, da so imeli tako v lanskem, kot letošnjem letu več dela kot običajno. Pomemben dejavnik, ki je bistveno pripomogel k večjemu obsegu dela, Čepirlo vidi v javnem prometu, saj je bil ta zaradi epidemioloških ukrepov nekaj časa okrnjen, ljudje pa so se posledično odločali, da bodo za prevoz uporabljali kolesa. “Iz kleti in garaž so tako na plano prišla kolesa, potrebna popravil,” pravi.
Največ dela so sicer v servisni delavnici beležili v mesecu aprilu in maju, stranke pa na popravilo svojih koles v povprečju čakajo do tri dni. “Odvisno je predvsem od tega, ali imamo na zalogi rezervne dele, pa tudi od tega, ali gre za veliko ali malo popravilo,” še pojasnjuje Čepirlo. Med najpogostejšimi okvarami prednjačijo predvsem predrta zračnica, težave z zavorami in prestavami, opravijo pa veliko tudi generalnih oziroma predsezonskih servisov.
Kaj je dobro vedeti pred nakupom kolesa?
- Najprej razmislite, kakšna oblika kolesarstva vam je všeč. Vam bolj ustreza cestno, mestno, gorsko kolesarjenje, ali kolesarjenje po makadamu. Opredelite svoje želje.
- Kolesar Zalar priporoča, da si pred odhodom v trgovino, kolo raje izposodite in ga preizkusite za dan ali dva, ter ugotovite, ali vas ta oblika rekreacije sploh veseli oziroma ali vam ne nazadnje ustreza tudi tip kolesa.
- Za podrobnejše informacije se obrnite na splet. Proizvajalci koles namreč pogostokrat na spletnih straneh navajajo ustrezno velikost kolesa, glede na vašo višino in razkorak. V specializirani trgovini vam bo tako prodajalec znal bolje svetovati, katero kolo je za vas najbolj primerno.
- Ključnega pomena pri nakupu kolesa ima njegova velikost okvirja. V trgovini prosite svetovalce, naj vam kolo nastavijo glede na vašo višino.
- Ne pozabite na sedež. Tega vam ravno tako lahko nastavijo v trgovini. Obstaja pa tudi t. i. Bike Fitting, gre za storitev nastavitve kolesa, ki se v popolnosti prilagaja vašim meram in zmogljivostim.
- Po potrebi kupite tudi dodatno opremo: oblačila, čelado, sončna očala, primerne čevlje, rokavice,…
Tudi vzdrževanje je pomembno
- Kolo je po nakupu potrebno vzdrževati. Priporočljivo je, da ga pred začetkom kolesarske sezone pripeljete na preventivni servis oziroma takoj takrat, ko se nekaj pokvari. Ne čakajte s popravilom, saj so lahko stroški pozneje večji.
- Vsaj enkrat na mesec preverite tlak v zračnicah in po potrebi jih napihajte.
Kolesarska infrastruktura v Sloveniji potrebna izboljšav
In če Slovenci za dobro kolo raje odštejemo kakšen evro več, pa bi se marsikaj dalo izboljšati na področju kolesarske kulture. Kolesar Matej Zalar pravi, da ta v Sloveniji še ni razvita. “Gre za življenjski slog, način razmišljanja. Na kolo ne greš samo zato, da narediš trening, ampak zato, ker ti daje užitek. Morda pogrešam tudi modni vidik, kako se oblečeš za na kolo. Menim tudi, da je za nerazvitost kolesarske kulture mogoče delno pripomoglo tudi to, da se kolesarstvo preveč dojema kot nek vrhunski šport celo na rekreativnem nivoju, kljub temu, da bi se morali na kolesu predvsem zabavat,” pripoveduje.
Za nerazvitost kolesarske kulture pa gre odgovore deloma iskati tudi v sami infrastrukturi, ki bi v nekaterih segmentih potrebovala izboljšave. “Marsikje se dela kolesarske steze, ki niti pod razno ne ustrezajo potrebam kolesarjem, ki si želijo kolesariti približno zgledno hitro. Če je omejitev na kolesarski stezi določena s 25 kilometri na uro, naj bo potem steza temu prilagojena,” poudarja Zalar, ki ob tem hkrati dodaja, da se na nekaterih predelih sploh ni mogoče peljati kot veleva omejitev hitrosti, ker je na vsake toliko metrov uvoz v neko dvorišče ali kakšna druga ovira zaradi katere na stotine kolesarjev poskakuje po svoji poti po določeni vpadnici.
Zalar težave opaža tudi v avtobusnih postajah in nenazadnje sami širini kolesarskih stez. “Zakaj so avtobusna postajališča postavljena tako, da moraš pred njimi zavirati? Potem so tukaj še raznorazni panoji, preozke so nenazadnje tudi same kolesarske steze,” med drugim opomni.
Čeprav je Matej Zalar po zaključku svoje športne poti izgubil stik s kolesarstvom, se je pozneje, kot pravi sam, le s težavo vrnil nazaj na kolo. “Sčasoma sem se spravil v formo in začel več kolesariti,” pojasnjuje. Kljub temu da danes kolesari za rekreacijo, je v lanskem letu na svojem kolesu preživel več kot 700 ur in ob tem naredil tudi več kot 17 tisoč prevoženih kilometrov, svoja doživetja pa deli na svojem spletnem dnevniku in spletni strani Runda.si.
Najraje kolesari po makadamu. Njegova najljubša kolesarska relacija je, ko se iz Ljubljane čez Ljubljansko barje zapelje pod Krim proti Cerknici, kjer naredi krog tudi okoli Snežniških gozdov. Ko se vrne nazaj v Cerknico, se čez planoto Menišijo zapelje v Logatec in Vrhniko ter nato domov zopet čez Ljubljansko barje. Ker je celotna pot dolga okoli 200 kilometrov, Zalar na kolesu preživi praktično cel dan, a mu je pot všeč ravno zaradi tega, ker je na tej trasi okoli 90 odstotkov makadamskih cest, svoj čar pa doprinese tudi neokrnjena narava.
Ljubljana se zadev ne loteva strateško
S problematiko kolesarske infrastrukture se podrobneje ukvarjajo tudi v Ljubljanski kolesarski mreži. Predsednica Lea Ružič pojasnjuje, da k slabši prijaznosti do kolesarjev prispeva nesklenjeno kolesarsko omrežje, preozke in neudobne površine, premalo površin za parkiranje koles, slabi dostopi do nekaterih večjih zaposlitvenih središč, upoštevanje kolesarjev med gradbenimi deli in podobno. “Preveč se še vedno favorizira avtomobilski promet, zadev se občina Ljubljana ne loteva strateško,” ocenjuje Ružičeva.
Rešitev po besedah Ružičeve vidijo v sklenjenem, varnem in udobnem kolesarskem omrežju s krajšimi časi za čakanje na prečkanje, umeščanje kolesarske površine po najkrajših poteh (npr. tudi v enosmernih ulicah, op.p.). “S tem bi zmanjšali število mnogih današnjih “prekrškov”, ki dajejo vtis, da se ne držimo pravil in povečali bi privlačnost kolesarjenja, zaradi česar bi bilo avtomatično tudi več razumevanja in sprejemanja kolesarjev med drugimi udeleženci,” še pravi Ružičeva.
Dodaja, da bi se lahko več naredilo tudi na področju ozaveščanja in izobraževanja, a kot pravi, da večjih rezultatov na ta način ne more biti, dokler ni osnovnega predpogoja – kakovostne kolesarske infrastrukture.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!