Menu Item
"Moji osebnosti bolj ustreza biti minister kot biti opozicijski poslanec," v intervjuju za N1 pove Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Stranka, ki jo vodi, je prvič v vladi, on pa prvič na ministrskem položaju. A ne na tistem, ki si ga je želel, saj je tudi zakon o vladi zaustavil eden od treh referendumov, ki jih sklicuje SDS. Zaradi blokad opozicije v vladi improvizirajo, prizna. Obenem pa je iz njegovih besed jasno, da je po "zmagi" Levice pri snovanju koalicijske pogodbe, udarila realnost.
Ne samo, da so se prva koalicijska nestrinjanja z Levico pojavila v vsega dveh mesecih, odkar je na oblasti vlada Roberta Goloba, za ovinkom so že nova. V predlogu rebalansa proračuna za leto 2023 je ministrstvo za finance namreč “zelo navilo” izdatke za obrambo, kar je za Levico nesprejemljivo.
Ampak saj se ve, v intervjuju za N1 pravi Luka Mesec, da “Levica ni, kot bi rekel Forrest Gump, bonboniera, pri kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil.”
Če se bo kriza poglobila, če bo leto 2024 tako črno, kot se zdaj kaže, bo treba ukrepe razširiti, napoveduje Mesec. Največjo koalicijsko partnerico, vladajočo stranko Gibanje Svoboda pa opominja, da za financiranje krize na eni in za uresničitev ključnih koalicijskih zavez na drugi strani denarja s pobiranjem prihodkov od premoženja ne bo dovolj.
Po njegovem ga bo torej treba najti tudi drugje. Kje, Mesec pojasni v intervjuju. Z njim smo se pogovarjali v petek, ko se vrnil iz New Yorka, kjer je bil najprej s špansko ministrico za delo Yolando Diaz Perez na konferenci Združenih narodov, potem pa je tam ostal še na dopustu.
In ko se je vrnil v Ljubljano, ga je tukaj pričakal še en referendum, ki ga sklicuje SDS, referendum o zamiku zakona o dolgotrajni oskrbi, ki jo politiki obljubljajo že krepko več kot desetletje, pa je starejši še zmeraj nimajo.
Levica je prvič v vladi, vi ste prvič minister. Kaj ste v teh dveh mesecih, odkar ste na tem položaju, spoznali o politiki, česar prej niste vedeli?
Predvsem sem se veliko naučil. Moram reči, da biti minister moji osebnosti bolj ustreza kot biti opozicijski poslanec. Kot opozicijski poslanec moraš pri oblasti iskati luknje in moraš “težiti”.
Kot minister pa potrebuješ čisto drugačen način razmišljanja, drugačen tip možganov. Tukaj prepoznavaš ovire in iščeš pot mimo njih.
Volivci so dali novi vladi trden mandat. A ta je predvsem posledica nezadovoljstva s prejšnjo koalicijo, ne pa toliko priznanje sedanji, kar pa za vladanje seveda ni dovolj.
Ljudstvo nam je dalo zelo močan mandat, desnici pa zelo jasno nezaupnico, a te nezaupnice ni sprejela. Še preden smo začeli, je s svojimi predlogi blokirala spremembe 30 zakonov, zdaj nadaljuje z zakonodajnimi referendumi.
Zelo trdo smo pristali, medenih tednov ni bilo.
In jih tudi ne bo. Verjetno bo zdaj še en referendum, že tretji, o zamiku zakona o dolgotrajni oskrbi. To je pomemben zakon, ki ga politika res obljublja že zelo dolgo, vi ga zdaj zamikate. SDS bi lahko imela tudi ta argument, da če še za leto dni zamaknete ta zakon, bodo ljudje v domovih za starejše tudi prihodnje leto plačevali več kot bi sicer. Kako boste ljudi prepričali, da zanje dobro, če še nekaj časa plačujejo več in ne manj?
Ravno obratno je. Desnica ne prizna, da ima zakon dve določbi. Ena je zamik uveljavitve oskrbe, druga pa, da se zagotovi financiranje, da oskrbnine 1. septembra ne bodo skočile. Zaradi povečanja kadrovskih normativov, ki ga je sprejela prejšnja vlada, so se stroški dela za domove za starejše zelo povečali.
Prejšnja vlada jim je za to zagotovila financiranje, a samo do 1. septembra. Z našo spremembo zakona to financiranje podaljšujemo, referendumska blokada pa to podaljšanje onemogoča.
Domovi bodo morali te stroške prenesti na oskrbovance. Neposredna posledica referenduma je torej, da bodo oskrbnine zrasle za 20 odstotkov.
Res je, da vaša sprememba zakona preprečuje septembrski dvig položnic v domovih za starejše, obenem pa bi zakon, ki ga je sprejela prejšnja koalicija, prinesel to, da bi se z letom 2023 oskrbnine v domovih znižale tudi za več kot polovico. Kajti prinaša javno, proračunsko financiranje za vse storitve, razen za tako imenovani “hotelski del”, torej za stroške bivanja in prehrane.
To lahko naredimo tudi brez njihovega zakona, sploh ni problem. Našli smo denar, da preprečimo septembrski dvig, zdaj pa je tako ali tako v pripravi rebalans proračuna za leto 2023, kjer bo treba zagotoviti denar za pokritje.
Pa se vlada o tem že pogovarja?
Ne, to je posledica referenduma, ki je bil napovedan pred nekaj dnevi. Vlada se pogovarja o tem, kako stvar čim prej preurediti. Najprej bo ministrstvo za zdravje minimalno pokrpalo tisto, kar je napisala prejšnja vlada. Drugi korak je srednjeročna preureditev sistema. To pripravlja delovna skupina, ki jo vodim sam in v kateri so poleg nas še predstavniki ministrstva za zdravje in ministrstva za finance ter izvajalci sistema. Torej zavod za zdravstveno zavarovanje in direktorji domov za starejše prek skupnosti socialnih zavodov.
Verjetno bomo povabili še kakšnega strokovnjaka in koga iz nevladnih organizacij.
Problem prejšnje vlade je bil, da se z deležniki sploh niso pogovarjali. Vse so pripravili na direktoratu ministrstva za zdravje, vse ostale so postavili pred izvršeno dejstvo. Zato je tako veliko nezadovoljstvo in zato je v zakonu toliko lukenj, da je neizvedljiv.
Tretji dan svojega mandata sem šel na srečanje direktorjev domov za starejše in najprej so me vprašali, ali bi zamaknil uveljavitev tega zakona. Ko sem rekel, da to načrtujemo, se je v sobi naenkrat začutilo olajšanje, kot bi se sprostila napetost.
Nas čaka še en prispevek?
Ampak SDS vas je z referendumom bržkone vseeno prisila, da se pripravite na uveljavitev zakona s 1. 1. 2023? To se bo namreč zgodilo, če referendum bo in če ga ne boste dobili. Boste lahko do takrat popravili vse pomanjkljivosti, ki jih naštevate?
Naša interna časovnica je, da medresorska skupina zakon pripravi 30. oktobra. Problem je, da je treba potem preurediti še vseh devet pravilnikov. Ne bom rekel, da lahko to v pol leta naredimo kakovostno, bomo pa naredili, če bo treba.
Če referendum pozno v jeseni izgubite, boste imeli izjemno malo časa. Približno mesec dni.
Da. Razlog, da si želimo kupiti dodatno leto, ni v tem, da bi hoteli mečkati. Želimo, da bo stvar postavljena življenjsko, da bi bila usklajena z vsemi deležniki in izvajalci, želimo zagotoviti sistemski vir financiranja in želimo sočasno preurediti še sistem osebne asistence.
To so zelo težke naloge, zato potrebujemo eno leto, do takrat pa bo sistem deloval tako kot zdaj.
Na zaslišanju v državnem zboru ste zelo jasno rekli, da bo po vaši oceni za financiranje dolgotrajne oskrbe treba uvesti nov prispevek. Plačevali bi ga ljudje, vi ste za progresivnega, da tisti, ki imajo več, več tudi prispevajo. Se na ministrstvu za finance s tem strinjajo?
Sporočili so, da so vrata za pogovor o tem odprta. Oni na našem ministrstvu izpostavljajo problem osebne asistence. Ko je NSi predlagala zakon za uvedbo osebne asistence, so predvideli, da bo stala osem milijonov evrov na leto, zdaj ta stvar stane 175 milijonov evrov letno, povprečno 4.000 evrov na uporabnika; toliko gre za plače osebnih asistentov. Takšna eksplozija izdatkov je nevzdržna.
Eksplozija izdatkov je povezana s tem, da osebna asistenca ljudem zagotavlja veliko višjo raven pravic kot druge pravice do pomoči na domu. Osebna asistenca je res namenjena aktivnim invalidom, vendar so si jo pridobili tudi onemogli ostareli, hudi kronični bolniki in podobno, ki bi po pravilih sodili prav v sistem dolgotrajne oskrbe.
Tista pomoč na domu, ki je organizirana znotraj dolgotrajne oskrbe, je organizirana več ali manj v okviru javne mreže. Osebna asistenca pa ima cel kup zasebnih izvajalcev, osebni asistenti so pogosto tudi družinski člani. Nekdo, ki skrbi za svojega ostarelega in onemoglega očeta ali mamo, pa medtem praktično ni kompenziran.
Drug problem je, da zasebni izvajalci osebne asistence zaposlenim ponujajo bistveno boljše pogoje dela kot javni izvajalci dolgotrajne oskrbe, zato se kadri iz dolgotrajne oskrbe selijo v osebno asistenco, dolgotrajna oskrba pa se sooča z velikim kadrovskim pomanjkanjem.
Da me ne bo kdo narobe razumel: tovrstna skrb je naporno delo, ki ga bo treba ustrezno nagraditi in družbeno pripoznati. Bo pa treba oba sistema poenotiti.
Zvonko Černač, SDS, trdi, da ste z zamikom zakona o dolgotrajni oskrbi na primer onemogočili 84-letnici, da bi nekdo prihajal k njej vsak dan in ji dal predpisano injekcijo.
To so čustvene manipulacije. Zaradi potez strank prejšnje koalicije je sistem dolgotrajne oskrbe pred zlomom. Osebna asistenca sesa kadre iz domov za starejše, domovi pa za plačo, ki jo lahko ponudijo, ne dobijo novih zaposlenih. Obenem je prejšnja vlada sprejela zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je po mnenju tistih, ki ga bodo izvajali, neizvedljiv.
V času, ki smo si ga, upam, kupili z zamikom uveljavitve na dan 1. 1. 2024, bo treba rešiti še vprašanje plač v javnem sektorju. Treba je opredeliti in ustrezno nagraditi deficitarne poklice, sicer se bo socialno varstvo kadrovsko zrušilo.
Osebno asistenco in druge oblike pomoči na domu je treba spraviti na isto raven, da ne bodo drug drugemu kradli kadra. Postaviti moramo sistem, ki bo deloval. Razumem pa, da je opozicija tukaj videla luknjo in zdaj vanjo vrta.
Vprašanje financiranja dolgotrajne oskrbe je povezano tako z javnimi financami kot z obremenitvami plač. Se v koaliciji pogovarjate o dvigu prispevkov, ki jih delodajalci plačujejo za zdravstvo in pokojnine? V preteklosti je Levica namreč to povišanje že predlagala. Zdravstvenega prispevka zato, ker bi s tem pokrili ukinitev dopolnilnega zavarovanja, pokojninskega pa zato, ker delodajalci po vašem plačujejo premalo. Je to zdaj na mizi?
Ni, ampak upam, da bo. Premier Robert Golob in Svoboda stavita predvsem na to, da je mogoče naše javne blagajne pokrpati iz davkov na premoženje. Absolutno se strinjam, da se vzpostavi pravična obdavčitev nepremičnin. Torej, da bi bila prva nepremičnina, v kateri živiš, “zastonj”, vse ostale pa stopničasto obdavčene glede na to, koliko jih poseduješ in koliko so vredne.
V Svobodi verjamejo, da lahko s tem naredimo nek bistven premik v javnih financah in da bo s tem prišel nek denar za stvari, za katere do zdaj ni bilo denarja. Čeprav je to nujno narediti, se bo verjetno pokazalo, da tega denarja na kratek rok ni moč zbrati milijardo evrov na leto, ampak precej manj.
Torej premalo? In kaj potem?
Moja stava je, da se bo izkazalo, da se z davkom na nepremičnine ne zbere toliko, kot potrebujemo za ključne projekte. Če se hočemo pogovarjati o prioritetah te vlade, torej o resni reformi zdravstva, dolgotrajni oskrbi ter podnebni in stanovanjski politiki, bo potrebnih veliko več kot 300 milijonov. Če bo vlada želela biti uspešna, bo morala znati zbrati oziroma najti ta denar.
Razmišljamo o skladih, v katere bi povabili prebivalce, ki varčujejo na slovenskih bankah. Mislim, da bi to v sedanjem času šlo, ker ob trenutni stopnji inflacije prihranki na banki propadajo. Če bi imeli skladi soliden donos in če bi se s tem gradili stanovanja, sončne celice in tako naprej, bi stvar lahko bila zanimiva.
V okviru štiriletne časovnice pa se bo po mojem izkazalo, da bo treba nekaj narediti tudi z našimi “osrednjimi” davki.
“Ukinimo prispevke in dajmo vse v dohodnino”
Razumemo torej, da bo na mizi tudi to, kako iz dohodkov ljudi zbrati več denarja. Se bodo dvignili prispevki?
Pri prispevkih je problem. OECD nas kritizira, da je Slovenija država, ki je najbolj obremenjena s prispevki, je najbolj oprispevčena. To je sicer ideološki trik, saj je najmanj oprispevčena Danska, ki ima tako visoko dohodnino, da Danci plačajo več dohodnine kot v ostalih državah dohodnine in prispevkov skupaj.
Če bi se pogovarjali o splošni preureditvi slovenskih financ, bi jaz podprl danski zgled. Ukinimo prispevke in dajmo vse v dohodnino. To je najbolj pravično.
Dohodnina je progresivna, več kot zaslužiš, večjo stopnjo plačaš. Pri prispevkih pa imamo enotno stopnjo.
Ampak to samo po sebi ne bi prineslo dodatnih prihodkov v proračun.
Treba se bo pogovarjati, kako zbrati nekoliko več denarja za ključne projekte.
Na ministrstvu za finance imajo dobro idejo, ki sem jo jaz močno podprl na seji vlade. Ideja je, da si postavimo cilj. Na primer, da cilj vlade postane, da Slovenija po davčnem bremenu ujame povprečje EU. Zdaj imamo davčnega bremena, torej prispevkov in davkov skupaj, okrog 38 odstotkov BDP, povprečje EU je 41 odstotkov.
Nato bi lahko znotraj teh 41 odstotkov določili, kolikšen delež smo pripravljeni dati za pokojnine. Na primer, da izdatke za pokojnine, ki zdaj znašajo deset odstotkov BDP, zvišamo na 12 odstotkov, izdatke za zdravstvo, ki so zdaj osem odstotkov BDP, na deset odstotkov. In tako naprej.
Razrez bi bil trden samo v okviru, znotraj okvira pa bi bile stvari mehke, spremenljive. Kljub temu pa bi to državi omogočalo zelo racionalno planiranje proračunov. Omogočalo bi ji tudi, da javnosti pojasnjuje, za kaj gre denar.
Velik problem Slovenije je, da ljudje, ki plačujejo davek, čutijo nepravičnost, češ jaz plačam, moj sosed, bogat samostojni podjetnik, pa ne. Problem se še potencira, ker ljudje ne vedo, za kaj točno se ti davki porabljajo. Zato sta davčna pravičnost in preglednost ključni.
Kdo bo poleg samostojnih podjetnikov plačeval več?
Ni še tako daleč, da bi lahko odgovarjali na takšna vprašanja. Vlada je stara dva meseca. Koalicijska pogodba je nek srednjeročni plan, ampak ko vstopiš v resorje …
Deng Xiaoping je, ko je odgovarjal na vprašanje, kako je reformiral Kitajsko, dejal, da “so prečkali reko tako, da so sproti tipali kamenje”. Nekako tako se mi premikamo, tudi zaradi odsotnosti medenih tednov, ki sem jo omenil. Ker pri vsaki stvari naletimo na tisoč in eno oviro, moramo improvizirati.
Raje bi videl, da bi vnaprej prepoznavali kamne, na katere lahko stopimo.
Finančni minister Klemen Boštjančič je ob obisku OECD dejal, da bo zmanjšal davčno obremenitev dela. Se to ne križa z idejo o zvišanju obremenitve za tri odsotne točke?
Boštjančičeve izjave ne morem komentirati, saj smo dogovorjeni, da vsak minister komentira svoj resor. Bo on natančno povedal, kaj ima v načrtu. Sam načrte sicer že približno poznam.
Je pa zdaj že jasno, da ne bo premoženjskega davka, ampak samo nepremičninski?
Saj premoženje so tudi nepremičnine. Ni nam pa ministrstvo za finance še predstavilo okvira za to.
Na ministrstvu za finance naj bi spoznali, da je preostalo premoženje že dovolj obdavčeno.
O tem se bomo še pogovarjali.
Bi Levica lahko ponovila svoj predlog, da se zviša prispevek za pokojnine, ki ga plačujejo delodajalci?
S prispevki ne zberemo dovolj denarja za pokojnine, primanjkljaji, ki jih pokriva proračun, pa so v posameznih letih že presegli 1,5 milijarde evrov. Sem za to, da se to prispevna stopnja za delodajalce popravi, ampak ta problem se da rešiti tudi s povečanjem števila plačnikov.
Se bo dvignila upokojitvena starost na 67 let ali delovna doba na 42? Pokojninska zakonodaja sodi v vaš resor.
Smo proti dvigu starostnega pogoja nad 65 let ali pogoja delovne dobe nad 40 let. Število plačnikov moramo zvišati drugače.
Mlade moramo čim prej spraviti v redna delovna razmerja. Zdaj so pogosto v prekarnih delovnih razmerjih do 35 leta in dlje. Z ministrstvom za finance bomo predlagali rešitve, kako to narediti.
Ko zaključiš fakulteto, mora biti tvoja in delodajalčeva prva izbira, da se redno zaposliš.
Kakšne pa bodo te rešitve? Jih lahko že predstavite?
Ne še. Druga luknja, ki jo imamo v pokojninskem sistemu, je, da se ljudje, ki po 55. letu izgubijo službe, ne zaposlijo več. Ne zato, ker ne bi želeli delati, ampak zaradi strukturnih razlogov. V njihovih regijah za njihove kvalifikacije dela preprosto ni več. Te primere je treba natančno analizirati in ugotoviti, kaj lahko naredimo.
Predpisani upokojitveni pogoji niso prenizki, povečati je treba dejansko, efektivno delovno dobo. Torej, omogočiti mladim, da se čim prej zaposlijo, in starim, da lahko delajo do 65. leta oziroma do izpolnjenih 40 let delovne dobe.
Tudi trditve o luknji v naši pokojninski blagajni je treba jemati z rezervo. Pri nas stanejo pokojnine deset odstotkov BDP, manj kot v vseh zahodnih in južnih evropskih državah. Grčija in Italija dajeta okoli 15 oziroma 16 odstotkov BDP, Nemčija in Avstrija pa 13 oziroma 14.
Naj mi nekdo razloži, zakaj smo potem mi problem. Govori se, da bo katastrofa, če bodo slovenske pokojnine, ne vem, leta 2070 stale 15 odstotkov BDP. Kaj se še lahko zgodi do leta 2070.
Če bo leto 2024 tako črno, kot se napoveduje …
Ko ste dejali, da premoženjski davek verjetno ne bo pokril potreb te vlade, niste omenili ukrepov za blažitev posledic draginje. Bodo javne finance zmogle še to breme? Ob dejstvu, da mnogi že napovedujejo recesijo, ki bi povečala brezposelnost in socialne izdatke ter znižala proračunske prihodke.
Kratkoročno je zaradi inflacije več davčnih prihodkov, jo je pa treba brzdati. Čeprav je absolutno nujno povečevati plače in pokojnine, se bo treba s sindikati in upokojenci dogovoriti o tempu rasti.
Če bomo uspeli doseči ta družbeni dogovor, smo na varni strani, če bi rast plač in pokojnin prehitevala inflacijske stopnje, pa se lahko zapletemo v inflacijsko spiralo. Ustvarili bi lahko notranjo inflacijo, medtem ko zdaj inflacija prihaja od zunaj, iz energetskih in kmetijskih trgov.
Zelo resen problem bo, če bomo imeli hkrati recesijo in inflacijo. To sta načeloma dve nasprotujoči si sili. Proti recesiji se lahko boriš s povečevanjem javnih izdatkov, a to poveča inflacijo. Za zdaj se mi ne zdi zelo verjetno, da bo prišlo do te kombinacije, vsaj ne v zelo intenzivni obliki.
Mislim, da bo prišlo do umirjanja rasti in do povečanja inflacije, dokler trajajo vojna v Ukrajini in sankcije proti Rusiji.
Na predstavitvi ministrske kandidature ste dvige pokojnin in socialnih transferjev napovedali kot orodji za boj proti revščini, ki naj bi bila prva prioriteta ministrstva, ki ga vodite, v tem mandatu.
To zdaj delamo. Proti recesiji in inflaciji se borimo s ciljnimi ukrepi. Ne bomo razmetavali denarja tako kot prejšnja vlada. V prvi tranši ga bodo dobili revni, invalidi, upokojenci in ogrožen del aktivne populacije.
Način za pomoč delovno aktivnim še iščemo, skupaj s premierjem, vlado in s podatki finančne uprave.
Pri inflaciji so nujni trije sklopi ukrepov. Eden je zagotoviti čim večjo prehransko oskrbo, drugi je umiriti cene hrane. To vlada že počne z napovedanim odkupom letine pšenice in s kontroliranimi cenami prehranskih izdelkov.
Mislim, da bi tu morali vključiti še zelenjavo in nekatere druge prehranske izdelke.
Kontrolirane cene pomenijo samo informiranje potrošnikov o cenah pri različnih trgovcih. Ali sledi še kaj?
To je začetek. Če se bo kriza poglobila, če bo leto 2024 tako črno, kot se zdaj kaže, bo treba ukrepe razširiti.
Tretji ukrep za boj proti inflaciji je zagotavljanje energetske samooskrbe. Treba bo pospešiti ozelenitev, kar pomeni čim hitrejše postavljanje sončnih celic. Doma proizvedena elektrika nima problema s cenami, problem je v cenah uvožene elektrike.
Ali dogovor s sindikati in upokojenci pomeni tudi, da letos ne bo izredne uskladitve pokojnin?
Rast plač v javnem sektorju in pokojnin je treba določati sočasno oziroma vzporedno. S tem nisem rekel, da ne bo uskladitve pokojnin.
Kaj pa socialni transferji in minimalna plača? Se bodo ti zneski zaradi novega izračuna minimalnih življenjskih stroškov bistveno povečali?
Ne pričakujem, da bo nov izračun prinesel neko dramatično številko. Predvsem bo odražal dejansko povečanje stroškov življenja zaradi inflacije.
Po zadnjem izračunu iz leta 2016 so minimalni mesečni življenjski stroški 614 evrov. Višina minimalne plače, trenutno je to najmanj 716 evrov neto mesečno, je neposredno povezana s tem zneskom. V koalicijski pogodbi je zapisano, da bo minimalna plača vsaj 800 evrov mesečno.
Izračun minimalnih življenjskih stroškov bo končan oktobra. Mislim, da bo potem minimalna plača presegla ta znesek, ne bo pa veliko več kot 800 evrov.
Kako zelo ste v Levici nezadovoljni zaradi predloga rebalansa proračuna za 2023, ki ga je pripravilo ministrstvo za finance?
Predlog vidim kot pogajalsko izhodišče. Nekatere postavke, na primer za orožje, so zelo navili.
Določenim ministrstvom so dodali več kot 20 odstotkov, medtem ko so ostale postavili v položaj, da se pogajamo.
Torej se bomo pogajali.
Vlada naj bi vztrajala pri vzpostavitvi srednje bataljonske bojne skupine, a bi namesto nemških oklepnikov boxer, za katere se je dogovori prejšnji minister za obrambo Matej Tonin, razmišljala o nakupu poljskih oklepnikov rosomah. Je to sprejemljivo za Levico, ki je bila vedno proti srednji bataljonski skupini?
Tudi zdaj smo absolutno proti. Na koalicijskih usklajevanjih smo že povedali, da naše podpore pri teh projektih ni. Treba se bo temeljito pogovoriti o tem, kaj mi rabimo.
Slovenija nima takšne nesreče kot Ukrajina, obdani smo s prijateljskimi državami. Vse so članice EU ali NATO. Naša varnost, kot so nas tako nazorno spomnili požari na Krasu, je ogrožena zaradi podnebnih sprememb.
Svoje ministrstvo za solidarno prihodnost sem deloma poimenoval po naslovu knjige The ministry of the future. Knjiga se začne v letu 2024, ko v Indiji zaradi vročinskega vala umre 20 milijonov ljudi, skuhajo se pri živem telesu. Združeni narodi nato ustanovijo ministrstvo za prihodnost, ki ima nalogo zagotoviti, da bodo tudi še nerojene generacije uživale človekove pravice na tem planetu.
To je splošen okvir za nov družbeni dogovor, o katerem govori slovenska vlada. Tukaj ne vidim srednjih bataljonskih skupin, vidim pa tisto, kar si je vlada postavila za svoje prioritete: podnebne spremembe, zdravstvo, stanovanja … S tem bomo zagotovili prijetno in varno življenje v tej državi.
Koalicijska pogodba napoveduje tudi revizijo vseh orožarskih poslov prejšnje vlade, vendar revizij, razen za boxerje, še ni. Kako to?
Pri tem bomo vztrajali. Za boxerje, kolikor vem, pa je revizija že skoraj zaključena.
Levica je na vladi glasovala proti vključitvi Švedske in Finske v NATO, v državnem zboru pa ni podprla vladnega predloga o nujnih ukrepih za zdravstvo. Zdi se, kot da se te koalicijske napetosti z Levico ne bodo ustavile tukaj. Kakšen problem bo to, če bo Levica denimo vsak mesec proti kakšni odločitvi vlade?
Mi si tega ne želimo. Saj pri Levici ni presenečenj. Nismo, kot bi rekel Forrest Gump, bombonjera, pri kateri nikoli ne veš, kaj boš dobil. Pri nas točno veš, čemu nasprotujemo in kaj je za nas nesprejemljivo. In praktično vse te stvari so usklajene s koalicijskim dogovorom.
Podoben argument je dal Černač, ko so ga vprašali, ali bo serijsko vlaganje referendumov način dela SDS v tem mandatu. Rekel je, nehajte sprejemati škodljive zakone in ne bo nam treba vlagati pobud za referendum.
Tu obstaja pomembna razlika. Pri Levici je presoja o tem, kaj je slabo, objektivna, jasna in konsistentna. Pri SDS pa je zelo subjektivna. Ne bom pretiraval, če rečem, da je zanje slab praktično vsak zakon, ki ga ne napišejo sami.
Levica interventnega zakona za zdravstvo ni podprla, čeprav je bil v koalicijskem usklajevanju zaradi pripomb iz vaše stranke zelo spremenjen.
V državnem zboru je bil proti samo en poslanec Levice. Med tem, ali glasuješ proti ali se vzdržiš, je razlika.
Zagotovo pa Levica meni, da zakon ni dovolj dober. Kakšno je bilo vaše mnenje, ko ste iz ministrstva dobili prvo različico?
Od začetka nas skrbi isto: da se bo s tem zakonom v zdravstvu zgodilo, kar se dogaja pri osebni asistenci in dolgotrajni oskrbi. Torej prelivanje kadrov iz javnih zavodov h koncesionarjem.
Zato smo vztrajali, da se pri financiranju postavi javne bolnišnice pred zasebnike s koncesijo. Trenutni zakon jih izenačuje, argument ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana pa je, da se jih ne sme ločevati, ker so oboji del javne mreže.
Mi menimo, da se jih mora ločevati. Tu je naš idejni spor. Zato bomo natančno spremljali, ali se bo naša skrb v prvih mesecih plačevanja dodatnih storitev potrdila.
Če se bo, bomo strogo vztrajali, da se javne zavode postavi na prvo mesto.
Plačevanje dodatnih storitev je šele uvod v zdravstvo reformo. Namenjeno je predvsem pridobivanju podatkov o zmogljivostih izvajalcev in storilnosti zdravstvenih delavcev, na podlagi teh podatkov pa naj bi potem pripravili reformo. Če je že na začetku prišlo idejnega spora, ali vseeno verjamete, da je lahko reforma temeljita in takšna, da boste vi z njo res zadovoljni?
Ne vemo, kaj se bo pokazalo, in tega ne želim prejudicirati. Zato sem zagovarjal, da se naša poslanska skupina pri glasovanju vzdrži. Dajmo videti. Stvari niso črno-bele, v smislu javno zdravstvo smo rešili ali javno zdravstvo smo zrušili.
V resnici nam, žal, javno zdravstvo razpada že več kot desetletje. Kot veste, smo mi prvi zagovorniki javnega zdravstva, a sam zato ne mislim, da ga želi vsak, ki se z nami glede ukrepov ne strinja stoodstotno, zrušiti.
Nisem pristaš manihejskih politik ali pogledov na svet.
“Po referendumu nam bo, ne glede na izid, odleglo”
Se v predlogih proračunskih dokumentov že pozna finančna injekcija za gradnjo novih javnih najemnih stanovanj in aktivacijo mrtvega stanovanjskega fonda?
Tukaj imamo resen problem z referendumsko blokado zakona o vladi. Ekipo za stanovanja sem že nabral. Junija smo začeli postavljati koncept in smo se že dobili z družbo za upravljanje terjatev bank, da bi prenesla svoja zemljišča na stanovanjski sklad, ki bi jih nato razdelil občinskim skladom.
S SID banko smo se začeli pogovarjati, kako ustvariti sklad, s katerim bi bančne depozite slovenskih varčevalcev usmerili v stanovanjsko gradnjo. Začeli smo postavljati model regulacije nepremičninskega trga.
Ko je stranka SDS sprožila zakonodajni referendum o zakonu o vladi, je bilo jasno, da ekipe ne moremo vzpostaviti na novem ministrstvu, saj ga ni mogoče ustanoviti.
Ker je v našem zakonu o vladi predvideno, da ta resor spada pod to ministrstvo, pa referendumska blokada pomeni tudi, da resorja ne moremo prenesti na ministrstvo za delo.
Zdaj spada pod ministrstvo za okolje in prostor, zato se zadnjih 14 dni pogovarjam z ministrom Urošem Brežanom, da bi direktorat za stanovanja vzpostavili pri njem.
Skratka, do referenduma bom naredil vse, kar se da. Ne glede na izid referenduma pa nam bo takrat močno odleglo, saj bomo končno lahko začeli postavljati zadeve.
To bo ogromen projekt, ne glede na to, ali bo večina od napovedanih 20.000 javnih najemnih stanovanj zagotovljenih z aktivacijo mrtvega stanovanjskega fonda ali z gradnjo novih.
Res je. Izgubljen čas me zelo skrbi. Eno okno za zagotovitev investicijskega denarja smo zaradi SDS referenduma že zamudili. Junija so bile obrestne mere na medbančnih trgih še ničelne, zdaj letijo v nebo.
Kaj pomeni aktivacija mrtvega fonda? Bo to samo visok davek, ki bo spodbujal ljudi, da začnejo oddajati prazna stanovanja in prijavijo tudi tista, ki jih zdaj oddajajo na črno? Ali pa to pomeni, da bo sklad stanovanja tudi odkupoval?
Zdaj država nima podatkov, katera stanovanja so prazna, katera se oddajajo in pod kakšnimi pogoji. Zato želimo imeti na direktoratu za stanovanja poseben sektor, ki bi se ukvarjal samo s pridobivanjem slike, kakšen je stanovanjski trg, kje v njem so luknje.
Moramo vedeti, zakaj so prazna stanovanja prazna. S tem bi bili bliže odgovoru, kako jih aktivirati.
Ni nujno, da je to prisila v obliki davka, lahko je tudi spodbuda. Lahko bi lastnik za neko obdobje, na primer deset let, oddal stanovanje skladu, sklad pa bi ga obnovil in oddajal znotraj svojega sistema.
Zakaj Levico zapušča Matej Kolenc, edini dosedanji sekretar poslanske skupine in eden najpomembnejših ljudi v stranki?
Približno v času podpisa koalicijske pogodbe se je odločil, da ne bo nadaljeval z delom. Ostaja do 1. septembra, da nam bo pomagal pri tranziciji v vladno stranko. Razlogov noče javno razkrivati, zato jih tudi sam ne bom, v grobem pa gre za politična nestrinjanja.
V javnosti je Levica tarča kritik, češ, da je skrajno leva. Obenem pa so vsa dosedanja burnejša dogajanja v strankini zgodovini povezana s tem, da so ji odhajajoči člani očitali, da ni dovolj leva. Je to morda povezano z vami osebno? Včasih ste odločno trdili, da ste socialist in marksist, zdaj pravite, da vaš najljubši ekonomist ni Karl Marx, ampak John Maynard Keynes, ki ga nekateri opisujejo kot rešitelja kapitalizma.
Res je, da so odhajajoči člani očitali, da smo premalo levi. Najbrž je tudi res, da nek osebni faktor tukaj igra vlogo. Nikoli nisem bil pristaš zelo konfliktnih in trdih politik. Praviloma se da s pravim pristopom ljudi prepričati.
Socialist sem seveda še vedno, sem pa nemarksistični socialist. Zelo blizu mi je Keynes, ki ga ni nikoli zapustila vera v zmožnost reforme obstoječega sistema. In je s svojim zgledom pokazal, da se da se da skozi reformo doseči naravnost revolucionarne reforme.
Če nekoliko pompozno zaključim. V 21 stoletju bolj kot novega Marxa potrebujemo novega Keynesa.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje