Ali vrste pred bežigrajskim zdravstvenim domom in ustanavljanje ambulant za neopredeljene naznanjajo začetek konca družinske medicine pri nas? Brez nje smo nekoč že bili. V času Jugoslavije. Uvedba izbranega osebnega zdravnika leta 1992 je bila del prve in do zdaj tudi edine resne reforme slovenskega zdravstvenega sistema. Razloge za to za N1 pojasnjuje Božidar Voljč, ki je bil leta 1992 minister za zdravje. Skrbi ga, da ambulante za neopredeljene ne bodo le zasilna, ampak kar stalna rešitev. In ni edini.
“Pa kje mi živimo. Sem starejša, a ne pomnim, da bi morala kdaj tako dolgo čakati – in to na zdravnika. Da ne govorim o zneskih, ki jih vsak mesec plačamo za zdravstveno zavarovanje. Katastrofa,” je pripovedovala starejša Ljubljančanka, ki je v petek navsezgodaj zjutraj že stala v skoraj kilometer dolgi vrsti pred zdravstvenim domom Bežigrad v upanju, da bo le dobila osebno zdravnico.
Od ust do ust so ljudje izvedeli, da sta v bežigrajski zdravstveni dom prišli dve novi zdravnici, ki sprejemata paciente, a prizori četrtkovega in petkovega jutra so bili naravnost pretresljivi.
Tudi vso noč so nekateri stali zunaj pred poslopjem zdravstvenega doma, da bi le prišli do izbranega zdravnika, ki ga zdaj nimajo. Česa takšnega v Sloveniji še nismo videli.
“Vrsta je do pločnika. Ni mi jasno, od kdaj so ljudje že tukaj, neverjetno, in ni mi jasno, kaj se dogaja v Ljubljani. Upam le, da v tej gneči ne bo kdo še zbolel,” je ekipi N1, ki je bila tam že pred šesto zjutraj, pripovedoval čakajoči moški.
Za problem, ki je zlasti v Ljubljani dobesedno eksplodiral, minister za zdravje Danijel Bešič Loredan krivi vodstvo zdravstvenega doma Ljubljana in poudarja, da drugod po Sloveniji takšnih težav ni. Direktorica doma Antonija Poplas Sušič in ljubljanski župan Zoran Janković odgovornost zavračata in razlagata, da že dolgo časa v celotni državi primanjkuje družinskih zdravnikov.
Preberite še: Zdravstveni dom Ljubljana sporoča: Ne čakajte pred vrati, mi vas bomo poklicali
In medtem, ko se minister za zdravje in ljubljanski župan, ki se bosta znova sestala v torek, politično dajeta, so številke so jasne in neizprosne. V Sloveniji je trenutno brez izbranega zdravnika več kot 130 tisoč oseb, kar je največ doslej.
A po drugi strani število ljudi brez izbranega osebnega zdravnika ne odstopa bistveno od številk v zadnjih 15 letih. Je pa dejstvo, da je situacija najslabša prav v Ljubljani, kjer je bilo po podatkih območne enote zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) leta 2018 brez osebnega zdravnika 19.284 ljudi, lani pa že 31.341 ljudi.
V Ljubljani se je torej število neopredeljenih pacientov povečalo za kar 62 odstotkov, v celotni državi pa v tem istem času za 13 odstotkov.
Zdravnica: “Ne zdržim več”
Problem se seveda ni pojavil včeraj. Že v prvi polovici novembra smo na N1 poročali o hudih težavah v Zdravstvenem domu Ljubljana, družinski zdravniki so odhajali.
Ena od njih ob tem zapisala: “Letos poleti sem z rednim dvojim delom tretjič dosegla dno. Po dopustu sem komaj plavala na gladini. Po dveh odpovedih sem izračunala, da vsakodnevnih trojnih ambulant zagotovo ne bom preživela.”
Večkrat je poudarila, da se vodstvo zdravstvenega doma ne odziva na preobremenitve in odšla v službo v drug zdravstveni dom.
“Saj ne vem, ali grem na boljše, toda slabše je težko. Če bo tako kot do zdaj, bom pač šla iz medicine. Tega ne zmorem več. Ne fizično, ne psihično, ne mentalno,” je poudarila v zelo odmevnem pismu, ki smo ga tedaj objavili na N1.
Tako na glas, kot se o pomanjkanju družinskih zdravnikov govori zdaj, ko je problem razneslo v Ljubljani, se zlepa ni. To velja tudi za ministra za zdravje, ki sicer reševanje te krize postavlja za eno od svojih prednostnih nalog.
Rešitev, ki pa je anomalija v sistemu
Državni zbor je oktobra lani zakon, na podlagi katerega bo Slovenija prvič dobila ambulante za neopredeljene paciente, torej za ljudi brez osebnega zdravnika, ki jih bodo morali zelo kmalu ustanoviti zdravstveni domovi širom po državi.
Preberite še: Objavljamo seznam ambulant za ljudi brez osebnega zdravnika
Predstavniki družinskih zdravnikov so ustanovitev teh ambulant sicer predlagali že pred leti. A je dejstvo, da so anomalija v slovenskem zdravstvenem sistemu.
Izbrani primarni zdravniki imajo namreč pomembno vlogo, so tako imenovani vratarji, prek katerih naj bi pacient vstopal v zdravstveno obravnavo. Zavarovance napotujejo na preglede in posege, izdajajo recepte, odpirajo bolniške dopuste …
Po pravilih bi morali imeti dostop do vseh teh storitev tudi tisti, ki izbranega zdravnika nimajo. Na ZZZS namreč poudarjajo, da morajo zdravstveni domovi vsem zavarovanim osebam zagotavljati storitve, še posebej nujne in neodložljive, kamor sodi tudi izdaja napotnic, receptov za zdravila in bolniških listov.
Zdravnik, ki obravnava pacienta brez izbranega zdravnika, pa ima povsem enake pristojnosti kot izbrani zdravnik, še dodajajo.
A v praksi očitno ni tako. Nekateri trdijo, da brez izbranega zdravnika ni mogoče priti do bolniškega dopusta in receptov, še posebej obnovljivih ne, prav tako da ni mogoče vložiti vloge za začetek postopka invalidske upokojitve, denimo.
Zato lahko ambulante za neopredeljene razumemo kot zagotovilo, da bodo vsem zavarovancem zdravstvene storitve na voljo enakopravno. Ne glede na to, ali imaš ali nimaš izbranega osebnega zdravnika.
A so obenem te ambulante tudi uradni odstop od načela, da zavarovanec vedno vstopi v zdravstveno obravnavo prek istega zdravnika.
V ambulantah za neopredeljene naj bi se namreč zdravniki menjavali.
Koliko je stara edina zdravstvena reforma do zdaj?
Podobno je bilo v času nekdanje Jugoslavije.
“V sistemu jugoslovanskega zdravstva ni bilo izbranih zdravnikov,” pravi Božidar Voljč, ki je bil splošni zdravnik in nato direktor zdravstvenega doma Kočevje – Ribnica, dokler ni leta 1992 postal minister za zdravje.
Kdor je takrat potreboval pomoč, je prišel v zdravstveni dom in se usedel v čakalnico, v katero so ga usmerili. Nekateri se sicer spominjajo, da so večinoma zmeraj obiskali istega zdravnika, ki je tudi hranil tudi njihovo zdravstveno kartoteko, vsekakor pa to ni bilo pravilo.
“Dostop do zdravnikov in zdravstvenih storitev je bil odprt in neproblematičen, čakalnih dob, s kakršnimi se srečujemo danes, ni bilo in bi bile tudi nepojmljive,” pravi Voljč. Čeprav izbranih osebnih zdravnikov ni bilo, so imeli terenski zdravniki v manjših krajih zelo dober pregled nad zdravstvenim stanjem svojih pacientov in nad razmerami, v kakršnih so živeli, dodaja.
Inštitut osebnega izbranega zdravnika je Slovenija uvedla z zakonom o zdravstveni dejavnosti, ki je bil sprejet leta 1992. Skupaj z zakonom o zdravstvenem zavarovanju je bil ta zakon prva in doslej edina reforma slovenskega zdravstvenega sistema.
Preberite še: Leto 2023 bo v Sloveniji leto reform. Katerih in kaj nas čaka?
Bistvena novost obeh zakonov je bila možnost podeljevanja koncesij za zasebno delo v zdravstvu, kar je bil takrat dokaz drugačne obravnave zdravstvenega sistema, pravi Voljč. “Če v tistem času velikih sprememb ne bi dopustili koncesij, zakon po vsej verjetnosti ne bi bil sprejet,” dodaja.
Zakon je pripravljala njegova predhodnica, prva slovenska ministrica za zdravje, zdaj pokojna Katja Boh. “Ko sem po njej prevzel ministrstvo, sta me čakala predloga obeh zakonov, ki ju je takratna skupščina po krajšem usklajevanju sprejela v marcu 1992,” pojasnjuje Voljč, zdaj predsednik komisije za medicinsko etiko.
“Primarno zdravstvo mora biti del družbe”
“Z institutom izbranega zdravnika je zakonodajalec izpostavil vrednoto stalnega, neposrednega stika med zdravnikom in pacientom, ki je ključna v primarnem zdravstvu,” pojasnjuje Voljč, “s tem naj bi se zdravstvu omogočilo na bolj pregleden način izpolnjevati njegovo osnovno nalogo, da vsakomur v slovenski družbi zagotavlja osnovno zdravstveno varstvo in varnost.”
Izbrani zdravnik naj bi poznal zdravstveno, družinsko in socialno stanje pacientov, ki so mu zaupali svoje zdravje in svojo zdravstveno varnost, še razlaga.
“Povsem drugače je sposoben presojati zdravstvene pritožbe svojih pacientov v primerjavi z zdravnikom, ki jih ne pozna. Le v takih pogojih lahko zdravnik ob seznanjanju in reševanju zdravstvenih in osebnih težav pacientov zori kot zdravnik in kot človek. Primarno zdravstvo mora biti del družbe in z njo tudi človeško prepleteno, brez njega ni ustrezne ljudem prijazne sistemske nadgradnje,” poudarja nekdanji minister, ki je leta 1992 skozi parlament spravil uvedbo osebnih izbranih zdravnikov.
“Rešitve so, a spori niso pot do njih”
Ocena, da pred zdravstveno reformo ni bilo takšnih težav pri dostopu do zdravstvenih storitev, kot jih poznamo zdaj, seveda ne pomeni, da je za slabšo dostopnost kriv inštitut izbranega zdravnika.
V zadnjih tridesetih letih se je spremenilo tudi marsikaj: medicina je napredovala, zelo se je izboljšalo diagnosticiranje bolezni, pacienti so postali veliko bolj osveščeni in zahtevni, več je starejših zavarovancev in kroničnih bolnikov, spremenil se je način plačevanja zdravstvenih storitev, razvilo se je zasebno zdravstvo …
Voljč je eden od mnogih, ki menijo, da bi moral inštitut izbranega zdravnika ostati, in upa, da bodo ambulante za neopredeljene samo začasne. “V stanju, ko od svojih zdravnikov zapuščeni pacienti več ali manj neuspešno iščejo druge zdravnike, so ambulante za neopredeljene paciente nujna zasilna rešitev, ki jim omogoča dostop do potrebnih zdravstvenih storitev. Upam pa, da ne bodo stalnica”.
Po njegovem se lahko težave rešijo z enovitim in iskrenim naporom vseh odgovornih za zdravstvo. “Rešitve, ki bodo zdravstvu vrnile družbeni ugled, zagotovo so, vendar jih z medsebojnimi spori in nasprotovanji ni mogoče oblikovati,” pravi.
Za tri leta, sedem let ali še dlje?
Nikjer ni namreč določeno, koliko časa naj bi ambulante za neopredeljene obstajale. Zato se že pojavljajo dvomi, ali ne bodo mar ostale kar za zmeraj? Med tistimi, ki jih jih to skrbi, je tudi Marjan Sušelj, predstavnik pacientovih pravic za ljubljansko regijo in nekdanji direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Minister za zdravje je pred nekaj tedni dejal, da bodo po “preliminarnih izračunih” ministrstva ambulante potrebne tri leta. V sredo pa je poudaril, da zadostnega števila zdravnikov ni mogoče pričakovati prej kot v sedmih letih.
Študij medicine in pripravništvo, ki se konča s strokovnim izpitom, namreč trajata šest let in pol. Za specializacijo iz družinske medicine zdravnik nato potrebuje še štiri leta.
Prve informacije o interesu zdravnikov za delo v ambulantah za neopredeljene so različne. Med zdravniki ljubljanskega zdravstvenega doma po besedah direktorice Antonije Poplas Susič velikega zanimanja ni, podobno je tudi na Gorenjskem. V mariborskem zdravstvenem domu pa je pripravljenost za delo v teh ambulantah izrazila približno tretjina zdravnikov.
“Tako ali tako zdravniki pogosto prevzemajo paciente odsotnih kolegov in delo v ambulanti za neopredeljene je vsebinsko zelo podobno temu,” pojasnjuje Aleksander Jus, strokovni direktor zdravstvenega doma Adolfa Drolca v Mariboru.
Delo v ambulantah za neopredeljene bo plačano precej bolje od siceršnjega dela. V ljubljanskem zdravstvenem domu so izračunali, da bo zdravnik za delo teh ambulantah dobil 80 evrov neto na uro, kar je več kot trikratnik njihove siceršnje urne postavke.
Bodo pa v ambulantah za neopredeljene lahko delali samo zdravniki, ki v svojih ambulantah dosegajo normo 1.895 količnikov iz opredeljenih pacientov. Količniki so izračunani iz uteži, ki so različne za različno stare paciente.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje