Sladkorna bolezen je stalna spremljevalka 8,1 odstotka slovenskega prebivalstva. Ena izmed ljudi, ki se skrivajo za temi odstotki, je Karmen Maričič. Kot priznava, je trajalo dolgo, da je spremenila svoj življenjski slog in ugotovila, da je lahko tudi drugače, da ta bolezen ni nujno "bav-bav". Najbolj pomembna je disciplina pri zdravem prehranjevanju in gibanju, pravi ob svetovnem dnevu te bolezni. In pa zavedanje, da nam v njej ni treba ostati sam.
Karmen Maričič se je s sladkorno boleznijo prvič srečala v prvem tromesečju svoje nosečnosti leta 1994. “Prva reakcija je seveda šok. Vprašaš se, kako bo potekala nosečnost in ali bo z otrokom vse v redu,” se spominja.
Čeprav je med nosečnostjo potrebovala inzulin, je po porodu sladkorna bolezen izzvenela. Rodil se ji je zdrav sin, danes športnik, ki na srečo nima nobenih zdravstvenih težav.
Nosečnostna sladkorna bolezen (NSB) je ena izmed treh oblik sladkorne bolezni, ki se pojavi med nosečnostjo in po porodu običajno izzveni.
Ko je NSB enkrat diagnosticirana, je za njeno obvladovanje pomembna dietna prehrana, redna zmerna telesna dejavnost, samokontrola glukoze v krvi in vodenje dnevnika. Če s tem ni mogoče doseči ciljnih vrednosti glukoze v krvi, pa je potrebno zdravljenje z inzulinom.
Osem let pozneje je zanosila še drugič, tudi med to nosečnostjo je potrebovala inzulin. A po rojstvu drugega otroka je sladkorna bolezen ostala njena spremljevalka.
“Takrat sem bila veliko manj disciplinirana – nisem se gibala, doma smo se nepravilno prehranjevali,” se svojih začetkov življenja s sladkorno boleznijo spominja sogovornica.
Ključen preskok se je zgodil pred petimi leti, ko jo je diabetologinja poslala k specialistki za zdrav življenjski slog. Tako je iz življenja praktično črtala ogljikove hidrate, sladkarije in druge nezdrave prigrizke, začela pa se je tudi redno gibati. Izgubila je 26 kilogramov.
Disciplina, disciplina, disciplina
Najbolj pomembna pri življenju s sladkorno boleznijo je disciplina, kar Karmen, ki je postala tudi predsednica Društva diabetikov Ljubljana, skozi pogovor večkrat poudari.
“Ko imaš preveč kilogramov, si tak težek, okoren. Misliš, da je vse v redu, da je to normalno, ampak bolezen je tista, ki pokaže, da ni.”
Po koreniti spremembi življenjskega sloga je poleg izgube kilogramov prišla tudi na točko, ko nadomeščanje inzulina pri njej ni več potrebno. Zdaj so stalnica v njenem življenju “samo” še tablete. A ob tem poudarja, da je ključ do normalnega življenja s sladkorno boleznijo disciplina, disciplina in še enkrat disciplina.
V bolezni ti ni treba biti sam
“Ko postaneš diabetik, se ti v glavi poraja tisoč vprašanj – kako naj živim, kako naj jem, kaj naj počnem, da izboljšam svoj sladkor. Pozivam vse s temi vprašanji, da se pridružijo društvu diabetikov, kjer je na voljo organizirana telovadba, imamo tudi pogovorne urice, izlete … V bolezni ti ni treba biti sam,” je poudarila.
Nekatere je strah, kako se bo na njihovo sladkorno bolezen odzvala okolica, tudi, če bo za to obstajalo razumevanje na delovnem mestu. “Ta strah je odveč. Sama sem že 27 let sladkorna bolnica in nisem imela nikoli težav,” o svoji izkušnji pove sogovornica, ki pa dodaja, da je ravno zaradi tovrstnih skrbi pomembno, da se ne izoliramo in iščemo odgovore na svoja vprašanja. Te lahko v društvu bolnik črpa tudi iz izkušenj drugih, pa seveda tudi s strani strokovnjakov, vpetih v delovanje društev.
V Sloveniji 93.000 odraslih z neprepoznano boleznijo
Pri sladkorni bolezni tipa 2 marsikdo sploh ne ve, da je bolan, medtem ko se sladkorna bolezen tipa 1 pojavi hitro, simptomov pa ni moč spregledati.
Prvi znaki, ki se lahko pokažejo, so pogosto uriniranje, čezmerna žeja, večja lakota, hujšanje, utrujenost, zamegljen vid, težave z zbranostjo, mravljinčenje v dlaneh ali stopalih, počasno celjenje ran ali celo bolečine v trebuhu. Nekateri znakov oziroma simptomov sploh nimajo.
Odraslo ali od inzulina neodvisno sladkorno bolezen, kot so včasih imenovali tip 2, ima med 90 in 95 odstotkov vseh bolnikov. Pogostejša je pri tistih, ki so k bolezni genetsko nagnjeni, lahko pa se pojavi tudi kot posledica čezmerne telesne teže in nezadostne telesne aktivnosti.
Raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Odkrijmo sladkorno je pokazala, da je v Sloveniji kar med 59.000 in 127.000 ljudi, ki imajo sladkorno bolezen, a tega ne vedo. Stanje na področju sladkorne bolezni tipa 2 zato ocenjujejo kot zaskrbljujoče.
Največ bolnikov je v vzhodni Sloveniji, med starejšimi od 60 let in tistimi, ki imajo indeks telesne mase nad 30 ali več.
V letu 2020 je bilo zaznati tudi 2-odstotno rast števila prejemnikov zdravil za sladkorno bolezen. Za primerjavo – rast na ravni EU je v povprečju 1,2-odstotna.
Sladkorna bolezen in covid-19
Tudi ko je govora o sladkorni bolezni, ne moremo mimo covida-19. Sladkorni bolniki so namreč bolj nagnjeni k okužbam, potek bolezni pa je pri njih lahko hujši.
Prej omenjena raziskava NIJZ je med drugim pokazala, da je več kot četrtina umrlih zaradi covida v letu pred smrtjo prejemala zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni. V povprečju so ti bolniki umirali tudi tri leta mlajši kot tisti, ki niso prejemali zdravil za sladkorno bolezen.
V primeru okužbe s covidom-19 se ljudem s sladkorno boleznijo svetuje, da spremljajo nivo krvnega sladkorja v krvi, pri tipu pa 1 tudi ketone v urinu, saj so lahko potrebni višji in pogostejši odmerki inzulina.
Diagnoza sladkorne bolezni je zanesljiva, če je izvid krvnega sladkorja na tešče 7,0 mmol/L ali več oziroma kadarkoli (na tešče ali po obroku hrane) več kot 11,0 mmol/L.
Pri zdravem človeku naj bi raven glukoze v krvi na tešče znašala med 4 in 6 mmol/L.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!