Po mnenju ustavnega sodišča je del zakona o kazenskem postopku neustaven. DZ mora protiustavnost odpraviti v enem letu, je razvidno iz odločbe, ki jo je posredoval pravnik Jurij Toplak.
Zakon o kazenskem postopku je v neskladju z ustavo v delu, ki obsojencu ne omogoča, da v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga odlog ali prekinitev izvršitve kazni zapora, je soglasno odločilo ustavno sodišče. DZ mora protiustavnost odpraviti v enem letu, je razvidno iz odločbe, ki jo je posredoval pravnik Jurij Toplak.
Ustavno pobudo je vložil Mariborčan, ki ga je Okrožno sodišče v Mariboru leta 2017 obsodilo na dve leti zapora zaradi kaznivega dejanja davčne zatajitve.
Pred začetkom prestajanja zaporne kazni je junija 2019 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal odlog oziroma prekinitev zaporne kazni, to sodišče pa je njegovo vlogo posredovalo vrhovnemu sodišču šele novembra 2019, čeprav je pritožnik že julija 2019 začel prestajati zaporno kazen. Niti okrožno niti vrhovno sodišče o njegovi vlogi nista odločili. Dveletno kazen je sicer prestal leta 2021, je zapisal ustavni pravnik Jurij Toplak, ki je pripravil ustavno pobudo skupaj z odvetnikom Goranom Janžekovičem iz Maribora.
Pobudnik meni, da izvrševanje zaporne kazni še pred odločitvijo o predlogu za odlog oziroma o zahtevi za varstvo zakonitosti pomeni kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena ustave. Zatrjeval pa je tudi kršitev pravic iz drugega in 22. člena ustave. Kot je zapisal, je sodišče prve stopnje namreč pol leta neutemeljeno zadrževalo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom za zadržanje izvršitve zaporne kazni, namesto da bi jo nemudoma posredovalo vrhovnemu sodišču.
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko obsojenec doseže razveljavitev ali spremembo pravnomočne obsodilne sodbe, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen, je navedlo ustavno sodišče. Pravna podlaga za izvršitev posega države v osebno svobodo po njihovih besedah odpade, če to doseže.
Če obsojenec na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe nastopi prestajanje zaporne kazni, nato pa se izkaže, da je bila obsodba neupravičena in jo je po odločitvi vrhovnega sodišča treba razveljaviti, neizbežno nastanejo posledice, so dodali. Po njihovem opozorilu teh posledic niti naknadna razveljavitev niti sprememba sodbe ne moreta popolnoma odpraviti.
Ustavna odločba bo izboljšala pravice obdolžencev
Medtem Toplak verjame, da bo ta pomembna ustavna odločba izboljšala varstvo pravic obdolžencev, ki čakajo na končno odločitev sodišč. Številni od tistih, ki ne bodo v priporu med postopkom, bodo odslej lahko na prostosti dočakali tudi odločitev vrhovnega sodišča, je pojasnil.
Slovenija je bila po njegovih podatkih edina država EU, v kateri vrhovno sodišče o zahtevah za odložitev zaporne kazni zaradi zdravstvenih, življenjskih ali drugih razlogov neposredne nepopravljive škode odloča devet ali več mesecev, oseba pa na odločitev čaka v zaporu. Prav tako je edina, kjer lahko sodišče takšne zahteve ignorira, ne da bi o njih sploh odločalo, je dodal.
Po njegovih besedah je več tujih strokovnjakov in sodnikov opozorilo slovenska sodišča, da je nesprejemljivo, da morajo obsojenci začeti prestajati zaporno kazen, preden sodišča odločijo o njihovih pritožbah, medtem ko sodišča za odločitve potrebujejo več let.
V konkretnem primeru pa vidi kot strašljivo, da je sodnica v Mariboru vlogo, ki bi jo morala nemudoma posredovati vrhovnemu sodišču, zadrževala kar pet mesecev in jo poslala vrhovnemu sodišču šele po večkratnem posredovanju odvetnika.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje