Menu Item
Medtem ko Rusija napreduje v Ukrajini, se Evropa pripravlja na to, da se vojna lahko razširi, v komentarju za ameriški CNN piše zunanjepolitična poznavalka Frida Ghitis. Prepričana je, da bi Ukrajini morali dovoliti, da ameriško orožje uporabi za napade znotraj ruskih meja.
Frida Ghitis je nekdanja dopisnica CNN in zunanjepolitična kolumnistka. Piše tudi za The Washington Post in World Politics Review. Mnenja v tem komentarju so avtoričina.
Ko je ruski predsednik Vladimir Putin v četrtek prispel na še eno srečanje s kitajskim kolegom Ši Džinpingom v Peking, je bilo to skrbno koreografirano razkazovanje sile. Vsi so bili nasmejani. Medtem bi bilo vzdušje v Evropi težko manj veselo.
V sredo je bil slovaški premier Robert Fico hudo ranjen v poskusu atentata. Fico naj bi bil trenutno zunaj smrtne nevarnosti, številne podrobnosti o streljanju pa še vedno niso jasne. Toda dramatičen dogodek je še povečal zle slutnje v regiji: občutek, da se je – ne glede na to, kako napeta je že situacija – nujno treba pripraviti, ker se lahko še zelo poslabša.
V desetih dneh, odkar je Putin prisegel za še en mandat, peti na položaju ruskega predsednika, so njegove sile izvedle nenaden napad na severovzhodno Ukrajino, se približale drugemu največjemu mestu v državi, Harkovu, in zavzele več ukrajinskih vasi.
Po besedah ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki je odpovedal vsa svoja potovanja v tujino, je namen ruskega bliskovitega napada prisiliti Ukrajino, da raztegne svojo obrambo.
Taktično je pritisk Moskve okrepil njen položaj na terenu, še preden v Ukrajino prispejo pošiljke obljubljenega ameriškega orožja. Politično gledano, Putin napada nekaj mesecev pred morebitno vrnitvijo nekdanjega predsednika Donalda Trumpa na oblast v ZDA. Trump je namreč nakazal, da Kijevu ne bo pomagal tako intenzivno kot zdajšnji predsednik Joe Biden. Britanski zunanji minister David Cameron je podpornike Ukrajine znova opozoril, da gre za “izjemno nevaren trenutek”. Rusija je po njegovih besedah dejansko “ponovno napadla”.
Vre tudi drugod na vzhodu
Še več, Evropejci so opazovali Putinove zaveznike v Gruziji, nekdanji sovjetski republiki, kako so ignorirali množične ulične proteste in odobrili predlog zakona o tako imenovanih “tujih agentih”, ki je skoraj kopija tistega, s katerim je Kremelj zatrl prodemokratično opozicijo. To je bila zmaga za Moskvo in poraz za veliko večino Gruzijcev, ki si goreče želijo pridružitve svoje države demokratični Evropski uniji.
Zagotavljanje zmag brez vojne je cenejše. Zato se Moskva vmešava v Moldavijo, še eno nekdanjo sovjetsko republiko, ki upa, da se bo pridružila Evropski uniji. Vse več je tudi dokazov o ruskem vmešavanju v številne volitve v Evropi in drugod, z vnašanjem dezinformacij in netenjem političnih napetosti.
Zanimivo je, da je slovaško zunanje ministrstvo obtožilo Rusijo vmešavanja v slovaške volitve, ki so na oblast pripeljale Putinovega občudovalca Fica. (Moskva je obtožbe zanikala.) Slovaški notranji minister je v sredo v pogovoru z mediji pred bolnišnico, kjer zdravijo Fica, opozoril, da Slovaška zaradi političnih napetosti stoji “na robu državljanske vojne”. Minister je napad opisal tudi kot politično motiviran, saj je osumljenec povedal policistom, da se ne strinja s Ficovo politiko.
Epohalen izziv za Evropo
Kar se je pred več kot dvema letoma začelo kot ruska invazija na Ukrajino, se je spremenilo v epohalen izziv za Evropo. Z napredovanjem Rusije v Ukrajini se celotna regija zaveda dejstva, da gre pri tem konfliktu za več kot le za preživetje nekdanje sovjetske republike. Vsak dan postaja bolj neizogibna neusmiljena resničnost, da bo tisto, kar se je začelo v Ukrajini, v prihodnjih letih spremenilo Evropo.
Putin je v začetku tega tedna v Moskvi presenetil s še eno potezo in odstavil dolgoletnega obrambnega ministra Sergeja Šojguja. Zamenjal ga je z Andrejem Belousovim, nekdanjim vladnim uradnikom, ki je ekonomist in po mnenju strokovnjakov dobro seznanjen z “zadevami vojaško-industrijskega kompleksa”. To nakazuje, da je trenutni načrt preoblikovanje Rusije v polno razvito vojno gospodarstvo.
Zdaj se tudi Evropa pospešeno pripravlja, ne le za podporo Ukrajini, ampak za svojo obrambo.
Nedolgo nazaj se je zdelo, da ima Ukrajina prednost, saj je Rusijo izrinila z zasedenih ozemelj. Zdaj se je to spremenilo. Ko so skrajno desni republikanci v predstavniškem domu ameriškega kongresa za dolgih šest mesecev ustavili paket vojaške pomoči, je Rusija obrnila potek vojne. Pomoč so odobrili prejšnji mesec, a je bilo prepozno. Trajalo bo nekaj časa, da bo pomoč prispela, pa tudi takrat se bo neravnovesje v vojaški preskrbi nadaljevalo.
Rusko militarizirano gospodarstvo, v sistemu, ki ne dopušča nobenih pritožb, s Putinom, ki ima popoln nadzor, ne prejema le orožja od Irana in Severne Koreje. Po navedbah ZDA Rusija dobiva tudi ključno pomoč od Kitajske, kar pa ta zanika in smešno trdi, da je nevtralna. Rusija proizvede tudi trikrat več topniških granat kot podpornice Ukrajine.
Z napredovanjem ruskih sil in s Putinom, ki konflikt oblikuje kot konflikt proti Zahodu, si Evropa v velikem obsegu prizadeva, da bi se pripravila na najhujše. Ko se bodo zgodovinarji ozrli nazaj na trenutno dogajanje, ne bodo mogli trditi, da je Evropa prezrla grožnjo, četudi je bila dolga desetletja po hladni vojni, kot vemo zdaj, zaznamovana s pretiranim optimizmom glede trajne moči miru in demokracije.
Norveška, ki ima na Arktiki ključno mejo z Rusijo, je članica Nata, ne pa tudi EU. Pravkar je predstavila ogromen 12-letni načrt vojaške širitve. Do leta 2036 se bo njen obrambni proračun podvojil, njena vojska pa bo imela trikrat večje število brigad.
V Londonu je britanski premier Rishi Sunak nedavno napovedal veliko povečanje izdatkov za obrambo, da bi državo premaknili na “vojne temelje”. Na Nizozemskem, kjer je odhajajoči premier Mark Rutte favorit za novega generalnega sekretarja Nata, naj bi se obrambni proračun podvojil, s 14,3 milijarde evrov leta 2022, ko je Rusija začela vojno, na 28,6 milijarde dolarjev do leta 2029.
Morda najbolj dramatična pa je napoved francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki ni izključil pošiljanja zahodnih enot v Ukrajino. V začetku tega meseca je dejal, da bo to vprašanje postalo legitimno, če bo Rusija prebila fronto in bo Zelenski zaprosil za okrepitve. Macronove navedbe so evropski zavezniki zavrnili, saj se še vedno bojijo, da bi Putina izzvali v neposreden spopad.
Pravzaprav je ta strah postal velika omejitev za ukrajinske vojake na terenu: Bela hiša Ukrajini prepoveduje napade na tarče znotraj Rusije z orožjem, ki ga zagotavlja. Po mnenju Institute for the Study of War (Inštituta za preučevanje vojne) ta politika “resno ogroža zmožnost Ukrajine, da se brani pred ruskimi ofenzivnimi operacijami” v regiji Harkov, kar ustvarja “zavetišče” za Rusijo, da napada Ukrajino z obmejnih območij.
Skrajni čas je, da sprostimo te omejitve. Ukrajini je treba dovoliti, da se brani, tudi če to pomeni napade znotraj ruskih meja. Cena tega, da se Putinu dovoli, da si podredi Ukrajino, je, kot postaja vse bolj jasno, veliko previsoka.
Nemčija se, čeprav zavrača zamisel o pošiljanju vojakov v Ukrajino, očitno pripravlja na ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka. Dokument, ki je pricurljal v javnost, je razkril, da Berlin razmišlja o obveznem služenju vojske za 18-letne moške in ženske. To je znak, da je trenutna kriza postala prelomnica v pogledih na nacionalno in regionalno varnost, s posledicami, ki bodo trajale leta, ne glede na to, kako in kdaj se bo ta vojna končala.
Priprave na morebitno vojno so najbolj osupljive na Finskem, ki ima z Rusijo najdaljšo mejo v Evropi in ki je zaradi invazij Kremlja že izgubila ozemlje. Finska ni le zgradila zaklonišč za civiliste, ampak je okrepila tudi zaloge – ne le orožja, streliva in goriva, temveč tudi žita za prehrano prebivalstva.
“Rusija spoštuje moč,” je dejal finski generalpodpolkovnik Mikko Heiskanen, ko je opisal večletni načrt za pripravo na obrambo države.
Morda imata Putin in Ši trenutno več razlogov za nasmehe, a Evropejci želijo zagotoviti, da je ta situacija le začasna.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje