Najhujši del pandemije je morda res mimo, toda gospodarski pretresi, ki jih je močno poslabšala ruska vojna proti Ukrajini, pomenijo, da vrnitve v normalnost ni na vidiku.
“Orkan je na koncu ulice in se nam približuje,” je prejšnji teden dejal izvršni direktor JP Morgan Chase Jamie Dimon in svoji zlovešči gospodarski napovedi dodal opozorilo, “le tega ne vemo, ali gre za manjše neurje ali supernevihto Sandy. Bolje, da se pripravite.”
Možnost hude recesije je za razviti svet zelo zaskrbljujoča. V revnejših državah pa raste strah – in tudi že prisotna nevarnost – tistega, kar Svetovni program za hrano imenuje “grozeča katastrofa lakote”, piše CNN.
Ko se gospodarstva krčijo in stopnja revščine povišuje, se politični sistemi zatresejo. V nekaterih državah se to že dogaja. Ko izhajamo iz primeža pandemije, spoznavamo, kako je koronavirus preoblikoval svet. Ta slika je bila dovolj zaskrbljujoča še pred ruskim udarcem, ki je svet potisnil vzvratno.
Pandemija je omejila dobavne verige, saj so podjetja zmanjšala ali popolnoma ustavila proizvodnjo. Transport in logistika sta obstala ujeta, kar je cene še zvišalo. Epidemija je prinesla spremenjene načine razmišljanja o delu, kar je na milijone ljudi spodbudilo, da so dali odpovedi na svojih delovnih mestih. Mnogi od njih pa niso sprejeli položajev, ki bi jih morda zasedli pred krizo, kar je resno zamajalo trge dela. Vlade so razdelile veliko denarja, da bi obdržale ljudi nad gladino; to je spodbudilo inflacijo, ki zdaj sili centralne bankirje v dvig obrestnih mer in sprejemanje drugih bolečih ukrepov.
Gospodarski odmevi dvojne krize – pandemije in vojne v Ukrajini – povzročajo šoke po vsem planetu. Cene goriv rastejo v nebo, enako tudi cene hrane. Pomanjkanje delovne sile je postalo groza za lastnike podjetij. V številnih mestih na lokalih visijo napisi “iščemo delavce”, ponekod zaradi pomanjkanja delavcev podjetja skrajšujejo delovni čas. Pomanjkanje osebja povzroča tudi neskončne vrste na letališčih po Evropi in je razlog za odpovedi poletov v ZDA.
Vojna v Ukrajini zadala dodaten udarec
Cene goriv so rasle, še preden je ruski predsednik Vladimir Putin začel invazijo na Ukrajino. Vzrok tega je, da so med pandemijo, ko so cene goriva padle pod dva dolarja za galono (3,8 litra), proizvajalci in rafinerije zmanjšali proizvodnjo za skoraj 40 odstotkov. Nekatere rafinerije so se celo trajno zaprle. Ko je gospodarstvo začelo okrevati, pa je proizvodnja začela počasi naraščati na prejšnje ravni.
Nato je Rusija, velika proizvajalka nafte, napadla Ukrajino in cene nafte so še poskočile. Proizvodnja v ZDA se je sicer povečala, a ne dovolj.
Cene hrane in lakota so bile že pred vojno v Ukrajini na kriznih ravneh. Pomanjkanje gnojil – ki ga je še poslabšala ruska vojna – pa je še poslabšalo težave s proizvodnjo hrane. Oxfamova študija iz julija 2021 kaže, da se je število ljudi, ki živijo na robu lakote, povečalo za šestkrat v primerjavi z letom 2020. Zaradi podhranjenosti je umrlo več ljudi kot zaradi covida.
Razmere so se še poslabšale, odkar so ruske sile nekatere ukrajinske kmetijske površine spremenile v vojna območja, nato pa so blokirale ključna ukrajinska pristanišča, med njimi Odeso, in ukradle ukrajinsko žito, s čimer so svetovne trge prikrajšale za glavni vir osnovne hrane.
Sledijo politični pretresi
Politični vpliv krize je že zdaj osupljiv. V Kolumbiji, kjer je pandemija zdesetkala srednji razred in milijone ljudi pahnila v revščino, je prvi krog predsedniških volitev prejšnji teden prinesel šokantne rezultate. Po desetletjih sredinskih ali desnosredinskih predsednikov so kolumbijski volilci pripravili ring za spopad v drugem krogu, ki bo 19. junija, med nekdanjim levičarskim gverilcem, senatorjem Gustavom Petrom, ki obljublja korenite spremembe, in Rodolfom Hernándezom, precej neznanim 77-letnikom, poslovnežem, milijonarjem in nekdanjim županom, ki ga nekateri opisujejo kot kolumbijsko različico nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Predvsem zaradi njegovih mizoginih stališč in nagnjenosti k polemikam.
Ker večina Kolumbijcev živi v prehranski negotovosti, 40 odstotkov pa v revščini, so volilci izbrali dve figuri antiestablišmenta. Verjetno gre za odziv prebivalstva, travmatiziranega zaradi gospodarskih ovir in vse hujše neenakosti. Ko ljudje doživijo izjemno ekonomsko bolečino, pogosto zahtevajo spremembe. In videti je, da spremembe prihajajo. Kolumbijci so na robu.
Podobne drame se dogajajo po vsem svetu. Vsaka država je drugačna in vsaka situacija vključuje več dejavnikov. Nesporno pa je, da je pandemija covida grozi s posledicami, ki so veliko pomembnejše od naših izčrpavajočih razprav o tem, ali naj nosimo maske in se družimo s prijatelji v zaprtih prostorih.
Na Šrilanki, na primer, so slabe odločitve že pred pandemijo državo pahnile v globoke dolgove. Nato pa je pandemija prerezala šrilanško rešilno bilko – turizem. Usodni udarec ji je zadala ruska vojna, ki je povzročila še večje podražitve. Državi je zmanjkalo denarja, dolgovi so zapadli in zdaj si ne more privoščiti hrane in zdravil. Med množičnimi protesti je odstopil predsednik vlade, njegova hiša je zgorela, nadaljujejo pa se pozivi k odstopu predsednika države.
Veliki gospodarski pretresi so pogosto sprožilci politične nestabilnosti. Poglejte na primer tako imenovano arabsko pomlad, ki je pred desetletjem pretresla Bližnji vzhod, strmoglavila režime in sprožila državljanske vojne. Rast cen hrane in brezposelnost sta bili med njenimi ključnimi sprožilci. Naraščajoče cene bi lahko zdaj znova spodbudile politično nestabilnost na Bližnjem vzhodu.
Pandemija je svetu zadala ogromen udarec, večji od milijonov življenj, ki jih je že vzela. Nato pa, ravno ko je svet poskušal znova okrepiti dobavne verige, stabilizirati trge dela in obnoviti proizvodnjo nafte na ravni pred pandemijo, je Putinova vojna izničila velik del napredka.
Med vsemi krizami je najbolj preteča “potresna kriza lakote”, za katero Svetovni program za hrano OZN pravi, da je že “obkolila svet” in bi lahko 48,9 milijona ljudi privedla na rob lakote. To je mnogokrat več od 6,3 milijona smrti, ki jih je potrjeno povzročil covid-19.
Da bi preprečile tako katastrofo, bi morale svetovne sile razmisliti o tem, kako prekiniti ruske blokade ukrajinskih pristanišč. Putin skuša lakoto spremeniti v svoje orožje s tem, ko cinično predlaga, da bo pomagal ublažiti lakoto po svetu, če Zahod umakne sankcije proti Rusiji. Povod za sankcije, to velja spomniti, je bila ruska agresija. Evropa bi si morala prizadevati tudi za povečanje ukrajinskega izvoza hrane po železnicah, čeprav to ne bi nadomestilo pomorskih poti.
Revnejše države medtem nujno potrebujejo pomoč. Od začetka vojne so cene žita močno zrasle, očiten odgovor na to je finančna podpora državam pri odkupu. Prizadevanja Svetovnega programa za hrano OZN, da bi revnim zagotovili hrano, zahtevajo večjo mednarodno podporo.
Kot smo se naučili v zadnjih letih, težave ene države ne ostanejo znotraj njenih meja. Že sami humanitarni razlogi upravičujejo pomoč, s katero bi preprečili lakoto, a pomembno vlogo igrajo tudi naši lastni interesi. Revščina in lakota sprožata velike migracije in povzročata politično nestabilnost. To pa bi lahko ob bližajočem se gospodarskem orkanu že tako težko situacijo naredilo še nevarnejšo.
Avtorica prispevka: Frida Ghitis
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje