Meščani v Parizu večkrat uporabijo staro šalo, da je z vrha nebotičnika Montparnasse najlepši razgled v francoski prestolnici. Ne zaradi dih jemajočega razgleda na Eifflov stolp ali baziliko Sacre-Coeur na vrhu Montmartra, temveč zato, ker je to edini kraj, kjer ne boste videli nebotičnika.
Odkar je bil 59-nadstropni nebotičnik Montparnasse iz čokoladne barve slovesno odprt leta 1973, so ga številni Parižani obsojali, saj je postal nebodigatreba na obzorju “mesta luči”, piše CNN.
Je edini nebotičnik v Parizu, francoski prestolnici, ki je sicer znana predvsem po svoji arhitekturni enotnosti. V višino meri 210 metrov.
Začetni gnev do stavbe, ki so jo zasnovali arhitekti Jean Saubot, Eugène Beaudouin, Urbain Cassan in Louis de Hoÿm de Marien, ni bil presenetljiv. Parižani so v preteklosti večkrat nasprotovali večjim spremembam videza svojega mesta. Eifflov stolp, dokončan leta 1889, je bil sprva deležen posmeha, saj so ga nekateri imenovali “tragična ulična svetilka” in “velikanski neudobni skelet”. Številne so zmotile tudi znamenite steklene piramide arhitekta I. M. Peija, ki so bile sredi osemdesetih let postavljene pred muzejem Louvre, in so jih označili za preveč radikalno skulpturo.
Medtem ko so prebivalci sčasoma sprejeli te zdaj kultne strukture, pa je nebotičnik Montparnasse še vedno v nemilosti prebivalcev.
Spreminjajoče se mesto
Da bi razumeli, zakaj mnogi Parižani menijo, da nebotičnik Montparnasse ni na mestu, je treba razmisliti, zakaj je mesto danes videti tako, kot je.
Načrt Pariza in njegov arhitekturni slog večinoma izhajata iz sredine 19. stoletja. Takrat je mesto veljalo za prenatrpano, vlažno in polno bolezni. V želji, da bi ga spremenil v simbol francoske veličine, je Napoleon III. pooblastil barona Georgesa-Eugena Haussmanna, takratnega prefekta reke Sene, da prestolnico spremeni v živahno in sodobno evropsko mesto.
Haussmann je porušil številne srednjeveške ulice in propadajoče stavbe v Parizu, saj je želel narediti prostor za široke avenije, trge, zelene parke in nov kanalizacijski sistem, kar je pripomoglo k oživitvi in očiščenju mesta.
Najbolj viden del Haussmannove zapuščine je arhitekturni slog, ki nosi njegovo ime – Haussmannove stanovanjske stavbe, šestnadstropne stavbe s kamnito fasado, ki so povsod v Parizu in dajejo mestu značilen, enoten videz.
Čez sto let nova kriza identitete
Približno stoletje pozneje se je Pariz soočil z novo krizo identitete. Čeprav je prestolnica ostala nedotaknjena, je druga svetovna vojna terjala velik davek v ostalih delih Francije. Prenova je pomenila priložnost za ponovno modernizacijo države, tokrat z gradnjo državnih avtocest in novih nebotičnikov, kot so to počeli v Združenih državah Amerike in Združenem kraljestvu.
“Na ruševinah vojne katastrofe so želeli zgraditi nekaj povsem novega za novo generacijo,” je za CNN povedala Virginie Picon-Lefebvre, profesorica arhitekture na Ecole Nationale Superieure d’Architecture Paris-Belleville in strokovnjakinja za povojno arhitekturno zgodovino prestolnice.
Montparnasse, soseska na jugu Pariza, je bila med prvimi kandidatkami za obsežen projekt urbane prenove v mestu v času njegovega gospodarskega razcveta po drugi svetovni vojni.
“Kot da bi vstopili v gozd”: V največjo leseno stavbo v Aziji
Območje je bilo že večkrat preoblikovano. V dvajsetih letih 20. stoletja je bilo to boemsko žarišče pisateljev in umetnikov, kot sta Salvador Dali in Ernest Hemingway. V petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je postal revni del mesta z majhnimi uličicami in prenatrpano železniško postajo.
Načrti za gradnjo nebotičnika so že bili izdelani, dodaten zagon pa je projekt dobil po ustanovitvi francoske pete republike in vrnitvi predsednika Charlesa de Gaulla na oblast leta 1958.
Cilj je bil zgraditi sodobno sosesko za novo generacijo poslovnežev, polno pisarn, novih stanovanjskih hiš, prenovljene železniške postaje, avtoceste do novega letališča, ki so ga gradili južno od Pariza – in nebotičnika Montparnasse.
Picon-Lefebvre je pojasnil, da so bili sprva arhitekti, inženirji in gradbeniki navdušeni nad možnostjo posodobitve Pariza. Načrtovane so bile nove visoke stavbe in preobrazbe, prav tako pa tudi gradnja poslovnega okrožja na zahodu Pariza, imenovanega La Defense.
Vendar se je javno mnenje hitro obrnilo proti nebotičnika, saj so domačini kritizirali njegovo višino v soseski nižjih stavb. Številni prebivalci so se pritoževali, da osamljeni nebotičnik – največji v Evropi leta 1973, ko so končali gradnjo – ni primeren za mesto, kjer ima večina stavb le šest nadstropij.
Leta 1970 položili prvi kamen
Kljub tem pomislekom se je projekt nadaljeval. Predsednik Georges Pompidou je projekt Montparnasse odobril leta 1969, leto pozneje pa je bil položen prvi kamen.
“To je grozljivka,” je dejal mimoidoči v arhivskem posnetku, ki je bil pred kratkim prikazan v dokumentarnem filmu o nebotičniku Montparnasse na francoski televiziji. Druga ženska, ki je stala pred skoraj dokončano stolpnico, jo je označila za “strašljivo”.
Kljub temu so nekateri prebivalci menili, da je stolpnica sodobna in znak napredka. Stavba je privabila tudi številne ugledne stanovalce, med njimi francoske predsednike Françoisa Mitterranda, Jacquesa Chiraca in Emmanuela Macrona. Vsi trije so si v njej v zadnjega pol stoletja uredili pisarne za volilno kampanjo.
Picon-Lefebvre je pojasnila, da je stolpnica Montparnasse sicer nepriljubljena, vendar se še vedno ponaša z dobro opremljenimi pisarnami, lepim razgledom na Pariz in enostavnim dostopom do javnega prevoza.
“Tam je bilo res udobno delati,” je dejala.
Prihodnost nebotičnikov
V nasprotju z Eifflovim stolpom se javno mnenje pri stolpnici Montparnasse ni spremenilo. V veliki meri zaradi ogorčenja javnosti je pariški mestni svet leta 1977 prepovedal gradnjo stavb, višjih od 37 metrov. Nebotičniki so bili pregnani v La Defense ali druga predmestja vse do leta 2010, ko je pariška mestna oblast omilila zahteve glede višine in omogočila gradnjo visokih poslovnih stolpnic na obrobju mesta, vendar še vedno znotraj njegovih meja.
Ta odločitev je ponovno sprožila burno javno razpravo. Kritiki so opozorili na stolpnico Montparnasse kot svarilno zgodbo, saj številni Parižani še vedno menijo, da je 50 let star nebotičnik v nebo vpijoč.
Konservativni kandidat za župana Pariza leta 2014 je med kampanjo celo predlagal rušenje stolpnice in ga označil za “urbano katastrofo”. Sedanja županja Anne Hidalgo, je takrat predlog označil za “nesmisel”, vendar pa je sama priznala, da stavba “zagotovo ni najlepša”.
“Pariz ni dokončan”
Nekateri pa so menili, da je čas, da ponovno razmislimo, ali visoke stavbe sodijo v Pariz. Znani arhitekt Jean Nouvel je dejal, da je po njegovem mnenju čas, da “nehamo misliti, da je Pariz muzejsko mesto”.
“Pariz ni dokončan,” je leta 2008 za francoski časnik Le Parisien dejal dobitnik Pritzkerjeve nagrade. “Če lahko vertikalne stavbe obogatijo srce prestolnice, zakaj bi se prikrajšali zanje?”
Po dolgotrajnem razpisnem postopku je pariška mestna uprava leta 2015 odobrila gradnjo drugega pariškega nebotičnika, 180-metrskega stolpnice Triangle Tower na robu jugozahodnega 15. okrožja.
Čeprav je Hidalgo sprva podprla stolpnico Triangle Tower, je mestni svet ponovno prepovedal gradnjo novih nebotičnikov v prestolnici. Pred tednom je bila ponovno uvedena 37-metrska omejitev višine stavb kot del obsežnega načrta za boj proti podnebnim spremembam in zmanjšanje emisij ogljika v mestu.
Triangle Tower naj bi bil dokončan leta 2026. Ali bo vzbudil enak gnev kot njegov 50 let star predhodnik, bomo še videli.
Vse N1ajboljše: Kaj se dogaja v zakulisju N1?
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje