Zdi se, da je v srbski družbi zavrelo. Po kar dveh smrtonosnih strelskih pohodih, ki sta državo in regijo temeljito pretresla maja, so množice protestnikov v Beogradu in drugih srbskih mestih začele zahtevati spremembe. Nedolgo nazaj, konec leta 2021, pa so ljudje množično protestirali proti rudniku oziroma proizvodnji litija pod okriljem multinacionalke Rio Tinto. O protestih v Srbiji in srbski politiki nasploh smo se pogovarjali s profesorjem dr. Darkom Nadićem z beograjske Fakultete za politične vede.
V Srbiji se na vse gleda črno-belo, je poudaril dr. Darko Nadić, profesor političnih ved s Fakultete za politične vede v Beogradu. “Ali si za Vučića ali pa proti Vučiću”, spregledano je vse, kar je vmes, “milijon odtenkov, mi pa gledamo ekstreme in se nam zgodijo nepotrebne delitve”. V Srbiji, je povedal, ni posluha za to, da “obstaja nekaj vmes”.
Kako torej razumeti, kaj se dogaja v državi?
Srbski profesor je za N1 komentiral proteste – pretekle in tiste, ki se še vrstijo v Srbiji –, morebitno alternativo aktualni srbski oblasti ter to, kakšno mesto na dinamičnem parketu srbske politike zavzemajo okoljska vprašanja oziroma boj proti podnebnim spremembam.
Od strelskih pohodov, ki sta v začetku maja temeljito pretresla Srbijo, se množice vsak teden zbirajo na ulicah Beograda in drugih srbskih mest. Kaj nam ti množični protesti sporočajo o srbski državi, o srbski družbi?
Kar se je zgodilo maja v Beogradu in v Srbiji nasploh, je na neki način nezamisljivo in neopisljivo. Zame je kot za znanstvenika to dokaz, da se je kapitalizem v vsej svoji negativni obliki popolnoma preselil v našo državo. Nekaj, kar se prej nikoli ni dogajalo v Srbiji in okolici, postaja normalno. Protest proti nasilju je najprej stremel k temu, da – v nekakšnem gandijevskem smislu – razumemo, da nasilje ni rešitev ter da katerakoli oblika nasilja, vključno z nasiljem v družini, ni le nekaj, kar je prepovedano in mora biti prepovedano, ampak nekaj, kar ni humano, in nekaj, kar ni treba, da pritiče ljudem v 21. stoletju. Čeprav je na žalost videti, da jim.
Na neki način so bili protesti na začetku apolitični. Čeprav to zveni radikalno nasprotno od tega, kar se govori, menim, da uporaba teh dogodkov v politične namene ni primerna. Izkoriščanje smrti mladih ljudi, ki pravzaprav še niso izkusili življenja, za politične namene, je v družbi neprimerno. Morda to v tem stoletju sprejemamo, a je neprimerno. Ne glede na to, katera stranka bi bila na oblasti, kateri sistem bi bil na oblasti, bi se to enako odrazilo pri vseh. Ob teh dogodkih so vsi žalovali, niso se znašli, bili so zgroženi.
Treba pa je kritizirati tudi oblast. Ta ni razumela, da Srbija morda potrebuje neke vrste politični konsenz. Iz vseh teh strahot, ki so se zgodile v maju, bi Srbija morala iziti enotna. Kot vedno pa se je pokazalo, da obstajajo dva, trije ali štirje poli, ki so različno tolmačili razmere.
Protesti proti nasilju so na koncu nekako izgubili svoj smisel, v času dopustov se je poleti zbiralo manjše število ljudi. Videti je bilo, kot da gre le zato, da se zadrži plamen na vžigalniku, da povsem ne ugasne. Menim, da se morda ne oblast ne opozicija nista naučili, kakšna tragedija se je zgodila.
V Sloveniji pozorno spremljamo te proteste in veliko se sprašujemo eno vprašanje: ali bodo odnesli srbskega predsednika Aleksandra Vučića?
Mislim, da ne. Po mojem mnenju bo ostal na oblasti, a ne moremo predvideti, kako dolgo. Ni namreč ugriznil v vabo.
Menim, da ni pričakoval, da se bodo ljudje množično odpravili na ulice, in je naredil napako, ko so v njegovi stranki organizirali kontraproteste. To je nekakšno merjenje moči, kdo je močnejši, kar je povsem brez smisla. Po drugi strani pa ocenjujem, da je organiziral pravilno, ker na ulice ni poslal policije. Ti protesti so namreč mirni, nekako dostojni, čeprav je bilo opaziti nekaj neprimernih ekscesov, ki niso skladni s politično kulturo, kot je pozivanje k umoru, nasilni menjavi oblasti … Menim, da nekatere politične stranke v Srbiji še niso dojele, da živimo v večstrankarskem sistemu in da so volilci tisti, ki povedo, katera stranka bo na oblasti.
Pa alternativa Vučiću? Jo vidite?
Če bi bil študent, bi zdaj prosil za drugo vprašanje (smeh). Katera je pravzaprav alternativa Vučiću, je odvisno od opozicije. Ta vključuje ljudi, ki so že bili na oblasti, in ljudi, ki bi si želeli vladati. Med njimi je dosti neenotnosti, ki je pogosto ideološka, pogosto strukturna, pogosto egoistična. Vsak vidi sebe kot novega političnega voditelja v Srbiji, da ne rečem, da se vidi kot novi Vučić. Predvsem je tako vse odvisno od njihovega dogovora, a mislim, da opozicija v Srbiji ni dovolj enotna, da najde voditelja ter da se stvari verjetno v prihodnjih nekaj letih ne bodo spremenile.
Srbija mora dojeti, da je vsaka oblast zamenljiva in da je pravzaprav večstrankarski sistem loterija, v kateri običajni ljudje kupujemo srečke, a nihče ne zadene dobitka, dobijo ga drugi. V Srbiji bo tako problem to, kdo bo ta novi voditelj.
Poleg tega menim, da je Vučić trenutno v izjemno težkem položaju – spoprijema se z vprašanjem sankcij Rusiji, tukaj je rusko-ukrajinski spopad, vprašanje Kosova … Vse to v Srbiji ustvarja politične napetosti, ljudje se sprašujejo, ali bo Srbija uvedla sankcije proti Rusiji ali ne, kaj bo s Kosovom in [kosovskim premierjem Albinom] Kurtijem, ali bodo protesti prinesli bolj kakovostno, bolj priljubljeno oblast, kot je njegova.
V Sloveniji smo pozorno spremljali tudi proteste, po katerih je bila preklicana investicija multinacionalke Rio Tinto, ki je na zahodu Srbije nameravala kopati litij. Kaj je lekcija tega primera?
Srbska vlada je ukrepala nepričakovano, Rio Tintu je prepovedala vsakršno dodatno eksploatacijo. Rio Tinto je dejansko lastnik velikega geografskega območja v Srbiji in podjetje ni bilo tisto, ki se je umaknilo. Kar mi to pove, je, da je Rio Tinto eno od največjih podjetij, ki se ukvarjajo z rudarstvom, in da ne bo opustil načrtov.
Vučić se je povlekel nazaj iz preprostega razloga – prepovedi del za Rio Tinto so namreč sledile volitve. Politično je preračunal, da je boljše, da se pobota s politično umaknjenim Rio Tintom in na ta način prepreči morebitno izgubo glasov volilcev.
Rio Tinto je sicer sporno podjetje, mislim, da je igralo na karto revščine, ki obstaja v Srbiji. Glede na to, koliko denarja imajo in kakšni so njihovi interesi, so zemljo za izkoriščanje nove, magične rude, jadarita, kupili zelo poceni. Ljudje so bili vseeno zadovoljni z odkupom, rešili so, denimo, svoja stanovanjska vprašanja.
Menim, da v podjetju računajo na dve ključni stvari: da se bo oblast zamenjala in da bodo lažje komunicirali z novo ter da bo predložilo dokaze, ki bodo govorili v prid temu, da je izkoriščanje jadarita (litija) okoljsko sprejemljivo. Poleg tega po mojem Rio Tinto v Srbiji igra na močno karto korupcije. Tako podjetje lahko kupi kateregakoli politika, kar so na neki način, pod radarji, doslej že počeli.
Kar v Srbiji ostaja temeljno vprašanje, ki se pogosto zastavlja, je, ali želimo pašnike ali rudnike. Moj odgovor je – in pašnike in rudnike. Lahko se kombinirata izkoriščanje rude in ekološko kmetovanje, a pomembno je, da obstaja nacionalni konsenz, ki pa ga v Srbiji še ni.
Dr. Darko Nadić, profesor socialne in politične ekologije, je avgusta predaval na Mednarodni poletni šoli politične ekologije 2023: Preseganje neenakosti zelenega prehoda, ki je potekala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (FDV). Poletna šola je bila izvedena v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE, organizatorji pa so Focus, Umanotera, Inštitut za ekologijo, Časopis za kritiko znanosti in FDV.
Kakšno vlogo so v zgodbi odigrala okoljska gibanja oziroma ljudje, ki so se mobilizirali?
Kot analitik tukaj vidim dve zadevi. Eno je to, da so ljudje s tega območja ugotovili, kakšno nevarnost prinašata Rio Tinto in izkoriščanje litija. Temu se vselej priključijo nekateri politiki, ki si želijo potrditve, želijo izstopiti iz politične pozabe. Neverjetno se mi zdi, da so nekateri politiki iz prejšnje in sedanje oblasti čez noč postali okoljsko ozaveščeni politiki, kar prej niso bili, niti se niso brigali za ekologijo, zaščito okolja … Ekologija je v Srbiji na neki točki postala neke vrste moda.
Pogosto uporabim metaforo, za katero nisem prepričan, ali jo je dobro citirati, in sicer da ekologija v Srbiji nikoli ni bila seksi tema. Prav zaradi prevelikega, pretiranega, prehitrega okoljevarstvenega angažmaja, ki je bil pogosto nepremišljen, smo v Srbiji okoljevarstvo dobili na nivoju pornografije, fazo erotike smo povsem preskočili.
Smešno je tudi vprašanje, ali ima sploh iskrene namene kdo od politikov, ki jim je bilo na lokalnem območju vseeno za okoljske zadeve, zdaj pa jih to skrbi.
Ekologija ima v Srbiji temno stran, in to je, da postaja stvar prestiža in neke nove politične komunikacije v smislu, da nabira nove točke, nove glasove. Menim, da je to nova vrsta politizacije ekologije, da se prek okoljskih problemov v Srbiji pridobivajo nove politične točke; to ne bo rešilo okoljskih vprašanj, bo pa prineslo novo stranko, novega človeka na oblast.
Pa v Srbiji vidite politika ali stranko, ki z zelenimi politikami misli resno?
Ne, ne vidim. Kot nekdo, ki bi se politično korektno opisal za optimista z izkušnjami, ne vidim, da bi lahko vzniknila stranka, ki bi imela kakovosten kader, ki bi lahko vodil politični sektor za zaščito okolja. Poleg tega preprosto menim, da so ljudje postali politično apatični do teh vprašanj, ne vidijo možnosti in ljudi, ki bi lahko dejansko rešili te probleme.
Je pa po mojem problem iskati tudi v ljudeh – pogosto prst namreč uperimo v državo in povemo, česa vse ne naredi ali noče narediti, ne vidimo pa tega, kar lahko naredimo sami. Zvenim kennedyjevsko, vendar ta apatija izhaja iz vprašanja, ali lahko spremenim karkoli, če spremenim sebe in se obnašam odgovorno do okolja. Ljudje ne vidijo, da je ekološka tranzicija dolgotrajni proces.
Obstajajo dobri nameni države in ministrstva za zaščito okolja, a je, med drugim, v 6,8-milijonski Srbiji le 18 okoljskih inšpektorjev. To je zelo majhno število inšpektorjev za tolikšno državo, zato je mogoče, da se zgodi Rio Tinto, da se zgodi onesnaženje in da ne ugotovimo, kdo je onesnaževalec.
Glede na vprašanje – stvari so ušle izpod nadzora in mislim, da se bo vsaka prihodnja oblast trudila biti boljša od prejšnje, da vso krivdo zvali na predhodnike, a bo zaščita okolja znova ostala v ozadju.
Vprašanje ekologije v Srbiji postaja predvsem politično radikalno vprašanje, pravite. Zakaj je tako?
Politična radikalnost je povezana s protesti, takšnih v Srbiji prej nismo imeli. Zaradi okoljevarstva se nikdar prej ni mobiliziralo toliko ljudi. V sredini 90. let prejšnjega stoletja so protestirali prebivalci Pančeva, mesta, ki je okoli 20 kilometrov oddaljeno od Beograda. Ljudje so takrat odšli v Beograd in se pritožili zaradi onesnaževanja, ki ga je povzročala rafinerija.
V Beogradu so naleteli na zaprta vrata vlade, katerekoli vlade, ki je bila v tistem obdobju na oblasti. Ljudje so potem postali apatični – ‘zakaj bi šli v Beograd, če našega problema ni mogoče rešiti?’. Podobno na primer tudi prebivalci rudarskega mesta Bor in Majdanpeka. Narod je rekel, ‘zdaj nam je dovolj, treba je rešiti ta problem’, vendar pa so se potem vmešali politiki, ki so izkoristili okoljski trenutek za to, da bi se povzpeli na oblast.
Srbija se v mednarodnem političnem prostoru spopada s kar nekaj dilemami. Zahod ji očita, da sedi na najmanj dveh stolih, da je razpeta vsaj med Rusijo in Evropsko unijo, tu so še nerešena vprašanja oziroma ponovne napetosti s Kosovom, pa investicije Kitajske. Vsa ta vprašanja se zdijo ključna (t. i. visoka politika), medtem ko je lahko okolje na ta račun pogosto postavljeno na stranski tir.
Prav zaradi tega je ekologija nekako potlačena. Vsi so mislili, da je bil Rio Tinto vrhunec in da je za zdaj to rešeno. Da, lahko bi rekli, da Srbija sedi na več stolih, ampak ker je Srbija tako velika, je tako bolj udobno.
Vprašanja, kot so sankcije Rusiji, nekoliko razburkajo srbsko politično življenje. V 90. letih je bila sankcionirana Srbija, sankcije pa prizadenejo ravno tiste, ki jih ne bi smele. Pri sedanjih sankcijah proti Rusiji vidimo, da sta [ruski predsednik Vladimir] Putin in njegova ekipa povsem dobro, medtem pa trpijo revnejši ljudje. Seveda lahko v srbskem zavračanju sankcij proti Rusiji prepoznamo kvazi ljubeč odnos do Rusije, v smislu, da sta Srbija in Rusija pravoslavni državi in tako naprej, a mislim, da je to v ozadju. Srbija je podprla ozemeljsko celovitost Ukrajine in meni, da je Rusija agresor. Mislim pa, da se javnost ne želi poglobiti v to, da gredo zadeve dlje od spopadov med Rusijo in Ukrajino.
Nato je tu Kosovo in vprašanje skupnosti srbskih občin. Po mojem je Evropska unija ugotovila, da je nekatere obveznosti pač treba izpolniti. V Srbiji vlada prepričanje, da je Kosovo del Srbije in težko se bo znebiti te mentalitete in reči, da Kosovo ni več del Srbije. Težko bo ljudem kar naenkrat vbiti v glavo, da Kosovo ni več del Srbije – saj veste, ‘Triglav je Slovenija, Kosovo je Srbija’.
Potem pa še priključitev Evropski uniji. Ali Srbija želi v Evropsko unijo, ni vprašanje: želimo v Evropsko unijo, to je politično stališče Vučića ter predhodnih vlad in voditeljev. Vprašanje pa je, ali Evropska unija želi nas. Ta drža je v Uniji prisotna že dalj časa – če iskreno želite nekoga, potem si tega iskreno želite, če pa si ne, pa povejte ‘ne želim’.
Tudi če Srbija v prihodnje ne bi postala članica Evropske unije, Srbija je Evropa. Ljudje podpirajo harmonizacijo in uskladitev z evropskimi zakoni, saj je zanje ideja Evropske unije prost pretok blaga, kapitala in ljudi.
In okoljska kriza, kje je torej njeno mesto?
Menim, da na koncu. Ljudje posledice globalnih podnebnih sprememb občutijo, ko imamo 38 stopinj Celzija, ko se zgodi tornado ali silovite nevihte, ki so na žalost prizadele Slovenijo, pa tudi Beograd. O podnebnih spremembah razmišljamo kot o velikih količinah dežja, ki niso normalne za avgust, potem pa posveti sonce in se pritožujemo, zakaj je tako vroče, zakaj se ne ohladi.
Mislim, da je to nezadovoljstvo v naši človeški naravi, in zato ne dojamemo nevarnosti podnebnih sprememb. Po drugi strani podnebne spremembe in boj proti njim prinašajo razmislek, koliko smo se pripravljeni odpovedati coni udobja, v kateri živimo.
Ali smo se, denimo, pripravljeni odpovedati vožnji avtomobila. V Ljubljani in Sloveniji me vedno preseneti, da se toliko vozite s kolesom. Že res, da je Ljubljana ravna, Beograd ima ogromno klancev in spustov, ampak moramo napraviti majhen korak. Začeti pri sebi, si reči, ‘da, jaz se borim proti podnebnim spremembam’. Morda pa nam tako v petdesetih letih uspe, da bomo postali brezogljična družba.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in X.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje