Menu Item
Ali je čas, da se na "top pozicije" v Evropski uniji in Natu končno zavihtijo tudi ljudje iz vzhodne Evrope? Od česa je to odvisno? In ali lahko prevzem ene najpomembnejših funkcij tokrat hrvaškemu premierju Andreju Plenkoviću uspe?
“Mar imamo mi … slabše ljudi kot ’stari’ Evropejci? Ali samo še nismo tam?”
To se je konec marca v pogovoru za bruseljski Politico spraševala predsednica estonske vlade Kaja Kallas.
Prepričana je, da imajo “dobre ljudi” in da bi morale biti države vzhodne Evrope zdaj pa že na radarju za vodilne položaje v EU in Natu. “Člani obeh povezav smo 19 let in mislim, da smo se tudi že dokazali,” je dejala.
Od velike širitve v letu 2004, ko se je vključno s Slovenijo Evropski uniji pridružilo deset držav, Natu pa sedem, predstavniki vzhodnoevropskih članic niso zasedali najvišjih položajev v teh dveh povezavah.
Edini izjemi sta Poljaka, nekdanji premier Donald Tusk, ki je med letoma 2014 in 2019 vodil Evropski svet, in nekdanji predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek.
Prav estonska premierka Kallas je eno od imen, ki v zadnjem času krožijo po bruseljskih kuloarjih in nekaterih medijih. Resnejši poznavalci bruseljskega zakulisja ji sicer resnejših možnosti za prevzem kakšnega “top pozicije” v EU ali Natu ne pripisujejo, je pa dejstvo, da se sedanjemu generalnemu sekretarju Nata Jensu Stoltenbergu oktobra izteče mandat.
Države članice bi mu ga lahko sicer še četrtič podaljšale, a je tiskovna predstavnica zavezništva Oana Lungescu je že sporočila, da se Norvežan s tega mesta po devetih letih poslavlja.
Na julijskem vrhu zavezništva v Vilniusu bo tako 31 članic soglasno sprejelo odločitev o novem generalnem sekretarju.
Da bi to postala Kaja Kallas, ni zelo verjetno, saj je marca prepričljivo zmagala na estonskih parlamentarnih volitvah in sestavila novo vlado. “Slišala sem, da me omenjajo. To je velika čast zame in za mojo državo, da nas obravnavajo enakovredno. A ravno sem dobila volitve in nihče sploh še ni govoril z mano v zvezi s tem. Zelo dvomim, da bi ta položaj ponudili meni”, je povedala za Politico.
Možnosti, da bi kdaj prevzela položaj najvišjega mednarodnega uradnika v Natu, pa tudi ni povsem izključila.
Von der Leyen z vrha Evropske komisije na čelo Nata?
Po besedah naših virov iz Bruslja sicer trenutno najbolje kaže kar aktualni predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen, ki je bila pred tem tudi nemška obrambna ministrica.
Veliko možnosti naj bi imela po poročanju nemškega časnika Die Welt tudi španski premier Pedro Sanchez in britanski obrambni minister Ben Wallace, v igri pa so po poročanju medijev tudi dolgoletni nizozemski premier Mark Rutte, nekdanji italijanski premier Mario Draghi, ki je bil v preteklosti predsednik Evropske centralne banke, in sedanji predsednik Romunije Klaus Iohannis.
V naši bližini pa je precej pozornosti vzbudilo poročanje dveh švedskih časnikov, ki sta poleg Estonke Kaje Kallas in Romuna Klausa Iohannisa kot kandidata z resnimi možnostmi za prevzem položaja generalnega sekretarja zveze Nato navajala tudi hrvaškega premierja Andreja Plenkovića.
Plenković ne kotira slabo …
Po oceni švedskih časnikov naj bi Plenković dobro kotiral prav zato, ker se države srednje in vzhodne Evrope že dalj časa čutijo zapostavljene pri razdeljevanju najvišjih položajev v EU in Natu.
A dejstvo je, da ga resnejši poznavalci bruseljskega diplomatskega zakulisja na čelu Nata ne vidijo, ga pa, kot so povedali za N1, po naslednjih evropskih volitvah, ki bodo prihodnje leto, vsekakor vidijo kot enega najbolj resnih kandidatov za prevzem kakšne zares visoke pozicije v okviru EU.
Omenja se ga celo kot potencialnega predsednika Evropske komisije ali Evropskega parlamenta, še zlasti, če bo Evropska ljudska stranka (EPP), iz katere je tudi Plenković, tudi drugo leto premagala politično konkurenco. Je pa to, dodajajo bruseljski diplomatski viri za N1, odvisno tudi od dinamike znotraj Evropske ljudske stranke same.
Za zdaj je Plenković švedsko poročanje o tem, da je lahko v igri tudi za vodenje Nata, komentiral z besedami, da sta se švedska medija najbrž zmotila in ga zamešala s hrvaškim predsednikom republike Zoranom Milanovićem, s katerim doma sicer pogosto zelo ostro in javno obračunavata med seboj. Kar seveda slišijo in vidijo tudi v Bruslju.
Tudi Milanovićev odziv je bil (spet) provokativen. Dejal je: “Plenković živi za to, da se nekam ‘preparkira’, to ga zelo zanima.”
Od kod so ljudje na vodilnih položajih v EU in Natu
Predsednica Evropske komisije: Ursula von der Leyen (Nemčija)
Predsednica Evropskega parlamenta: Roberta Metsola (Malta)
Predsednik Evropskega sveta: Charles Michel (Belgija)
Visoki zunanjepolitični predstavnik EU: Josep Borrell (Španija)
Predsednica Evropske centralne banke: Christine Lagarde (Francija)
Generalni sekretar Nata: Jens Stoltenberg (Norveška)
Trenutno “top službe” v Bruslju zasedajo politiki iz Nemčije, Malte, Belgije … Naslednje volitve v Evropski parlament bodo šele junija prihodnje leto, a vzhodnoevropske članice že zdaj vršijo pritisk in vztrajajo, da je po skoraj 20 letih napočil čas tudi za njihove predstavnike na najvišjih položajih povezave.
Na vplivnem položaju podpredsednika Evropske komisije je trenutno sicer Latvijec Valdis Dombrovskis, pristojen za trgovino, na položaju evropske glavne tožilke pa Romunka Laura Kövesi, a evropskega vzhoda to ne zadovolji več, tudi zaradi simbolnega pomena si želijo najvišjih položajev.
Nedvomno pa to po mnenju nekaterih analitikov izhaja tudi iz dejstva, da po začetku ruske agresije na Ukrajino vzhodnoevropske članice EU in Nata pridobivajo na veljavi in da se jih vse bolj tudi sliši.
Zaradi zgodovinskih izkušenj s sovjetskim škornjem so bile prav te članice tiste, ki so po mnenju bruseljskih analitikov narekovale tempo zaostrovanja sankcij za Rusijo in partnerice z zahoda ves čas opominjale, da naj okrepijo in pospešijo vojaško pomoč Ukrajini.
“Že prej bi morali poslušati vzhodno Evropo, mar ne”, je v pogovoru za portal Foreign Policy priznal svetovalec v ameriškem kongresu, ki pa je želel ostati neimenovan.
Prav voditelji iz tega dela Evrope, če odštejemo madžarskega premierja Viktorja Orbana, so bili v svojih nastopih do Vladimirja Putina tudi najbolj kritični. Kaja Kallas je bila v ameriškem New York Timesu o morebitnih mirovnih pogajanjih z njim že takoj po začetku agresije zelo neposredna: “Ne smemo si prizadevati za mir z gospodom Putinom. To bi bilo nagrajevanje njegove agresije. Namesto tega moramo poskrbeti, da Rusija izgubi vojno v Ukrajini, da se zgodovina ne bi ponovila kje drugje.”
To je izrekla še v času, ko si je denimo francoski predsednik Emmanuel Macron precej prizadeval, da bi ohranil stike s Putinom.
Vzhodnoevropske države so se tudi najbolj zavzemale za čimprejšnjo podelitev statusa kandidatke za članstvo v EU Ukrajini, ki ga je potem skupaj z Moldavijo hitro tudi dobila.
Glasne le, dokler je za njimi še nekdo?
Politolog in izredni profesor za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Marko Lovec ocenjuje, da trenutni vtis, da so vzhodnoevropske države po ruski agresiji na Ukrajino prevzele več pobude v EU, “realnosti ne odraža povsem.”
Strinja se, da so iz zgodovinskih razlogov te države imele bolj negativen odnos do Rusije in tesnejše vezi z ZDA in da so zato stopile bolj v ospredje. “A igrajo bolj simbolno vlogo, saj so njihove zmogljivosti omejene. Nedavno objavljena tajna poročila ZDA denimo kažejo, da baltske države in Slovaška skorajda nimajo več vojaških zmogljivosti, ki bi jih lahko v obliki pomoči pošiljale Ukrajini, ponekod drugod pa da se zmanjšuje tudi volja za to. Te države so se do zdaj pretežno znebile starega orožja, zahodne pa so jim v zameno dobavljale novejšega.”
Ko gre za kupovanje novega orožja, Lovec opozarja, da “vzhodnoevropske države podpirajo financiranje iz skupnega sklada EU, kamor seveda več prispevajo razviti. Pogumni so torej s tujim denarjem, zahodne članice pa zdaj pač ne rečejo ne. Le Francija občasno, da iztrži tudi kaj za svojo industrijo, francoski predsednik pa se mora nato doma skoraj vsakič soočati s kritikami.”
Ne pozabimo pa tudi na pereče vprašanje ukrajinskega žita, še opozarja Lovec, kar po njegovem kaže na to, “kako krhka je podpora vzhodnoevropskih držav, ko ta prinese tudi ceno za lobije doma.”
Ocenjuje torej, so nekatere vzhodnoevropske države “glasne, dokler imajo v zaledju bolj tihe in bistveno bolj zmogljive države, kot so Nemčija, Francija in skandinavske države.”
Prepričan je, da se bodo stvari po koncu vojne, ko se bo odprlo vprašanje financiranja obnove, nekoliko spremenile. Je pa bržkone res, dodaja, da bodo evropske volitve prihodnje leto in posledično oblikovanje novih institucij EU “še potekale v kontekstu vojne, vzhodna Evropa pa bi si tudi zato lahko obetala kakšen visok položaj.”
A spomniti se velja ob tem tudi na to, da so si leta 2019 “najpomembnejše položaje razdelile velike države, ki so imele pomembno politično moč v zmagovitih političnih skupinah. Nemčija v EPP, Španija v S&D, Francija v Renew Europe. Belgija je kot majhna proevropska država dobila predsednika Evropskega sveta. Vzhodna Evropa pa je izpadla, ker so bile vladajoče stranke del evroskeptičnih skupin in obremenjene s kršitvami načela pravne države in očitki o slabitvi demokracije,” svari Lovec.
Tudi takrat se je govorilo, da je kandidat za predsednika Evropske komisije Andrej Plenković – politik z vzhoda, član zmagovite EPP, neproblematičen z vidika pravne države – a da naj bi njegovo kandidaturo zaradi vprašanja Piranskega zaliva in Slovenije blokirali liberalci iz Renew Europe, katere del je bila takrat vladajoča stranka v Sloveniji, Lista Marjana Šarca (LMŠ), ki danes ne obstaja več.
To sicer nikoli ni bilo uradno potrjeno in Lovcu se zdi celo bolj verjetno, da je šlo za “nekakšen medijski spin, da bi zakrili dejstvo, da smo dobili skoraj najbolj brezzvezno komisarsko mesto, ker se koalicija zaradi boja na požiralniku ni znala dogovoriti o kandidatu.” Tedanji premier Šarec je namreč svoje koalicijske partnerje pošteno presenetil z odločitvijo, da bo evropski komisar iz Slovenije Janez Lenarčič, ki je na koncu zasedel mesto komisarja za krizno upravljanje.
Po mnenju Marka Lovca bo razdeljevanje vodilnih položajev v prihodnje odvisno tudi od tega, ali bo uveljavljen sistem tako imenovanih spitzenkandidatov.
“V tem primeru se bo možnost majhnih držav verjetno zmanjšala, ker bo namesto logike malih držav kot ‘zmagovalk’ iskanja ravnotežja med velikimi, prevladala logika velikih političnih skupin. Tam pa imajo težo države, ki prispevajo več poslancev ali pa so zaradi močnejšega domačega zaledja bolj prepoznavni”, še pravi profesor mednarodnih odnosov Marko Lovec.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS
