Na dnu Atlantika več kot 200.000 sodov radioaktivnih odpadkov: iz nekaterih vsebina že uhaja

Več kot 200.000 sodov z radioaktivnimi odpadki, ki so jih evropske države v drugi polovici 20. stoletja odvrgle v severovzhodni Atlantik, počasi razpada. Francoski znanstveniki zdaj prvič podrobneje ugotavljajo, kaj se dogaja z njihovo vsebino in kakšne posledice bi lahko razpadanje imelo za življenje v globokem oceanu.

Raziskovalci projekta NODSSUM, ki ga vodi francoski Nacionalni center za znanstvene raziskave (CNRS), so med odpravama v letih 2025 in 2026 na dnu Atlantika našli več tisoč sodov. Z raziskovalnim podmorskim plovilom Nautile so letos neposredno pregledali več deset sodov na globini okoli 4.700 metrov.

Nekateri sodi so močno korodirani in v tako slabem stanju, da se njihova vsebina razliva po okoliškem morskem dnu, sta po koncu letošnje odprave zapisala sovodji projekta Javier Escartín in Patrick Chardon.

Sode so medtem že naselili globokomorski organizmi. Na njih živijo morske vetrnice, spužve in raki.

Britanci odvrgli več kot 140.000 sodov, Francozi več kot 46.000

Po podatkih CNRS so evropske države v severovzhodni Atlantik odložile več kot 200.000 približno 200-litrskih kovinskih sodov z radioaktivnimi odpadki. Odpadki so bili pomešani z bitumnom oziroma cementom, da bi posode prestale udarec ob morsko dno.

CNRS navaja tudi konkretnejše podatke o njihovem izvoru. Velika Britanija je med letoma 1949 in 1982 v 34 odpravah odvrgla več kot 140.000 sodov, Belgija okoli 55.000, Francija pa več kot 46.000 sodov v dveh odpravah v letih 1967 in 1969.

Po današnjih podatkih med njimi ni bilo izrabljenega jedrskega goriva ter visoko radioaktivnih ali dolgoživih radioaktivnih odpadkov.

Sodi ležijo na območjih globokega morja, večinoma več kot 4.000 metrov pod gladino. Projekt CNRS Radiocean za širše območje navaja globine med približno 3.000 in 5.000 metri.

Ob odlaganju sodov na dno morja je veljalo prepričanje, da so globoke oceanske ravnice skoraj brez življenja in zato primerne za tovrstno početje. Poznejše raziskave so pokazale, da to ne drži.

Odlaganje radioaktivnih odpadkov v morje je bilo zato pozneje z mednarodnimi dogovori ustavljeno in prepovedano.

V prvi odpravi našli 3.355 sodov

Francoski znanstveniki so se na območje prvič odpravili junija 2025.

Avtonomni podvodni robot UlyX je z visokoločljivostnim sonarjem pregledoval morsko dno in fotografiral odkrite sode. Med odpravo so raziskovalci našli in kartirali 3.355 sodov.

Obenem so zbrali okoli 5.000 litrov vzorcev vode, izdelali 345 sedimentnih jeder ter ujeli 34 primerkov globokomorskih rib in rakov, kažejo podatki francoskega inštituta IPHC, ki deluje v okviru CNRS.

UlyX se je lahko spustil na približno osem do deset metrov nad morsko dno. Na petih območjih je fotografiral okoli 50 sodov.

Že posnetki iz leta 2025 so pokazali poškodovane posode in razlivanje materiala iz njih. Analize sedimenta, odvzetega nekoliko dlje od sodov, pa so pokazale umetne radionuklide, ki so bili verjetno povezani z odloženimi odpadki in so presegali pričakovane vrednosti v globokem morju.

Najbolj poškodovani sodi in območja z najvišjimi izmerjenimi vrednostmi so nato postali tarče druge odprave.

Z Nautilom neposredno do razpadajočih sodov

Letos so se raziskovalci vrnili z globokomorskim podmorskim plovilom Nautile, ki jim je omogočilo neposreden dostop do sodov na globini približno 4.700 metrov.

Na petih izbranih območjih so neposredno ob posodah odvzemali vzorce sedimenta, vode, živali in mikrobnih združb. Za primerjavo so pregledali tudi bližnja naravna skalnata območja.

Prav pri teh potopih so lahko od blizu dokumentirali močno korozijo in razpadanje posod ter potrdili, da se iz nekaterih material že razliva po morskem dnu.

To je pomembna razlika v primerjavi s prvo odpravo: znanstveniki zdaj nimajo več samo oddaljenih posnetkov sodov, temveč neposredna opazovanja in vzorce iz njihove neposredne okolice.

Odkrili kobalt-60 in niobij-94

Merilne naprave na kraju samem so zaznale pomembne signale štirih umetnih radionuklidov: kobalta-60, niobija-94, cezija-137 in americija-241.

Raziskovalci posebej izpostavljajo kobalt-60 in niobij-94, ker sta neposredno povezana s tovrstnimi radioaktivnimi odpadki.

Cezij-137 in americij-241 sta nekoliko bolj zapletena. Prisotna sta lahko tudi zaradi radioaktivnih padavin po atmosferskih jedrskih poskusih in jedrskih nesrečah. Toda na preučevanem območju so ju po navedbah raziskovalcev zaznali v količinah, ki so precej presegale običajno ozadje zaradi teh zgodovinskih dogodkov.

To še ne pomeni, da gre za obsežno radiološko katastrofo.

Ključno vprašanje je, kam radionuklidi iz poškodovanih sodov potujejo, v kakšni kemični obliki so in predvsem, ali jih sprejemajo živi organizmi.

Sodi so postali življenjski prostor

Raziskovalci so na sodih opazili morske vetrnice, spužve in rake. Zbrali so tudi druge organizme, med njimi morske kumare.

Prav zato želijo ugotoviti, ali radionuklidi iz razpadajočih posod prehajajo iz sedimenta in vode v globokomorske organizme.

Vzorce vode, sedimenta in živali bodo v prihodnjih mesecih analizirale raziskovalne skupine iz Francije, Norveške, Nemčije in Španije. Določiti želijo vrste in količine umetnih radionuklidov ter ugotoviti, kako se širijo iz sodov v globokomorsko okolje.

Dosedanji rezultati zato še ne dajejo dokončnega odgovora o posledicah za ekosistem.

CNRS poudarja tudi, da sodi ležijo daleč od ribolovnih območij in na izjemnih globinah. Za zdaj ni podatkov, ki bi kazali na nevarnost za prehransko verigo ljudi.