Vojna v Ukrajini piše težke zgodbe med civilisti, ki poskušajo pobegniti iz obleganih mest. Dmitro in Tanja Švec sta opisala svoj pobeg iz obleganega in uničenega Mariupola. V mestu sta morala pustiti starše, večino časa pa sta preživela v zaklonišču. "Od mesta ni ostalo skoraj nič," je dejal Dmitro.
V pristaniškem mestu Mariupol so v zadnjih dneh potekali hudi spopadi, mesto je povsem uničeno. Večina prebivalcev je pobegnila iz porušenega mesta. Mariupol sta pretekli četrtek uspešno zapustila tudi Dmitro in Tanja Švec s svojo sedemletno hčerko Vlado. Družina je pobegnila v Dnipro. Kot je Tanja povedala za CNN, je rusko bombardiranje Mariupol izbrisalo z zemljevida, in le vprašanje časa je, kdaj bo enaka usoda dočakala druga ukrajinska mesta.
“Nič ni ostalo od mesta. Ni več mesta Mariupol, nobene stanovanjske stavbe. Le še kakšnih deset odstotkov ljudi je ostalo. Samo upokojenci brez denarja ali avtomobila in tisti, ki ne morejo hoditi,” je razmere opisala Tanja.
Preden so zapustili mesto, so se večino časa skrivali v zaklonišču. “Tri tedne se nismo kopali, na stranišče smo hodili v vedro ali vrečko,” iz svojih dnevnikov bere Tanja. Družina je klet zapuščala le, ko je bilo to nujno za preživetje. Odhajali so po hrano in vodo, pomagali so tudi pri pokopu sosedov, ki so jih ubili med tem, ko so čakali na hrano. “Težava je bila, da v mestu nismo imeli ničesar. Ni bilo mobilne povezave, ni bilo interneta, prekinjena je bila oskrba s plinom, vodo, luči niso delale,” je razlagal Dmitro. Kuhali so zunaj, drva pa so vzeli kar iz parkov. Po njegovem prepričanju so Rusi v zadnjih dneh začeli namerno meriti v civiliste, ki so čakali v vrstah za hrano ali zdravila. Dodal je, da je ropanje postalo način preživetja.
Dmitro za dogajanje v Ukrajini ne krivi ruskih državljanov, vendar ne razume, zakaj so tarča ruskega predsednika Vladimirja Putina še naprej civilisti. “Zakaj pobijajo civiliste? Zakaj? Spoštujmo celoten svet,” je dejal Dmitro. Spominja se, da sta se z ženo na začetku šalila, da bosta, če bo zmanjkalo hrane, še vedno lahko jedla golobe. “Na začetku je bila šala,” je razlagal Dmitro, kasneje pa sta morala za preživetje loviti tudi ptiče.
Družini Dmitra in Tanje sta ostali v Mariupolu, vendar se bojita, da bosta umrli od lakote. “Ne vem, kako bodo preživeli. Hrane ni več. Mogoče lahko zdržijo še en teden,” je dejal Dmitro s solzami v očeh. “Ne vem, ali bom še kdaj videl in slišal starše,” je dejal Dmitro in dodal, da živijo le še iz dneva v dan.
“Pokopali smo svoje sanje, cilje, kariere”
Dmitro je opisal, kako so bili videti zadnji dnevi, preden so pretekli četrtek zapustili mesto. Po mestu so številni križi, narejeni preprosto iz dveh palic, ki označujeta sveže grobove. To je edini simbol, s katerim družine zaznamujejo življenja svojih najbližjih. “Pokopani so na vrtovih. Sosedi so nas prosili, da jim pomagam pri kopanju grobov za njihove otroke,” je dejal Dmitro.
Tanja je dodala, da po ulicah teče reka krvi, mnogi umrle svojce hranijo kar v avtomobilih, saj jih želijo dostojno pokopati. Pred začetkom vojne je bila prepričana, da je pripravljena, saj je imela pri sebi kar nekaj denarja, vendar si zdaj želi, da bi poslušala starše. Svetovali so ji, naj ima pri sebi moko in sladkor. “Nismo vedeli, da se bo to zgodilo. Namesto vsega denarja in telefonov je dobro, da imaš kovček s svečami, vžigalicami in zdravili. Kje bi sicer dobil te stvari, tudi če imaš denar, če pa je vse zaprto,” je dejala.
Dmitro in Tanja sta s hčerko iz Mariupola pobegnila 18. marca, za seboj pa sta pustila starše. “Pokopali smo svoje sanje, cilje, kariere. Izgubili smo vse, kar smo s trdim delom dosegli čez leta,” je Tanja zapisala v svoj dnevnik. Dmitro je odločitev za odhod opisal kot zelo mučno in težko, vendar kot edino možnost. Na begu, ko so prečkali cestno zaporo, je moral Dmitro sleči tudi majico, da je vojakom dokazal, da na telesu nima vojaških ali nacionalističnih tetovaž.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!