Mirela Čavajda, ki je v šestem mesecu nosečnosti in ji hrvaške oblasti kljub hudim razvojnim nepravilnostim ploda niso dovolile splava, je javnosti napisala pretresljivo pismo. Spodaj ga lahko preberete v celoti.
Mami, delava pravo stvar … si mi šepetal v sanjah
Moj sin, moj Grga … To pismo pišem, da razumejo … Povedati jim moram, kar midva že dolgo veva.
Kot mati fantka, za katerega živim, in potem ko tebe nosim pod srcem teh šest mesecev, lahko iskreno rečem, da sta luč in bistvo mojega življenja. Več kot to ne obstaja. Prav zaradi tega sva si z možem tako želela sinu podariti bratca ali sestrico.
Ampak moj Grga umira. Po včerajšnjem pregledu ni nobenega dvoma več, niti sledi upanja ni, ki bi se ga oklepala ves ta čas. Na pregledu sem bila pri ginekologinji Teni Kovačević, po priporočilu prijateljice, ki je zanjo izvedela med raziskovanjem. Niti en zdravnik v naših bolnišnicah – in v teh tednih sem bila pri veliko zdravnikih – mi ni povedal zanjo. Moja prijateljica mi je. To sem razumela kot še en poraz našega zdravstvenega sistema.
Čudovita in topla zdravnica Tena je namreč edina specialistka fetalne medicine na Hrvaškem. Izobraževala se je in opravila specializacijo v Londonu na Inštitutu za fetalno medicino pod mentorstvom zdravnikov, katerih odkritja so revolucionarna na tem področju. Ti čarovniki rešujejo življenja dojenčkov in na njih izvajajo postopke, ko so še v materinem trebuhu, in jih na svet pripeljejo zdrave. A za Grgo po njihovem mnenju te možnosti ni. Mojega Grge ne morejo rešiti.
Našemu Grgi ni pomoči
Včerajšnji pregled je trajal dve uri in pol. Takšna praksa je v redkih primerih, kot je Grgov. Ultrazvok, ki ga je opravila, je bil tako natančen, podroben in pregleden, da sem bila osupla. Takšnega ultrazvoka nimamo v nobeni hrvaški bolnišnici. Res žalostno!
Po nadaljnjem posvetovanju z londonskimi strokovnjaki po elektronski pošti in ustno pred mano, po izčrpnem izvidu na kar štirih straneh in natančni razlagi je bila diagnoza spet jasna. Našemu Grgi ni pomoči. Smrt bo nastopila zelo hitro v maternici ali takoj po rojstvu. Tumor raste, postaja vse večji in le vprašanje časa je, kdaj bo njegov srček prenehal biti. Lahko danes, jutri ali takoj po njegovem rojstvu. Ne bo živel.
To pišem, ker takšnih strokovnjakov na Hrvaškem ni. Samo Tena. Sprašujem se, zakaj? Kje so? Lahko bi pomagali materam in ženskam v podobnih okoliščinah in rešili življenja dojenčkov. Zakaj me nihče ni napotil k njej, če so že zamolčali možnost pošiljanja zahteve etični komisiji in me poslali v Slovenijo. Kako so naši zdravniki lahko vedeli za to, niso pa vedeli za edino strokovnjakinjo in me napotili k njej na pregled?
Po tistem včerajšnjem pregledu sem se ob tej nenehni otopelosti in bolečini, v kateri živim že tedne, spet počutila razočarano in nezaupljivo do našega sistema.
Še ena klofuta.
Znova sam potočila morje solz
Znova sem izjokala morje solz in se takšna vrnila k sinu, ki je od 19. aprila brez mame. Medtem ko mi duša razpada, se moram pred njim pretvarjati, da je vse v redu. Majhen je še in ne razume, zakaj njegova mama ves čas joka. Sprašujem vas, zdravnike, predstojnike naših ginekoloških poliklinik in člane prvostopenjskih komisij, ki imate že dva tedna moje izvide v rokah, bi vi lahko? Kako bi vi ravnali? Ste se vsaj poskušali postaviti v moj položaj? Ko je tvoje telo tukaj, tvoje duše pa ni.
Čim prej se želim vrniti k sinu, ki potrebuje mamo.
Ravno to je razlog, zakaj želim skrajšati nadaljnjo agonijo našemu Grgi, mojemu prvemu sinu, možu in vsej družini. Čakati, da Grga umre v moji maternici, rojevati in gledati, kako umira takrat, bi bilo zame čisti sadizem. Mučenje. Kaj bi bilo z mano, če bi še naprej čakala, gledala in pričakovala, da umre? Z njim bi umrla. Ali imam pravico drugemu otroku vzeti mater, vas vprašam? Mislite, da ima to pravico kdo od vas?
Mogoče bi se kakšna druga mama odločila drugače. Kdo sem jaz, da ji sodim? Vsak ima pravico do lastne izbire. To je Sofijina izbira.
Ti, moj sin, moj Grga … dogovorila sva se že po prvi diagnozi. V sanjah si mi zašepetal: “Mami, delava pravo stvar.” Nihče me ne bo prepričal o nasprotnem. Ker midva veva.
Verjemite mi, da ne bi bilo srečnejše ženske, mamice in nosečnice, če bi bila napoved drugačna. Ampak ni. Dejstva so tukaj. Črno na belem, na petih izvidih. Od 21.04 je diagnoza jasna, to pa pišem ob 12.05. Skoraj mesec dni po tem, ko ste me prisilili živeti v nepredstavljivi bolečini in zanikanju resnice. Čakanju, da se zbudim iz teh grdih sanj.
V teh tednih je bilo tudi nekaj čudovitih zdravnikov in medicinskih sester, polnih empatije, ki so me držali za roko, me spodbujali, mi pošiljali podporo in moč. Prepoznali se bodo v mojih besedah. Hvala za to.
Večina me je pustila na cedilu
Toda večina me je pustila na cedilu. Tako sistem kot zdravniki, ki sem jim do takrat zaupala.
Vsem mamam, ki se bodo znašle v tem položaju, želim sporočiti, ostanite močne in pogumne in vedite, da ne glede na odločitev, ki jo sprejmete zase in za svojega otroka, imate za to vso pravico. Brez obsojanja posameznikov in javnosti.
Moj Grga, moj sin … mama, oči in bratec te imajo najraje na svetu … Vem, da to veš, ker sem ti zašepetala v sanjah.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!