Če bo turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ki Turčijo vodi zadnji dve desetletji, slavil v drugem krogu predsedniških volitev, bo dobil priložnost, da se še dodatno utrdi na oblasti. Ima njegov izzivalec, kandidat združene opozicije Kemal Kilicdaroglu, možnosti za zmago? Kaj je sicer vodilo do tega, da je opozicija na volitvah pred dvema tednoma prejela manj glasov, kot so ji jih napovedovali? Pogovarjali smo se z dr. Umutom Canom Adısönmezom iz Univerze za ekonomijo v Izmirju.
Danes v Turčiji poteka drugi krog predsedniških volitev. Čeprav se je tehtnica pred drugim krogom bolj nagibala v prid Recepu Tayyipu Erdoganu, ki mu je pred dvema tednoma le malo zmanjkalo, da bi slavil v prvem krogu, njegova stranka Pravičnost in razvoj (AKP) pa je na parlamentarnih volitvah skupaj z zavezniki ohranila večino v parlamentu, nihče dokončno ne izključuje (resda majhne) možnosti, da bi kandidatu združene opozicije Kemalu Kalicdarogluju uspel zares veliki met. Medtem ko je 69-letni Erdogan v prvem krogu zbral 49,5 odstotka glasov, 74-letni Kilicdaroglu pa skoraj 45 odstotkov, bo na glasovanju pomemben prav vsak glas.
Čeprav je tretji predsedniški kandidat, ultranacionalist Sinan Ogan, v drugem krogu volitev podprl Erdogana, Oganove petodstotne podpore ne gre povsem avtomatsko prišteti turškemu predsedniku.
“Ne zdi se mi verjetno, da bi večina Oganovih glasov šla k Erdoganu, sploh zdaj, ko je Oganov zaveznik Ümit Özdag [njegova stranka je na parlamentarnih volitvah prejela dobra dva odstotka glasov, op. a.] podprl Kilicdarogluja,” je v pogovoru za N1 povedal dr. Umut Can Adısönmez s katedre za mednarodne odnose Univerze za ekonomijo v Izmirju. Poudaril je, da je Ogan podporo nabiral tudi tako, da je kritiziral Erdogana, zaradi česar ni verjetno, da bi Oganovi volilci, ki nasprotujejo Erdoganu, dosedanjega predsednika v drugem krogu podprli brezpogojno.
Cagla Gurdogan/REUTERS
Prav tako je pomembno vedeti, da so se k Oganu, tako dr. Adısönmez, verjetno stekli tudi glasovi, ki bi jih sicer volilci namenili Muharremu Inceju, ki pa je predsedniško kandidaturo umaknil tik pred volitvami. Ti glasovi so “protestni”, kar po sogovornikovih navedbah pomeni, da podpora, ki jo je Ogan prejel, “ne odraža nujno njegove dejanske moči”. Poleg tega ni nepomembno niti to, da so Ogana volilci podprli, čeprav je bilo vnaprej znano, da nima možnosti za zmago, kar pa je mogoče razumeti kot izkaz njihovega nasprotovanja etabliranima obrazoma turške politike – tako Erdoganu kot Kilicdarogluju.
Predsedniške in parlamentarne volitve v Turčiji zaznamujejo huda kriza turškega gospodarstva in korupcija na eni strani ter uničujoče tresenje tal, ki je februarja zahtevalo več kot 50.000 življenj in po katerem so Erdoganovi vladi mnogi med drugim očitali prepočasen odziv. “Veliko ljudi je upalo, da bodo volitve prinesle konec dvajsetletne vladavine stranke AKP ,” je komentiral dr. Adısönmez in poudaril, da je bilo “upanje za spremembo” podprto z zmagama opozicijskih kandidatov leta 2019 na lokalnih volitvah v Istanbulu in Ankari (Ekrem Imamoglu je slavil v Istanbulu, Mansur Yavas pa v Ankari, pri čemer sta oba člana Republikanske ljudske stranke (CHP), katere vodja je Kilicdaroglu.
Cagla Gurdogan/REUTERS
Ključno vprašanje pred drugim krogom: kako privabiti volilce?
Dejavnik, ki bo vplival na izid volitev v drugem krogu, bo tudi volilna udeležba, ki je bila v prvem krogu več kot 87-odstotna. Ne glede na visoko volilno udeležbo pa svojega glasu v prvem krogu vseeno ni oddalo več milijonov od približno 64 milijonov volilnih upravičencev.
V spodnjem posnetku si poglejte zborovanji podpornikov obeh predsedniških kandidatov v Eminönü v Istanbulu v soboto.
“Upanje in pričakovanja na strani opozicije so bili pred prvim krogom precej veliki, nato so (predvsem v noči po volitvah) strmo upadli. Opaziti je bilo demoralizirane obraze. Izid prvega kroga bi lahko negativno vplival na ljudi – parlament je ‘izgubljen’, zato si lahko mislijo, da je konec, da ni razloga za odhod na volišča,” je komentiral dr. Adısönmez.
Opozicija je sicer po prvem krogu reagirala precej hitro in zavzela bolj odločna stališča, ki so za razliko od pozitivnih sporočil pred prvim krogom bolj “negativna”. Kilicdaroglu je, denimo, napovedal vrnitev več milijonov sirskih beguncev oziroma boj proti nezakonitim migracijam. Nekateri menijo, da je to storil, saj želi privabiti glasove nacionalistov, drugi pa ob tem opozarjajo, da je to “nevarna igra”, saj je Kilicdaroglu odvisen od glasov največje prokurdske Ljudske demokratske stranke (HDP).
Dr. Umut Can Adısönmez (osebni arhiv)
Za opozicijske glasove v medijih le malo prostora
Opazovalci Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse), ki so spremljali volitve v Turčiji, so opozorili, da sta imela predsednik Erdogan oziroma njegova stranka AKP na volitvah neupravičeno prednost. “To so bile sicer konkurenčne, vendar še vedno omejene volitve, saj je kriminalizacija nekaterih političnih sil, vključno s pridržanjem več opozicijskih politikov, preprečila popoln politični pluralizem in ovirala pravice posameznikov, da bi kandidirali na volitvah,” je, kot navaja STA, dejal koordinator in vodja opazovalne misije Ovse Michael Georg Link.
Dr. Adısönmez je prepričan, da je tudi v “strukturi Turčije” treba iskati vzroke za to, da opozicija pred dvema tednoma ni zbrala pričakovanega števila glasov. “Erdogan v preteklih letih ni dominiral le politične sfere, ampak tudi vodi negativne kampanje, uporablja diskurz, ki polarizira, nepokorne označuje za teroriste ali sovražnike javnosti, zapira novinarje,” je povzel in dodal, da se turški predsednik pri tem opira na konvencionalne medije, vključno z državno televizijo, za katere velja, da so pod nadzorom njegove oblasti.
Dilara Senkaya/REUTERS
“Ti mediji nenehno poročajo o Erdoganovem mnenju, viziji, pri čemer glasovi opozicije dobijo le simboličen prostor. Zato se opozicija v Turčiji zanaša pretežno na nekonvencionalne medije, čeprav so Erdoganove oblasti zelo vplivne tudi tam,” je opisal sogovornik.
“Struktura Turčije” je tako resda pomembno vplivala na to, da se predvolilna pričakovanja opozicije niso izpolnila, vendar pa ne gre spregledati mnenj, ki so kritična do izbire kandidata združene opozicije, tako imenovanega Omizja šestih. “Nekateri menijo, da Kilicdarogluju manjka karizme – ta argument se nenehno ponavlja –, nekateri pravijo, da je star in da ne more nagovoriti mladih,” je povzel sogovornik in opozoril, da so za nekatere ključne tudi Kilicdaroglujeve alevitske korenine.
Mnogi so tako na mestu Kilicdarogluja videli župana Istanbula Ekrema Imamogluja, saj je “priljubljen tako med konservativnimi volilci kot med mladimi in drugimi. Erdogan je to zaznal in sodišče mu je preprečilo, da bi kandidiral za predsednika.”
Ekrem Imamoglu (Yves Herman/REUTERS)
Erdogan obvladuje parlament
Ker je Erdoganova stranka AKP skupaj z zavezniško Stranko nacionalističnega gibanja (MHP) precej prepričljivo osvojila več kot polovico glasov v 600-članskem parlamentu, je bilo v dneh pred drugim krogom volitev zelo aktualno tudi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi bil za predsednika izvoljen izzivalec turškega predsednika. “V turškem predsedniškem sistemu ima parlament simboličen pomen. Poslanci razpravljajo o zadevah, vendar je vsa moč vladanja na ramenih predsednika,” je poudaril sogovornik in spomnil, da je predsednik tisti, ki med drugim imenuje ministre.
Nekateri ob tem sicer opozarjajo, da bi država v primeru Erdoganove prevlade v parlamentu in Kilicdarogluja na funkciji predsedniki “zastala”, saj bi lahko parlament predsednikove odločitve pošiljal v presojo ustavnim sodnikom. V luči tega je Erdogan, kot smo poročali, volilce pozval, naj glasujejo “za stabilnost”.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!