Ilegalna bolnišnica, kamor so ranjenci odhajali s prevezo čez oči

Foto: N1

Sredi vihre druge svetovne vojne je v nedostopni grapi zrasla bolnišnica, v kateri se je v letu in pol zdravilo več kot 600 najtežje ranjenih in bolnih. Vsak premik in vsako odločitev osebja je zaznamovala najstrožja konspiracija, tajnost delovanja, ki je bolnišnico ohranjala pri življenju. Osemdeset let pozneje je to lekcija v humanizmu, pogumu in solidarnosti. Pred dnevi smo se tja odpravili tudi mi.

Bolnica Franja je skrita v tesni soteski Pasice, v strugi potoka pod strmimi previsnimi skalami. Ko se po urejeni poti sredi strmega pobočja približujemo grapi, v kateri stoji njena replika, si je težko predstavljati, kako je sredi vojne vihre potekal transport ranjencev in materiala, ki so ga potrebovali za gradnjo in pozneje za oskrbo. Ilegalna bolnišnica je bila v letih 1944 in 1945 začasni dom več kot šeststo ranjencem in bolnikom. Ob koncu vojne je nudila zatočišče več kot sto pacientom, za katere je skrbelo približno 50 članov osebja. Letos obeležujemo 80-letnico njene ustanovitve.

Pot, na katero smo se odpravili na siv, turoben dan, so med vojno prehodili številni. A ker takrat za sabo niso smeli puščati nobenih sledi, jih ta ni vodila po udobni gozdni stezi, ampak po samem dnu soteske. “Ranjence so prenašali z nosili ali kar na hrbtu, nosili so jih po potoku navzgor,” pojasni kustosinja Milojka Magajne iz Mestnega muzeja Idrija. “Pot so imeli naštudirano, vedeli so, kam je treba stopiti, da niso zabredli v vodo.”

Transport samo ponoči

Poseben izziv je bil zgornji del poti, po kateri se soteska vzpne, potok pa v slapu pada čez skale. Tam so uporabljali skalne stopnice, ki so jih že v začetku prejšnjega stoletja vklesali planinci, ki so v grapo hodili na izlete, čez neprehodne dele pa so zgradili dvižni most in nekaj lesenih galerij, stisnjenih ob skale. Težko je verjeti, da so po tej nemogoči poti – ki je zdaj bistveno bolj zavarovana – nosili obnemogle. In to sredi noči.

Transport je namreč iz varnostnih razlogov potekal samo ponoči. Ranjencem so čez oči namestili prevezo in jih nato zavrteli okrog lastne osi, da so izgubili orientacijo. Bali so se, da bi, če bi jih Nemci zajeli, v strahu za življenje izdali lokacijo ilegalne bolnišnice. Ko je pokrajino prekrival sneg, so imeli veliko dela z zakrivanjem sledi. V kopnem so dele poti, na katerih je bilo videti sledi korakov, zakrili tako, da so tja sadili šope sveže trave in mlada drevesa.

“Hoja po potoku in v nočnem času, včasih tudi brez luči, je napravila na ranjence vtis, da so nekje visoko v hribu, in niti na misel jim ni prišlo, da so v dolini. Ko se je zdanilo, so se ranjenci in bolniki znašli v barakah v pogrnjenih posteljah. Skozi okna so videli le strmo skalnato steno. Od osebja niso mogli izvedeti, kje so. Ista je bila pot od bolnišnice, le da so šli ozdravljeni borci peš nazaj do svojih enot. Do prve javke pa so še vedno hodili v spremstvu z zavezanimi očmi (…). Bolničarji so na to posebej še pazili, kajti zavedali so se dobro, da bi borec, ki bi prišel v roke Nemcem, morda pod pritiskom izdal kraj bolnišnice.”

Franc Konobelj – Slovenko v zborniku Bolnica Franja

Ranjenci v bolnišnico prek javk

Ob bučanju vode se sprehodimo čez zadnji most in vstopimo v grapo, ki jo z vseh strani zapirajo visoke skalne stene. Na zadnjem delu se dvigajo kakšnih tristo metrov visoko in obrobljajo majhen kos sivega neba. Zrak je mrzel in vlažen, hlad se odbija od skal. Vsak kotiček grape je nasičen z bučanjem naraslega potoka. “Tukaj bomo eno uro in bomo vsi trdi od mraza,” pove Milojka Magajne, ki nas vodi po soteski. “Predstavljajte si, kako je bilo ranjencem, ki so tukaj ostajali po več tednov ali celo mesecev – ranjeni in v bolečinah.”

Prve ranjence so v Franjo sprejeli 23. decembra 1943. Preden so se odločili, da jih bodo zdravili tam, so opravili triažo, je pojasnila sogovornica. Franja je bila namenjena samo najtežje ranjenim, tiste z lažjimi poškodbami pa so zdravili v zunanjih oddelkih bolnice. Teh je bilo v širši okolici deset, med drugim v Davči, na Jelovici in Pokljuki.

“Na tem območju so bile tri javke – domačije, na katerih so vzdrževali zveze med partizanskimi enotami in bolnišnico. Ko je v javko prišlo sporočilo, da so nekje ranjenci, so se ponje odpravili z volom in vprego. V javki je nato bolničar ali zdravnik opravil triažo in se na podlagi resnosti poškodbe odločil, kje bodo ranjenca zdravili,” pove Magajne.

Mrak, sovražnik ranjencev in osebja

Na začetku je bolnišnica obsegala eno barako, pod vodstvom zdravnice Franje Bojc Bidovec pa so postopno dograjevali objekte vse do konca vojne. Takrat je v soteski stalo že 14 barak, med njimi barake za ranjence in osebje, operacijska soba, soba za rentgen, skladišče, invalidski dom, kuhinja, celo svinjak, kjer so – zato da niso kopičili odpadkov – gojili dva prašiča.

Franja Bojc Bidovec (vir: Fototeka Cerkljanskega muzeja)

Poleti 1944 so zgradili tudi lastno elektrarno. “Le dve do tri ure v dolgih in lepih poletnih dneh so sončni žarki lezli od barake do barake v naši skalnati kotlini,” zapiše zdravnica Franja v zborniku Bolnica Franja, ki je izšel leta 1960. “Ob deževnih dneh, ko je bil dan enako siv kot nekaj metrov oddaljene navpične stene, je bilo v barakah temno. Mrak pa je bil velik sovražnik ranjencev, pa tudi nas, zdravih.”

Najprej so si svetili s petrolejkami, a je bilo te zelo težko dobiti, nato s karbidovkami, ki pa bi v kombinaciji z etrom, ki so ga uporabljali za narkozo, lahko povzročile eksplozijo. Junija ’44 je tako v soteski zasvetilo trideset luči, na elektriko pa so priklopili tudi radio. Rentgena, ki jim ga je poslala vdova zdravnika iz Žirov, ki so ga ubili domobranci, sicer zaradi prešibkega toka še niso mogli uporabljati. Z njim so si lahko pomagali šele, ko so dobili bencinski generator. V tistem času so v grapi zgradili tudi vodovod, ki ga je napajal bližnji studenec in ki je močno olajšal oskrbo bolnikov.

Operirali brez anestezije

Magajne nas odpelje v operacijsko sobo. Sredi sobe stoji preprosta operacijska miza, ob njej stol in mizica, na drugi strani omara z instrumenti. Tudi tukaj je slišati šumenje vode, skozi tanke stene silita vlaga in strupen mraz. Barake so namreč zgradili iz desk, ki so jih zgolj obili s papirjem, da bi jih tako vsaj nekoliko izolirali ter preprečili, da bi skozi špranje pihal mrzel veter. Notranjost so ogrevali, pove Magajne, a prav toplo v teh zasilnih objektih ni moglo biti.

V tej sobi sta sprva operirala Franja in Viktor Volčjak, čeprav nobeden od njiju ni bil kirurg. Od septembra 1944 pa je tja prihajal Franci Derganc, član tako imenovane leteče kirurške ekipe. Kot je zapisal v zborniku Bolnica Franja, je moral opravljati tudi operacije, za katere ni bil usposobljen in ki se jih je naučil iz stare knjige, ki so jo imeli v bolnišnici. “Nikoli nisem delal na oftalmologiji in zdaj sem moral večkrat operirati oči, včasih tudi izrezati celo oko, ker je bilo zlito ali pa se je gnojilo in je s slepoto ogrožalo še drugo oko. Pri tem opravilu mi je vedno drhtela roka. Ker pa je bilo takih primerov več, smo se počasi navadili tudi na te nujne operacije,” opiše razmere tistega časa.

Denis Sadiković/N1

Pleteni košari sta služili za sterilizacijo oblačil in rjuh v operacijski sobi. Te so na začetku prekuhavali, kar pa ni bilo praktično, saj je zdravnik ali zdravnica, ki je operirala, morala nositi mokro zaščitno opremo. Pozneje so začeli sterilizirati v vodni pari, tako da so oblačila položili v omenjene pletene košare, te pa v sod, v katerem je bilo nekaj centimetrov vrele vode. Zaščitna oprema se na ta način ni zmočila.

Operacije so sprva potekale brez anestezije, saj ustreznih zdravil niso imeli. Ohranilo se je pričevanje ranjenca, ki so mu pred operacijo dali piti žganje in mu svetovali, naj pije, kolikor le lahko. Na začetku je namreč celotno oskrbo bolnišnice prevzela lokalna narodnoosvobodilna organizacija. Zdravila so večinoma nabrali kar po vaseh, tu in tam so našli še kakšen drug kanal.

“Znana je zgodba mladinke iz Cerknega, ki se je vsake toliko odpravila v Gorico,” pove Magajne. “Najprej s kolesom, nato peš, za tem pa še z avtobusom. S sabo je imela nahrbtnik, ki so ji ga v Gorici napolnili z zdravili in drugim sanitetnim materialom. Če bi nemška vojska ustavila avtobus in preiskala potnike, bi bilo dekle v hudih težavah.” Težko si predstavljamo, da so bili takrat ljudje, med njimi tudi mladi, stari komaj 15 ali 16 let, pripravljeni toliko tvegati, doda sogovornica.

Na poti iz Bolnice Franja smo se ustavili tudi v Cerknem, kjer smo se pogovarjali s tamkajšnjo družinsko zdravnico Nino Oblak Kokalj. “Franja je zame ena najsvetlejših zgodb v naši zgodovini,” je dejala. Več v prispevku: Zdravnica iz Cerknega o bolnici Franja: “To je ena najsvetlejših zgodb”

Kri od darovalca neposredno k prejemniku

Od marca 1944 je bila oskrba z zdravili boljša, saj je začela prihajati zavezniška pomoč. Okoliške vasi so bile že izčrpane, poleg bolnišnice so morale oskrbovali tudi partizanske čete. Med zdravili, ko so jih takrat začeli dobivati v bolnišnico, je bil tudi eter. Še vedno pa je močno primanjkovalo antibiotikov. “Zaradi okužb, ki jih brez antibiotikov niso mogli učinkovito zdraviti, je hitreje prihajalo do amputacij, saj so se držali načela, da je treba storiti vse, zato da rešijo življenje,” pove kustosinja.

Milojka Magajne (foto: Denis Sadiković/N1)

Ena od težav, s katero so se spoprijemali pri oskrbi ranjencev, je bilo tudi pomanjkanje krvne plazme. “Edina možnost je bila neposredno darovanje od darovalca k prejemniku, kar pomeni, da so z brizgo vzeli kri nekomu od osebja in jo neposredno vbrizgali ranjencu.” Franja naj bi na ta način darovala kri dvakrat. Seveda pa je bilo treba pred darovanjem preveriti ujemanje krvnih skupin enega in drugega. Po besedah kustosinje so si pri tem pomagali z navodili, ki so bila objavljena v Partizanskem vestniku.

Invalidski dom in skrb za razvedrilo

Ena od 14 barak v soteski je bila tudi invalidski dom. Namenjen je bil tistim, ki so prestali amputacijo ali so bili drugače trajno poškodovani, zaradi česar so potrebovali daljše okrevanje in niso bili sposobni za vojaško službo. Del objekta je bil namenjen počitku, drugi del pa je bil urejen kot učilnica. Tam so potekali predavanja in kulturni dogodki.

Denis Sadiković/N1

“Razvedrilu so namenjali veliko pozornosti, saj je bilo pomembno, da ranjenci ohranijo optimizem. Imeli so moški in ženski pevski zbor, izdajali so glasilo Bolniški list. Organizirali so tudi predavanja. Lahko bi rekli, da so imeli neke vrste šolo za odrasle. Fantje, ki so se tam znašli, so namreč obiskovali italijanske šole in se slovenščine nikoli niso učili. Veliko moč so pripisovali glasbi in petju, zato so imeli tudi vsaj dve harmoniki in kitaro. Če so začutili, da se jih loteva malodušje, so vzeli v roke inštrumente in peli,” pripoveduje Magajne.

Šlo je torej za neke vrste dolgotrajno oskrbo, del te pa je bila tudi delovna terapija. Invalide so namreč zaposlili z ročnimi deli. Izdelovali so ščetke, metle, če drugega ni bilo, pa so navijali povoje.

Zdravili tudi nekdanjega nemškega vojaka

V Franji so se zdravili vojaki različnih narodnosti, ne le Slovenci in Slovenke. Raziskovalci so v knjižici kirurga Derganca denimo našli zapis o Francozu Jeanu Chevalierju Baptistu, ki so ga prinesli v Franjo, potem ko ga je v spopadih pri Železnikih drobec mine zadel v stegno. Baptiste je bil že v domovini član odporniškega gibanja. Nemci so ga zajeli in ga deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau, nato v Mauthausen in zatem v podružnico omenjenega taborišča na Ljubelju, kjer so interniranci pomagali graditi predor pod Karavankami. Tam mu je uspelo pobegniti in pridružil se je partizanom.

V Franji sta se zdravila tudi dva Američana. Eden od njiju je bil poročnik Harold C. Adams, pilot ameriškega letalstva, čigar letalo je bilo februarja 1944 sestreljeno, sam pa si je pri doskoku na šentviški planoti poškodoval nogo. Tam so ga našli domačini in ga pripeljali v eno od javk, od koder so ga prenesli v bolnišnico. Zanimivo je, pove Magajne, da je po vojni ohranil stik z bolničarjem Šuligojem, ki ga je ranjenega prenašal na hrbtu. Adams se sicer nikoli več ni vrnil v Slovenijo, prišel pa je njegov sin, ki se je pozneje celo poročil s Slovenko.

O bolnici Franja kroži legenda, da so v njej zdravili celo vojake iz vrst okupatorjev. Ali to drži? Magajne pojasni, da se je v njej res zdravil tudi nekdanji nemški vojak, ki pa ni bil ranjen, ampak je imel težave z gnojnimi vnetji na koži. Najverjetneje so ga sprejeli, ker je že takrat sodeloval s partizani. “Tukaj je ostal do konca vojne in opravljal svoj poklic čevljarja. To sicer ni nikjer eksplicitno zapisano, a najverjetneje so ga obdržali iz varnostnih razlogov.” Tudi če je podpiral narodnoosvobodilno gibanje, se je bilo bolje izogniti tveganju.

Najmlajši pacient v Franji star samo nekaj mesecev

Bolnišnica je bila v prvi vrsti namenjena zdravljenju ranjenih in bolnih partizanov, vendar tudi civilistom niso odrekli pomoči, pove kustosinja. Med pacienti je bilo tudi nekaj otrok.

Najmlajši, ki se je zdravil v Franji, je bil Janko Bevk, ki je imel takrat komaj pet mesecev. Dojenčku je v dimljah rasla bula, zato je mama po nasvetu tamkajšnjega župnika poiskala pomoč v eni od javk bolnišnice. “Prvega oktobra zvečer sta se pri njih doma oglasila ženska in moški – verjetno sta bila to zdravnika Franja Bojc in Franci Derganc –, češ da ju pošilja Metod (iz javke, op. a.), naj pomagata malemu Ivanu. Po pregledu sta povedala, da fantek potrebuje pomoč v bolnišnici,” zgodbo povzamejo v idrijskem muzeju.

Dvižni most (foto: Fototeka Cerkljanskega muzeja)

V bolnišnici je otroka operiral zdravnik Derganc, po približno dveh tednih pa sta ga s Franjo prinesla mami. “Ta ga je kot običajno preko noči položila v posteljico, a ker ni hotel zaspati, ga je vzela k sebi v posteljo, kjer je takoj zaspal. Menda zato, ker je v bolnišnici spal pri bolničarki,” še zapišejo.

V bolnišnico se je med vojno zateklo tudi nekaj nosečnic oziroma mater z novorojenčki. Osebje jim, kot zapišejo v idrijskem muzeju, menda ni bilo preveč naklonjeno, saj je menilo, da matere z otroki ne sodijo v vojaško ustanovo.

Nepripravljeni na smrti, verovali so v življenje

Kljub predanosti in požrtvovalnosti pa v bolnišnici vsem niso mogli pomagati. Prvo smrt so zabeležili že zelo kmalu, samo nekaj tednov po tem, ko je bolnišnica začela delovati. Kot v svojih spominih zapiše Danilo Šuligoj, ki je v Franji delal kot bolničar, na te smrti niso bili pripravljeni. “Ob obilici dela, ki smo ga imeli s postavljanjem barake in prenosom ranjencev, nismo utegnili misliti na to, da nam bodo ranjenci tudi umirali. Preveč smo verovali v življenje.” Milojka Magajne pojasni, da so umrle partizane v začetku pokopavali na vaškem pokopališču, kmalu pa so ugotovili, da je to prenevarno.

“Prav tukaj so bili po vojni odkriti grobovi,” sogovornica pokaže na del travnatega pobočja, kjer zdaj stoji spominska plošča padlim. “Nekatere pa so pokopali tudi spodaj, ob potoku. Pokopavali so jih tam, kjer je bilo kaj prostora.” Prostora, kjer teren ni preveč strm in kjer je zemlja dovolj globoka, na prvi pogled ni veliko. Pobočji se na obeh straneh potoka strmo spuščata proti deroči vodi. Skrb za umrle v teh razmerah ni bila enostavna, a so ji posvečali veliko pozornosti. Protokol pokopavanja padlih partizanov je bil po besedah kustosinje objavljen v Partizanskem zborniku.

Grobov na zunaj niso označili, njihovo lokacijo pa so beležili na načrtu, ki so ga hranili v upravi. V grob so skupaj s posmrtnimi ostanki položili stekleničko, zapečateno z voskom, v kateri je bil listek s podatki o umrlem. Posmrtne ostanke so prekopali takoj po vojni, že leta 1946. Večinoma so jih prevzeli svojci, ostale so pokopali v skupni grobnici na vaškem pokopališču, pojasni Magajne. V bolnici Franja je v letih 1944 in 1945 umrlo 78 ljudi, večina v soteski, nekaj pa tudi v zunanjih oddelkih.

Vili Rappl in njegov grob

Na bolniškem pokopališču so pred leti odkrili grob mladega fanta Vilija Rappla. Vili se je priključil partizanom, ko je bil star komaj 15 let. Leta 1944 je bil ranjen v eksploziji mine v Gorenji Trebuši. Naslednji dan je prispel v Franjo, a operacije ni prestal. Umrl je zaradi notranjih krvavitev. “Ni povsem jasno, zakaj po koncu vojne njegovih posmrtnih ostankov niso prepeljali oziroma jih prekopali,” pove Milojka Magajne. Najbolj verjetno je, da njegovega groba takrat niso našli. Tudi v njegovem grobu je bila zapečatena steklenička z listkom, na katerem so bili navedeni podatki. Vili Rappl je umrl star komaj 17 let.

Nemška vojska bolnišnice nikoli ni odkrila

Nemška vojska bolnišnice nikoli ni odkrila. Vojaki so bili sicer dvakrat nevarno blizu. Leta 1944 so vse ranjence in člane osebja tudi evakuirali, saj so menili, da jih je nekdo izdal. Nemci so namreč prišli do roba soteske in tam opazili enega od bunkerjev. Franja je bila edina partizanska bolnišnica, ki je imela vzpostavljen tudi lastni sistem obrambe. Poleg bunkerjev za obrambo so imeli tudi tri evakuacijske bunkerje, kamor so v primeru nevarnosti premestili bolnike. V omenjenem bunkerju so nemški vojaki našli nekaj bomb, ki so jih nato zmetali v grapo. Pozneje se je izkazalo, da je šlo zgolj za naključje.

“Na podlagi nekaterih dokumentov iz tistega časa lahko sklepamo, da je nemška vojska vedela, da na širšem območju obstaja večja bolnišnica, nikoli pa ni odkrila točne lokacije. Če bi jo, lahko predvidevamo, da bi z napadom vztrajali dlje časa. Konec koncev bi ljudem tukaj spodaj sčasoma zmanjkalo hrane, streliva, vsega,” je prepričana Magajne.

Za to, da je lokacija bolnišnice ostala skrita, je v glavnem zaslužno tudi lokalno prebivalstvo. “Vaški narodnoosvobodilni odbor je zagotavljal vso potrebno oskrbo. Brez tega bolnišnica ne bi mogla funkcionirati. Treba je bilo priskrbeti vse, od materiala za gradnjo do hrane, sanitetnega materiala in zdravil. Brez močnega zaledja vse to ne bi bilo mogoče,” poudari sogovornica. Izdal jih ni nihče, kljub temu da je določen krog ljudi vedel ne le za obstoj bolnišnice, ampak tudi za njeno lokacijo.

Po vojni so Franjo hitro odprli za obiskovalce, saj so želeli širiti njeno plemenito sporočilo. Zdravnik, krajši čas pa tudi upravnik bolnišnice Franc Podkoritnik – Očka je že v času, ko je ta še delovala, zapisal, da se mora bolnišnica po vojni ohraniti kot “viden dokaz vsem bodočim rodovom, kaj je zmožna ustvariti in kaj ustvarja ljubezen do svobode”.

Zgodbe bolnišnice in njenega osebja so popisane tudi v več knjigah, med drugim v knjigi Bolnica Franja, ki jo je po vojni uredil Viktor Volčjak, v spominih Danila Šuligoja z naslovom Bil sem bolničar v Franji ter v knjigi Ni neskončnih poti, kjer so zbrana pisma Franje Bojc Bidovec njenemu sinu. Vse navedene smo uporabili tudi pri pripravi tega članka.

Invalidi so se komaj privlekli do grape, da bi videli, da bolnišnica spet stoji

Septembra 2007 je močno deževje v soteski Pasice povzročilo povodenj. Posledice so bile katastrofalne. Barake, ki so tam stale od vojne, so bile, razen ene, povsem uničene. Milojka Magajne pravi, da nikoli ne bo pozabila tistega dne.

Fototeka Cerkljanskega muzeja

Sanacija je bila dolgotrajna, tudi tokrat pa so na pomoč priskočili ljudje od blizu in daleč, ki so muzeju donirali zdravniške instrumente in drugo opremo iz tistega časa, pravi kustosinja. Poleg tega, da so morali popolnoma obnoviti vse objekte, je bilo treba tudi urediti in poglobiti strugo, saj je voda ob povodnji spremenila tok.

Ko so leta 2010 odprli prenovljeno bolnišnico, je bila sogovornica ganjena ob obisku nekdanjih ranjencev. “Nekateri invalidi so se komaj privlekli do grape, samo da so videli, da bolnica spet stoji. Tako veliko jim je to pomenilo.”

Leta 2014 je bolnišnica prejela znak evropske dediščine, ki jo uvršča med območja s pomembno skupno evropsko zgodovino in kulturo. “Tovrstna organiziranost ilegalnih bolnišnic – Franja je bila namreč samo ena v mreži – je značilna samo za slovenski prostor. Na Hrvaškem je sicer bilo nekaj podobnih bolnišnic, med njimi največja Petrova gora, niso pa poznali tako razvejane mreže kot pri nas. Kar zadeva druge države, pa nismo našli podatkov o tem, da bi odporniška gibanja na takšen način organizirala svoje bolnišnice,” še poudari Milojka Magajne.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.