Prisilno slačenje, ugrizi psov, grožnje z orožjem: nevarne meje evropskih držav

Oblačila prebežnikov
Foto: Profimedia

Prisilno slačenje, ugrizi psov, zloraba električnega ali strelnega orožja, nezakonita pridržanja, nehumano ravnanje v kombijih … V drugi Črni knjigi nezakonitih vračanj je na več kot 3000 straneh zbranih več kot 1600 pričevanj prebežnikov, ki popisujejo usodo skoraj 25.000 ljudi na poti proti Evropski uniji. Večina je bila podvržena vsaj eni od teh oblik nasilja. Pričevanja je zbiral Border Violence Monitoring Network (BVMN) – mreža 14 organizacij, ki spremljajo območje celotne balkanske migracijske poti, od Turčije do Italije in Nemčije. Sourednica Črne knjige v posebnem intervjuju za Poglobljeno opozarja, da so bili pri svojem delu pod izjemnimi pritiski. Druga urednica omenjene knjige je morala zato celo zapustiti Grčijo.

Ena od dveh urednic knjige Milena Zajović, ki v okviru nevladne organizacije Are you Syrious spremlja stanje na Hrvaškem, pripoveduje, da so prostovoljci oziroma nevladniki na mejah prisotni že od leta 2015. Takrat je v nekaj mesecih po balkanski poti v Evropo pripotovalo več sto tisoč ljudi, iz Sirije, Afganistana ter drugih od vojn, konfliktov in revščine prizadetih držav. Evropske države so prebežnikom omogočale prost prehod, zagotavljale prevoze z avtobusi in vlaki, nudile hrano in topla oblačila.

Milena Zajović
Milena Zajović, ki je skupaj s kolegico Hope Barker uredila Črno knjigo, sicer dela kot urednica kulture na enem od osrednjih hrvaških časnikov. (foto: N1)

Leta 2016 so se meje začele zapirati. Že nekaj časa so to območja, na katerih so prebežniki pretepeni, mučeni in na katerih umirajo celo otroci. BVMN je s Črno knjigo pushbackov, v kateri so zbrana pričevanja ljudi, ki so to preživeli, postavil spomenik žrtvam policijskega nasilja evropskih držav, ki je, kot opozarja Milena Zajović, premišljeno in koordinirano. Ki je, dodaja, politična odločitev na najvišji ravni.

“Da se razumemo: mi se ne zavzemamo za odprtje mej brez kakršnegakoli nadzora. Zavzemamo pa se za to, da imajo ljudje možnost varno in zakonito priti na naše meje in zaprositi za azil,” je jasna Zajović.

“Dokler tega sistema ni, dokler ne upoštevamo lastnih zakonov, bomo imeli to situacijo norosti, ko ljudje neregularno prihajajo, ker regularno ne morejo, potem pa jih mi neregularno vračamo, ker jih regularno ne smemo. V tem pingpongu pa izgubljamo vsi.”

Mineva dobro leto, odkar je Slovenijo pretresla smrt 10-letne kurdske deklice. Ta je umrla, medtem ko je z družino sredi noči skušala prečkati reko Dragonjo na hrvaško-slovenski meji. Takrat se je del slovenske javnosti spraševal, kako je lahko mati svoje tri otroke postavila v tako nevarne okoliščine. Zakaj namesto tega niso prišli z avtobusom in veljavnimi dokumenti na mejni prehod in regularno vstopili v Slovenijo? Kakšen je vaš komentar? Zakaj ljudje vse pogosteje izbirajo vse bolj nevarne poti, po katerih poskušajo vstopiti v Evropo?

Zelo pomembno je poudariti, da ljudje ne izbirajo vse bolj nevarnih poti. V to so prisiljeni. Celoten niz držav na balkanski migracijski poti, vključno s Slovenijo in Hrvaško, od koder sem sama, je že marca 2016 zaprl svoje meje za te ljudi. Pred tem je v samo nekaj mesecih več kot 600.000 ljudi na varen, organiziran, human in človekoljuben način prečkalo naše meje. Takrat niso poskušali prečkati zelene meje na kakršenkoli drug način in neregularno vstopiti v te države. Ker je obstajala varna pot.

Od trenutka, ko je bila sprejeta politična odločitev in smo ljudem de facto odrekli pravico do dostopa do azila, so ti pogosto videli edino rešitev v storitvah tihotapcev ali zelo nevarnih gozdnih in planinskih poteh, prečkanju rek, v katerih ugašajo življenja.

V zadnjih letih smo samo na hrvaških mejah našteli približno 260 smrti ljudi, ki so skušali doseči Evropsko unijo. To ni nekaj, kar bi kdorkoli prostovoljno izbral zase, kaj šele za svoje otroke.

Vprašati se moramo, kakšne so postale naše države. Ljudje, ki živijo tukaj, imajo pogosto sami izkušnjo vojne in bežanja, hkrati pa tistim, ki prihajajo, sporočamo, da je to edina pot, da dosežejo varnost. To je tisto, kar se mi zdi najbolj tragično.

Preberite še: Nihče na pogrebu ne izgovarja njihovih imen, nihče ne joče na njihovih grobovih

Prav primer kurdske deklice je pokazal, kako daleč je država pripravljena iti pri preprečevanju vstopa prebežnikom. Čeprav njeno truplo še ni bilo najdeno, njena družina pa je bila ne le v hudi stiski ob izgubi otroka, ampak je zaradi nevarnosti podhladitve potrebovala tudi zdravstveno oskrbo, jo je slovenska policija takoj vrnila na Hrvaško. Namesto da bi jo odpeljali v najbližjo slovensko bolnišnico nekaj kilometrov stran, so jo v puljsko bolnišnico 80 kilometrov stran.

Delno je to po mojem mnenju v interesu sistema. Ta ne želi imeti prič tragedij, ki bi realno lahko končale na sodišču. Kjer bi se dejansko lahko ugotavljala krivda naših institucij in držav.

Po drugi strani pa se bojim, da smo dosegli že neko povsem brezčutno stanje, ko so naše meje že tako zastrašujoče, tako nevarne. Upamo, da bodo ljudje zaradi tega preprosto obupali in se odpravili drugam.

Reševanje Dragonja
Reševanje Kurdinje iz narasle Dragonje, potem ko je njeno hčer odnesla voda. December, 2021. (foto: PU Koper)

Treba je poudariti, da so pushbacki, čeprav jih izvajajo države članice EU, nezakoniti. Kaj je pravzaprav pushback (izraz, sprejet iz angleščine, označuje nezakonito vračanje beguncev in migrantov v sosednjo državo, pri čemer nimajo dostopa do azilnega postopka, op. a.)? In kako se ta razlikuje od zakonitega vračanja prebežnikov?

Pushbacki so relativno nov fenomen na našem območju, medtem ko gre na globalni ravni za pojav, ki se dogaja že desetletja. Je pa Evropa oziroma naš del Evrope v zadnjih letih postal prvak pushbackov, tudi na globalni ravni.

Težava je, da gre za množična vračanja in da pri tem niso upoštevane nikakršne zakonske procedure. Ljudi vračajo celo prek zelene meje, kar pomeni, da ni spoštovana niti osnovna formalnost predaje oblastem sosednje države. Ti pushbacki pa so tudi skrajno nasilni. Govorimo torej še o drugih nivojih nezakonitega delovanja, ki jih žal izvajajo policije evropskih držav.

Ne pozabimo, da so vse naše države podpisnice mednarodnih konvencij, ki tem ljudem zagotavljajo tisto, kar jim pushbacki onemogočajo: dostop do mednarodne zaščite, kar je temeljna človekova pravica.

Pomemben pravni standard, ki je v primeru pushbackov kršen, je načelo nevračanja, kar pomeni, da osebe ni dovoljeno vračati v tisto državo, kjer bi bila njena dobrobit lahko ogrožena. Takšna država je žal tudi Hrvaška, prav tako druge države na migracijski poti. Zelo pomemben pravni standard, ki je v primeru pushbackov kršen, je tudi individualna obravnava vsakega primera, torej pravica posameznika, da predstavi svoj primer.

Preberite še: “Dogaja se Orwellov 1984 v novi obliki”

V praksi se dogaja, da policija brez preverjanja osnovnih podatkov prebežnike množično izganja iz države. To ni nekaj, kar obstaja kot pravna procedura. Gre za način, kako države vse pogosteje operirajo v območju nezakonitosti in ki ljudem odvzame dostop do pravnih sredstev, zato da se državam pozneje ne bi bilo treba ukvarjati z morebitnimi pritožbenimi postopki, ki bi tem ljudem lahko omogočili, da se vrnejo oziroma ostanejo v državi.

Policisti na meji iščejo begunce
Slovenska policista ob žičnati ograji na meji s Hrvaško, 2018. (foto: Borut Živulović/BOBO)

Ker so pushbacki pogosto povsem nedokumentirani, ljudje pa ob vračanju ne prejmejo nikakršne odločbe, možnosti pritožbe ni. S tem je kršena pravica do sodnega varstva.

Tako je. Če pogledamo samo Hrvaško: število tistih, ki zaprosijo za mednarodno zaščito – torej so prepoznani kot prosilci za azil, je nekaj sto, največ nekaj tisoč ljudi letno. Sočasno samo Hrvaška vsako leto zavrne vstop 25.000 ljudem. Tu je ogromna diskrepanca v statistikah. Vidimo jo celo v uradnih številkah. Letna poročila hrvaškega ministrstva za notranje zadeve govorijo, da so imeli postopke z 28.000 migranti, hkrati pa povedo, da jih je za azil zaprosilo nekaj več kot 2.000. Kje so torej vsi ostali? So izpuhteli v zrak? Ali pa jih boste naslednji dan našli v kampih Bosne in Hercegovine?

Podobno je v Sloveniji. Treba je sicer povedati, da Slovenija nekoliko odstopa, saj je našla način, da “regularizira” pushbacke, s tem ko uporablja sporazume o vračanju.

Slovenija je letno samo na Hrvaško vračala med 10 in 11 tisoč ljudi, ki so bili nato nezakonito, brez kakršnekoli procedure, vrnjeni v Bosno in Srbijo.

To število je zdaj nekoliko upadlo, razlog pa so zelo pomembne odločitve italijanskih, avstrijskih in slovenskih sodišč. Ti so prepoznali prakso sicer formalnih vračanj kot verižne pushbacke in jih označili za nezakonite.

V zadnjih letih je bilo tako iz Slovenije v Hrvaško vrnjenih približno 3.500 ljudi, v zadnjem letu pa samo nekaj več kot 2.000. Vidimo torej trend upadanja. Slovenska policija je očitno prepoznala sodno prakso na tem področju, konec koncev tudi slovenskih sodišč. Vemo pa tudi, da so hrvaške oblasti prenehale brez vsakršne diskriminacije sprejemati vse, ki jih je slovenska policija želela vrniti. Zdaj hrvaška policija vpraša, ali so zaprosili za azil v Sloveniji, in če pritrdijo, zavrnejo njihov sprejem.

Se to vračanje dogaja tudi na podlagi dublinske uredbe?

Obstajata dva načina. Dublinska uredba omogoča vračanje ljudi v prvo državo vstopa, kjer so registrirani ali kjer so zaprosili za azil. Države, v katerih oseba pozneje je, imajo pravico najaviti vrnitev te osebe v prvo državo vstopa. Ta vračanja se najpogosteje izvajajo s čarterskimi leti. Na Hrvaško jih najpogosteje vračajo Švica, Avstrija in Nemčija.

To, kar počnejo Italija, v nekoliko manjšem obsegu Avstrija in Slovenija, pa ni vračanje na podlagi dublinske uredbe, ampak zloraba sporazumov o vračanju, ki so nastali v 90. letih prejšnjega stoletja ali kmalu po letu 2000. Namenjeni so bili predvsem reševanju primerov delavcev, ki so nezakonito prihajali iz držav nekdanje skupne države.

Policija na podlagi teh sporazumov ljudi vrača takoj za tem, ko jih najde. To pomeni, da jih najpozneje 24 ali 48 ur po tem, ko vstopijo v Slovenijo, vrne na Hrvaško, pri tem pa niso izpeljani nobeni postopki. Niti tisti, ki bi jih zahtevalo vračanje po dublinski uredbi.

Slovenija je specifična tudi po tem, da je na neki način prva vzpostavila prakso verižnega vračanja. Italijanska policija najavi slovenski vračanje, ta ljudi prevzame in jih vrne na Hrvaško. Prav tukaj gre za zlorabo sporazumov o vračanju, ki so jih že obsodila sodišča treh držav.

Prelomna sodba na tem področju je bila sodba slovenskega vrhovnega sodišča, ki je leta 2021 prepoznalo kršenje pravic v primeru kamerunskega državljana. Slovenska policija ga je dvakrat nezakonito izgnala na Hrvaško, od tam pa je bil vrnjen v Bosno. Sodišče je odločilo, da mu morajo slovenske oblasti omogočiti vrnitev in dostop do azilnega postopka. Tedanji direktor policije Anton Olaj je dejal, da se omenjeni begunec lahko zglasi na kateremkoli slovenskem mejnem prehodu. Vendar pa je bil na tej poti vedno znova vrnjen v Bosno.

Podobno sodbo smo imeli tudi v Italiji. Naša mreža je delala aktivno pri obeh primerih. Italijansko sodišče je odredilo, da morajo italijanske oblasti osebi, ki je bila verižno vrnjena prek Slovenije in Hrvaške v Bosno, omogočiti vrnitev. Na podlagi te sodbe so ji italijanske oblasti izdale začasni humanitarni vizum, ki ji je omogočil vrnitev v Italijo.

Slovenske oblasti bi lahko storile enako, a niso. Slovensko sodišče je po eni strani reklo, da se ta oseba mora vrniti, ker so bile kršene njene pravice, po drugi strani pa se je pričakovalo, da se bo čudežno teleportirala iz Bosne v Slovenijo.

Sama sem omenjenega begunca spoznala, veliko smo se namreč ukvarjali s tem primerom. Leta svojega življenja, ki jih je izgubil v grozljivih razmerah, v katerih je živel v kampu v Bosni, je zelo ubogljivo čakal in verjel, da bo slovensko pravosodje na koncu dovolj močno, da mu bo na podlagi te sodbe omogočena vrnitev v Slovenijo. To se ni zgodilo.

Vrhunec absurda je, da je ta človek trenutno v Sloveniji, a se je vanjo vrnil na isti neregularni način. Očitno mu je bilo lažje prehoditi na stotine kilometrov, kot je bilo slovenski policiji izdati papir, ki bi mu omogočil varno vrnitev.

Kamp v Veliki Kladuši
Improviziran kamp v Veliki Kladuši, BiH, 2021. (foto: Guillaume Origoni / Hans Lucas/ Profimedia)

Omenili ste, da pushbacke zelo pogosto spremlja nasilje. O kakšnih vrstah nasilja pripovedujejo pričevanja, ki ste jih zbrali na mejah?

To je zelo zanimivo, saj priča o tem, da obstaja neki sistem. V vsem tem kaosu in brezvladju na naših mejah v resnici obstajajo red in očitno ukazi. Prav tako je zanimivo, da se policije različnih držav učijo druga od druge. Potem ko se nekje pojavi nov tip nasilja, začnemo kmalu za tem opažati tovrstno nasilje tudi drugod. Tako se je denimo leta 2017 na madžarski meji pojavilo zelo veliko ugrizov policijskih psov, zelo kmalu so se ti začeli pojavljati še na hrvaški meji in v Bolgariji.

“Samo 5,6 odstotkov pričevanj, ki jih je v letu 2021 zbrala mreža BVMN, ne omenja uporabe prekomerne sile.”

Iz Črne knjige o nezakonitih vračanjih

Hrvaška je uvedla zelo razširjeno prakso prisilnega slačenja ljudi, ki so jih nato, pogosto oblečene le še v spodnje perilo, prisilili, da sredi zime prečkajo ledeno mrzle reke ali drugače prečkajo mejo. Pozneje smo videli podobne oblike zlorab na grških mejah.

Preberite še prispevek o Centru za tujce v Postojni, kjer je prebežnikom de facto odvzeta prostost: “Center za zastraševanje in psihični zlom”

V BMVN vsako leto pripravimo pregled vrst nasilja. Izkazalo se je, da se v vseh 15 državah, ki jih spremljamo, pojavlja šest prevladujočih oblik nasilja, ki spremljajo pushbacki. Ko pripravljamo te statistike, ki govorijo o elementih mučenja, kot ga določa konvencija OZN, se večinoma osredotočamo na Hrvaško in Grčijo, a le zato, ker imamo od tam največ pričevanj. To pa ne pomeni, da se te prakse ne dogajajo tudi na drugih mejah.

Ves čas se pojavlja zloraba električnega orožja. Priča smo prisilnemu slačenju. 45 odstotkov vseh, ki so bili iz Hrvaške vrnjeni v Bosno, je bilo v nekem trenutku prisilno slečenih. Nedavno sem se pogovarjala s 13-letno deklico iz Irana, ki je bila na Hrvaškem prisilno slečena, nato pa jo je preiskal policist moškega spola. Deklica je pozneje v Bosni, kamor je bila vrnjena, poskušala storiti samomor. To so stvari, ki ostanejo močno prisotne v psihi ljudi.

Posebej alarmantno se mi zdi, da 30 odstotkov pričevanj govori o zlorabi strelnega orožja. Na Hrvaškem policija strelja v zrak ali pa v bližino prebežnikov. Pogosto celo prislonijo strelno orožje na eno osebo v skupini, recimo na očeta pred očmi njegovih otrok. V takšnih okoliščinah so ljudje tudi umirali.

Imeli smo primere, ne le na Hrvaškem, tudi drugod, kjer so policisti na prebežnike streljali. Sama sem obravnavala primer dveh otrok, starih 12 let, ki sta v tovrstnem incidentu utrpela resne strelne rane. Ranjena sta bila v obraz in roke. V povezavi s tem primerom smo vložili tožbo na državno tožilstvo. To je odločilo, da v tem primeru ni bilo, citiram, “nikakršnih neregularnosti”.

Na balkanski migracijski poti zelo pogosto vidimo tudi podaljšano nezakonito pridržanje ljudi. Tu ne gre za formalno policijsko pridržanje, ampak ljudi zaklepajo v garaže in druge objekte na obmejnih območjih. Tam jih zadržujejo brez dostopa do vode, hrane, toaletnih prostorov, pogosto po ves dan, včasih tudi dlje.

V več kot 40 odstotkih primerov na hrvaški meji vidimo tudi nehumano ravnanje v policijskih vozilih, ki ga zdaj začenjajo uporabljati tudi policije drugih držav. To pomeni, da v eno policijsko marico natrpajo po 15 ali 16 ljudi. Včasih ji po več ur pustijo čakati. Med vožnjo se namerno divja, zato da jim postane slabo in bruhajo drug po drugem. V takšnih razmerah se pogosto znajdejo tudi otroci.

Prebežniki v policijskem kombiju
AFP/ELVIS BARUKCIC/Profimedia

Hrvaška policija je v teh kombijih, ki nimajo oken, poleti zelo pogosto do maksimuma vključila gretje, pozimi pa so jih s klimami dodatno ohlajali.

Vse to zveni pošastno. Težko si je predstavljati, da je vse to postala standardna procedura. A žal vse naše statistike kažejo, da je tako.

Kaj je funkcija tako ekstremnega nasilja? Vračanja oziroma izgoni bi bili lahko uspešni tudi brez tega. Zakaj ga policije evropskih držav kljub temu izvajajo?

Bojim se, da je šlo za premislek: če naredimo vstop tako nevaren, neugoden, travmatičen, bodo ljudje mogoče obupali. A ti ljudje ne morejo obupati, številni se namreč nimajo kam vrniti.

Preberite še intervju z Žigo Divjakom, režiserjem predstave Gejm, ki preizprašuje vlogo Slovenije pri nezakonitih vračanjih. 

Ko se pogovarjam z žrtvami tega nasilja, mi pogosto rečejo, da nikoli ne bi odšli od doma, če bi vedeli, kaj jih čaka, kljub vojnam in drugim stiskam. Celo ljudje, ki so bili politični zaporniki in ki so jih mučili v zaporih držav Bližnjega vzhoda, so mi povedali, da je to, kar so doživeli na grški, hrvaški, madžarski meji, veliko huje od tistega, kar so doživeli v lastnih državah.

Če imate evropski potni list, dokument države, katere vlade počnejo te stvari, ob tem težko ne občutiš srama, nemoči in želje, da glede tega nekaj ukreneš.

Prebežnik v Bosni
Moški pred zapuščeno hišo v Bosni, kjer je našel začasno zatočišče. (foto: Borja Abargues / Anadolu Agency / Profimedia)

Gre namreč za nasilje policije, ki naj bi bila varuh reda in miru. Omenili ste, da je izvajanje nasilja koordinirano. Zakaj tako mislite? Ali vam je uspelo pridobiti kakršnekoli dokaze, navodila policistom?

Države, predvsem Hrvaška in Grčija, so dolgo zanikale, da se pushbacki dogajajo. Ko nam je končno uspelo dokazati, da se, so rekle, da gre za posamezne policiste. Mi smo majhna skupina prostovoljcev, a že nam je uspelo pridobiti več kot 1600 pričevanj, ki pričajo o obravnavi 25.000 ljudi – pričevanj, ki prihajajo iz različnih državnih mej, od ljudi, ki ne govorijo istega jezika, pričevanj, ki v razmaku nekaj let govorijo o identičnih načinih ravnanja. Bodisi je to največja teorija zarote ali pa tukaj obstajajo jasna navodila.

Lahko vam pokažem, kako so videti vsa ta natisnjena pričevanja. (Pokaže štiri debele knjige, op. a.) Vse to je ena knjiga, ki smo jo morali razdeliti na štiri zvezke. Kako bi bilo lahko tako veliko število identičnih policijskih postopkov nekoordiniranih?

Po drugi strani je v zadnjih letih prišlo kar nekaj dokazov tudi iz policijskih vrst. Policisti so izrazito frustrirani, ne le na Hrvaškem, tudi v drugih državah, kjer zbiramo pričevanja. Občasno kaj pricurlja tudi v javnost.

Konec leta 2021, kmalu za tem, ko je Lighthouse reports (nizozemska raziskovalna novinarska mreža, op. a.) objavil posnetke pretepanja prebežnikov na hrvaško-bosanski meji, je nekdo iz hrvaške policije novinarjem poslal elektronsko sporočilo, v katerem so bila zelo jasna navodila enega od šefov hrvaške obmejne policije. V njem je zapisal, da bi bilo treba pushbacke razporediti po celotnem obmejnem območju, da ne bodo tako očitni, policistom pa je ob tem dal navodila, naj vsekakor preverijo, ali so v bližini kamere, preden pushback opravijo.

To je bil kronski dokaz. Od takrat ne moremo več zanikati, da neki sistem obstaja. Lahko le še poskusimo ugotoviti, kdo je na vrhu tega sistema, kdo izdaja ukaze. Upam, da lahko ob tem pokažemo, da še vedno obstaja pravna država, ki vse to lahko sankcionira.

Posnetki pretepanja prebežnikov na meji med Hrvaško in Bosno, ki jih je leta 2021 objavila organizacija Lighthouse reports: 

Kakšne so posledice za ljudi, ki so žrtve pushbackov? Številni so znova in znova verižno vračani po balkanski poti, lahko tudi več mesecev in let. V kakšnem psihološkem stanju so, ko se pogovarjate z njimi?

Reči moram, da je to res šokantno. Sama sem študirala psihologijo in mogoče prav zaradi tega prepoznam določene stvari, ki jih raje ne bi. Ko vidite osebo, ki je prišla v Grčijo, ki ima za sabo izkušnjo vojne, zapora, ki ima že na tej točki za sabo težke zgodbe, a ima še vedno v sebi upanje, moč. Potem pa isto osebo vidite dve leti pozneje v Bosni ali Srbiji, kjer je še vedno ujeta v tem limbu, pingpongu balkanske poti. Ti ljudje so videti 20, ne dve leti starejši. To je zastrašujoče. Videti otroke, ki so komaj polnoletni, a so videti kot propadli ljudje.

Pogosto pozabljamo, da je vpliv pushbackov na psihično zdravje teh ljudi ogromen. Govorimo o ljudeh, ki imajo danes posttravmatsko stresno motnjo, ne zaradi vojne v domovini, ampak zaradi ravnanja na hrvaški, grški, madžarski in drugih mejah.

Kakšne so njihove življenjske poti – ali na določeni točki obupajo in se vrnejo domov, se preusmerijo na drugo migracijsko pot ali pa je vse, kar jim preostane, životarjenje v kampih v Bosni?

Večini na koncu uspe. Nekateri so vrnjeni enkrat, drugi tridesetkrat. Nekateri na tej poti tudi umrejo. A večini na koncu uspe. Lahko bi torej preprosto preskočili vse to mučenje ter jim omogočili, da legalno in varno vstopijo v Evropo in zaprosijo za azil.

Zelo majhen odstotek ljudi se vrne v svoje matične države. Večinoma gre za vračanja v okviru Mednarodne organizacije za migracije (IOM), ki sponzorira ta vračanja. Na takšen način vračajo večinoma ljudi iz Bosne, Srbije, Makedonije, Grčije …

Zanimivo pa je, da smo te ljudi pozneje ponovno videvali na balkanski poti. Predvsem ljudi, ki so se vrnili v Afganistan, preden so talibani prevzeli oblast. Zdaj ti isti ljudje ponovno izgubljajo leta svojega življenja na poti proti Evropi.

Policija na meji med Bolgarijo in Turčijo
Policija na meji med Bolgarijo in Turčijo, 2021. (foto: Profimedia)

Kakšna je pri vsem tem vloga Evropske unije? Pred nekaj tedni je Lighthouse reports objavil poročilo o mladem sirskem prebežniku, ki je pri poskusu prehajanja turško-bolgarske meje pred enim letom utrpel strelne rane. Na skupino, s katero je potoval, je streljala obmejna policija. Moški je bil ustreljen v prsni koš, zaradi česar ima paralizirano roko. Evropska komisija je ob tem sporočila, da zoper Bolgarijo ne bo uvedla preiskave, niti sprožila drugih ukrepov. Kako to komentirate? Kaj bi se v takšnem primeru moralo zgoditi?

Evropska unija ima svoje mehanizme za kaznovanje držav, ki ne spoštujejo vladavine prava, človekovih pravic in podobno. Vendar jih ne uporablja. To se je zgodilo samo v primeru Madžarske, ki je kompleksna politična zgodba na več nivojih. Dejstvo je, da Evropska unija zelo nerada raziskuje, zelo nerada celo priznava, da se takšne stvari dogajajo na zunanjih mejah. To pomeni, da obstaja tiha spodbuda, da države, ki so zadolžene za nadzor zunanje meje, počnejo, kar počnejo.

Bodimo iskreni, vsa policijska vozila, vse termovizijske kamere, celo policijski psi, ki grizejo ljudi na teh mejah, vse to je financirano z evropskimi sredstvi.

Ko govorimo o EU, moramo sicer vedeti, da obstajajo različne institucije. V Evropskem parlamentu so še vedno disonantni glasovi. Obstajajo poslanci, ki vztrajajo, da je treba sprožiti preiskavo in spoštovati človekove pravice, ter takšni, ki želijo, da stvari ostanejo, kakršne so. To je seveda odvisno tudi od tega, kateri politični stranki pripadajo.

Evropska komisija kot najvišji izvršni organ je ta, ki še naprej financira najbolj brutalne mejne režime. Z zelo malo varovalkami, ki bi zagotavljale, da se sredstva, ki jih mečemo v državne banke Hrvaške, Madžarske, Bolgarije, Grčije, dejansko porabijo na način, ki zagotavlja spoštovanje človekovih pravic. Teh zagotovil ni.

Ursula von der leyen, eu, bruselj
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. (foto: Yves Herman/REUTERS)

Tu se pokaže zelo jasna politična računica. Raje pustimo, da so države na zunanjih mejah Evrope nekakšne črne ovce in pravzaprav “budale” Evropske unije, ki opravljajo umazano delo, medtem ko se odločitve v resnici sprejemajo v Bruslju.

Pushbacki so se začeli kot posledica politične odločitve in na enak način bi jih lahko čez noč ustavili.

Da se razumemo: mi se ne zavzemamo za odprtje mej brez nadzora. Zavzemamo pa se, da imajo ljudje možnost varno in zakonito priti na naše meje in zaprositi za azil. Imeti morajo možnost predstaviti svoj individualni primer, na podlagi katerega se pokaže, zakaj so prišli in kaj lahko zanje naredimo.

Dokler tega sistema ni, dokler ne upoštevamo lastnih zakonov, bomo imeli to situacijo norosti, ko ljudje neregularno prihajajo, ker regularno ne morejo, potem pa jih mi neregularno vračamo, ker jih regularno ne smemo. V tem pingpongu pa izgubljamo vsi.

Ali obstaja organ, ki bi moral sistematično opravljati nadzor nad dogajanjem na mejah? Ki bi torej prevzel delo, ki ga trenutno opravljate prostovoljci?

Vsaka policija ima oddelek za notranji nadzor, obstaja državno tožilstvo, obstajajo pravobranilci, imamo državni preventivni mehanizem proti mučenju.

Konec koncev je Evropska komisija v enem od poskusov, da si opere roke, financirala vzpostavitev mehanizma neodvisnega monitoringa na hrvaški meji. Žal je ta mehanizem neodvisen samo na papirju. V resnici je hrvaško notranje ministrstvo dobilo nalogo, da oblikuje mehanizem, ki bo nadzoroval hrvaško notranje ministrstvo. Bojim se, da je edini učinek tega organa, da spodkopava poročila, ki so dejansko neodvisna.

V svojem prvem objavljenem poročilu so celo omenili, da pushbacki obstajajo in so nezakoniti, v nekaj urah pa je bilo to poročilo umaknjeno s spletne strani. Po desetih dneh so poročilo ponovno objavili, a v njem pushbacki niso bili niti enkrat omenjeni. Pisalo je, da je vse, kar hrvaška policija počne na mejah, skladno z zakonodajo.

Prva Črna knjiga nezakonitih vračanj je bila izdana leta 2020. Ali bi lahko rekli, da se je v teh dveh letih kaj bistveno spremenilo?

Čeprav trendi pushbackov ne prenehajo, vidimo, da se nekatere stvari spreminjajo. Nekatere na bolje, nekatere na slabše. Videli smo, denimo, veliko eskalacijo nasilja in ogromen val pushbackov iz Poljske, česar pred dvema letoma ni bilo. Videli smo tudi ogromen porast pritiskov na nevladne organizacije, kar prej ni bilo tako izrazito.

Prebežniki
Kurdska družina iz Iraka na poljsko-beloruski meji, 2021. (foto: Profimedia)

Sočasno so se zgodile nekatere spremembe na bolje, tudi na Hrvaškem. Pushback ni več edina opcija, s katero so soočeni ljudje, ki prihajajo sem. Oblasti vse pogosteje izdajajo tako imenovane odločbe o prostovoljnem zapuščanju evropskega gospodarskega prostora, ki ljudem omogočajo, da v sedmih dneh na bolj regularen način zapustijo državo. Ni sicer jasno, kako in kam naj gredo. V tem času se običajno organizirajo in se odpravijo naprej proti zahodni Evropi. Bojim pa se, da takšna odločba ne pomeni samo izgona iz Hrvaške, ampak s celotnega evropskega gospodarskega prostora, zaradi česar imajo lahko pozneje težave.

Razmere se medtem hitro poslabšujejo v državah, kjer so tudi sicer gospodarske razmere vse slabše, kjer se krči prostor človekovih pravic, svobode medijev, svobode akademske skupnosti. Temu smo, denimo, priča v Grčiji.

Opozorili ste, da so se v zadnjem času močno okrepili pritiski na nevladne organizacije, ki so bile vključene v pripravo te knjige. V tem intervjuju bi morala sodelovati tudi vaša sourednica Hope Barker, ki pa je prav zaradi pritiskov, povezanih z njenim delom, trenutno v zelo težki situaciji. Ali lahko poveste, za kakšne pritiske gre?

Od 14 organizacij, ki sestavljajo mrežo za nadzor nasilja na mejah (Border Violence Monitoring Network), jih je bilo vsaj osem deležnih zelo neposrednih pritiskov. Ne govorimo o komentarjih mimoidočih na ulici, ampak o obiskih policistov v uniformi ali v civilnih oblačilih v naših pisarnah, o legitimiranju in nepojasnjenem zadrževanju sodelavcev na policijskih postajah, celo o pravnih procesih.

Na Hrvaškem so zoper dva naša aktivista sprožili resne pravne postopke. Hrvaške oblasti so celo poskušale po sodni poti prepovedati delo naše organizacije Are You Syrious, potem ko smo se vključili v primer na Evropskem sodišču za človekove pravice. Šlo je za primer Madine Hussiny, deklice, ki je umrla na naši meji. Rdeča črta za naše oblasti je torej bila, ko smo obupali nad institucijami naše države in smo primer napotili na ESČP. Napadli so vse, ki so bili vključeni v ta primer.

Madina Hussiny
Madina Hussiny, 6 let stara deklica iz Afganistana, je leta 2017 med pushbackom umrla na hrvaško-srbski meji. (foto: N1)

Enako se zdaj dogaja v Grčiji. Kolegica Hope, s katero sva skupaj uredili knjigo, je zadnjih pet let živela v Grčiji. Tam ima svoj dom, svojo službo, svoje življenje. Imela je partnerja, s katerim sta bila dolgo skupaj. Vse, kar je imela, je čez noč izginilo. To se je zgodilo v trenutku, ko se je vključila v primer velike skupine ljudi, ki so bili izgnani čez reko Evros na grško-turški meji. Ti ljudje so obtičali na otoku sredi reke. Primer je dobil zelo veliko medijske pozornosti, tudi zato, ker se je govorilo o smrti otroka. Hope je bila ena od oseb, ki so vse informacije, ki smo jih imeli o tej skupini, predložile ESČP. Za grške oblasti je bila to očitno kaplja čez rob. Tako rekoč čez noč se je zganila resna mašinerija proti vsem, ki so bili vključeni v ta primer. Preiskava je bila sprožena zoper novinarja Spiegla, zoper Hope, zoper odvetnike.

Grške oblasti delajo vse, da bi utišale ali pregnale vsakega, ki obvešča o tem, kar se dogaja. Leta 2021 je bil v Grčiji sprejet tako imenovani zakon o propagandi. To je zakon, ki spominja na Putinovo Rusijo. Predpisana je namreč petletna zaporna kazen za vse, ki širijo lažne informacije, pri čemer so lažne informacije vse informacije, ki spodkopavajo zaupanje državljanov v državne institucije. Torej tudi če poročate na podlagi dokazov, vam grozi zapor.

Po nizu zelo neugodnih incidentov, ki jih je Hope doživela, je postalo jasno, da proti njej poteka zelo resen postopek. Naši odvetniki so ji svetovali, naj zapusti državo. Ženska, ki je tam živela pet let in imela urejeno življenje, trenutno nima niti naslova. To je zelo neposredna posledica obveščanja o kršenju človekovih pravic v EU.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.