Kaj se dogaja z otroki, ki so iz Ukrajine zbežali v Slovenijo

Poglobljeno 04. Dec 202206:004 komentarji
begunci, poljska, ukrajina, meja, poljsko-ukrajinska meja, mejni prehod medyka, zbirna točka przemysl, vojna v ukrajini
Foto: F. Z./N1

Deklica hodi v osnovno šolo v Sloveniji, državi daleč od svojega doma, od koder jo je pregnala vojna. Slovensko razume komaj dovolj, da se lahko sporazumeva. Kljub temu bo morala biti konec šolskega leta že ocenjena. Skrb, žalost in spomini na vojno v domovini ji ne pustijo spati. Utrujena je, ker vzporedno opravlja tudi ukrajinsko šolo, ki se izvaja na daljavo. V 240 slovenskih osnovnih šolah je skoraj 900 učenk in učencev iz Ukrajine, v 40 srednjih šolah pa skoraj 100 dijakinj in dijakov iz Ukrajine. Kaj se torej dogaja z otroki, ki so iz Ukrajine zbežali pred vojno? Kako je zanje poskrbljeno v Sloveniji? In kakšni so trije nahrbtniki gorja, ki jih s seboj nosijo otroci begunci?

Sanjajo vojno in se spominjajo zvokov v zraku

šolske potrebščine
Denis Sadiković/N1

“Pogovarjala sem se z devet let starima deklicama, ki sta mi povedali, da sanjata vojno in da po zvoku ločita med protizračnimi izstrelki in raketami,” je opisala pretresljivo izkušnjo ukrajinskih otrok učiteljica iz Ljubljane in ob tem opozorila, da so rane nekaterih otrok, ki so pobegnili pred vojnimi grozotami, še zelo globoke.

Slovenija je ukrajinskim beguncem takoj po začetku ruske agresije na stežaj odprla vrata. Potem ko je Evropska komisija prvič v zgodovini aktivirala direktivo o začasni zaščiti, se je zdelo, da bomo priča modelu dobrega in hitrega vključevanja. Realnost je hitro pokazala nekatere razpoke v sistemu. Slovenski birokratski aparat ni bil pripravljen na tako veliko število prošenj, zato je pridobivanje statusa za ukrajinske begunce trajalo precej dlje, kot je bilo predvideno.

O težavah ukrajinskih otrok pa poročajo tudi iz šol. Ukrajinski otroci imajo težave pri sporazumevanju, saj slovenščine še ne obvladajo, pogosto pa ne govorijo niti angleško. Ravnatelji pogrešajo sogovornika, ki bi jim zagotovil strokovno pomoč in nasvete, kako ravnati v konkretnih situacijah. Kot pravijo, so trenutno povsem prepuščeni sami sebi. Dodatne težave povzroča zakonodaja, po kateri bi morali biti številni otroci konec letošnjega šolskega leta že ocenjeni – čeprav razumejo komaj kaj slovensko.

Čeprav se je Slovenija z vključevanjem večjega števila otrok beguncev spoprijemala že večkrat – med drugim v času vojne na Balkanu in po začetku vojne v Siriji – se zdi, da je vključevanje teh otrok vedno znova večinoma odvisno od lastnega angažmaja učiteljev in ravnateljev.

Utrujeni, preobremenjeni, potrti

Natalija Golovina je v Slovenijo pribežala sredi marca. Z njo so prišli tudi njena otroka ter nečak in nečakinja. Mož je ostal v Ukrajini, saj moški države ne smejo zapustiti. V Ukrajini so še vedno tudi njeni starši. “Res je težko,” je povedala. “Zdaj nimajo elektrike. Včasih ni vode, ni ogrevanja. Ne vem, kako bodo preživeli to zimo.”

Natalya Golovyna
Natalija Golovina je v Slovenijo pribežala marca. S sinom in hčerko, nečakinjo in nečakom. (foto: osebni arhiv)

Golovina, ki je po poklicu zdravnica, je otroke že marca vpisala v slovensko šolo. V tem kratkem času so zaradi selitev zamenjali že tri šole. Sin in nečak zdaj obiskujeta gimnazijo, hčerka 6. razred, nečakinja pa 7. Kljub temu da se intenzivno učijo slovensko, komaj lahko sledijo pouku.

Ob popoldnevih otroci vzporedno obiskujejo tudi ukrajinsko šolo, ki se izvaja prek spleta. Fantoma so na slovenski šoli dovolili, da zaradi obveznosti, povezanih s tem, manjkata en dan na teden. “Večina otrok je ostala tudi v ukrajinski šoli, saj ne vemo, kako bo v prihodnje. V Ukrajini so moji otroci hodili v zelo dobro šolo. Matematika je bila tam zelo zahtevna. Moja hči v slovenski šoli zdaj nima nobenih težav pri matematiki, ima tudi že ocenjevanja,” je še povedala sogovornica. Kombiniranje obeh šol je naporno, a ker ne vedo, kje bodo nadaljevali svoje življenje – tukaj ali v Ukrajini – ne želijo opustiti ne ene ne druge.

Poleg tega, da so utrujeni in preobremenjeni, otroci nosijo s sabo tudi težko breme vojne. “Otrokom je težko. Hči je imela srečanje s psihologom. Še vedno je včasih potrta in slabe volje. Na spletu berejo novice, slišijo se s prijatelji, ki so ostali v Ukrajini. Pogrešajo jih, pogrešajo svoje hobije. Hči je bila državna prvakinja v športnem plesu. Tukaj ga ne želi nadaljevati, pravi, da noče nič novega, vsega ima že preveč.”

Težko pa je tudi njej sami, prizna Natalija. Skrbi jo za moža in starše. Otrokom, kot pravi, ne more veliko pomagati s šolo, saj ima službo, trikrat tedensko pa obiskuje tudi nadaljevalni tečaj slovenščine. V nekaj mesecih se je tako dobro naučila jezika, da smo se z njo pogovarjali kar po slovensko. “Z veseljem bi ostala v Sloveniji. A ta pot bo težka in dolgotrajna,” je realna. Spoznala je že, kako počasi tukaj meljejo birokratski mlini.

“Ko je zaropotala igračka, so začeli otroci kričati, da je treba v zaklonišče”

20 otrok iz ukrajinske sirotišnice prebiva v prostorih nekdanje Ljudske šole v Slavini. (foto: N1)

Golovina je kot zdravnica zaposlena v sirotišnici, ki je bila iz Ukrajine v začetku maja preseljena v vas Slavina pri Postojni. V okviru sirotišnice je v Slovenijo prišlo 20 otrok. Kot pravi sogovornica, so bili otroci ob prihodu zelo prestrašeni. “Spomnim se, da je neka igračka padla in zaropotala. Otroci so začeli kričati: Gremo v zaklonišče, gremo v zaklonišče!” Zdaj so veliko bolje, še pravi. Naučili so se slovensko, nekateri so že vključeni v javni vrtec, en otrok hodi v šolo, en pa obiskuje prilagojeni program.

Za otroke je sprva skrbelo zgolj osebje iz Ukrajine, slovenski strokovni delavci pa do njih niso imeli neposrednega dostopa. V začetku julija so mediji poročali, da je so na postojnskem centru za socialno delo prejeli več anonimnih prijav o tem, da naj bi zaposleni v sirotišnici izvajali nasilje nad otroki. Vlada je konec junija sprejela oziroma dopolnila sklep, na podlagi katerega se je v sirotišnici zaposlilo šest slovenskih vzgojiteljic in pomočnic, kar naj bi že pomembno prispevalo k napredku pri razvoju teh otrok.

Razpeti med novim in starim domom

V začetku marca je v Slovenijo prispela tudi skupina članov Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine. Pri evakuaciji jim je pomagal Slovenski mladinski orkester. Evakuirali so 142 Ukrajincev, med njimi več kot 80 otrok in mladostnikov. Gonilna sila projekta je bila Živa Ploj Peršuh, umetniška vodja in dirigentka, ki je skupaj z možem prevzela skrbništvo nad 14 mladoletniki, ki so v Slovenijo prišli brez staršev. Zdaj so pod njunim skrbništvom še štirje, v stiku pa so tudi z drugimi otroki.

Živa Ploj Peršuh
Živa Ploj Peršuh. (foto: N1)

“To so mladi ljudje, ki so v izjemni stiski. Pogrešajo dom, berejo o tem, kaj se tam dogaja, in so šokirani, ko slišijo, kako hudo je,” je opisala sogovornica.

Večina najstnikov se je vpisala na konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani in Mariboru, še vedno pa tudi oni opravljajo obveznosti v okviru ukrajinske šole. Vsi, tudi tisti, ki se jim ni uspelo vpisati v šolo, se intenzivno učijo slovensko.

Da so preobremenjeni, opažajo tudi šolske svetovalne delavke, pravi Ploj Peršuh. “Povedo nam, da so utrujeni, pogosto v stiski, ki jih hromi. Novo okolje sicer sprejemajo, a se od starega še niso poslovili. Razpeti so na vse konce, in to je najtežje.”

Dodatno breme jim je v preteklih mesecih predstavljala birokracija. Živa Ploj Peršuh nam je povedala, da je šlo za tako rekoč “neosvojljivo trdnjavo”. “Postopki so izjemno zapleteni in dolgo trajajo. In medtem ko trajajo, nimaš nobene informacije, kaj se dogaja.” Posebej je izpostavila pridobivanje EMŠO številke, ki je pogoj za pridobitev davčne številke, odprtje bančnega računa in prejem finančne podpore. “Zdelo se je, da sistem ni bil pripravljen na to, da bi lahko sprocesiral večjo skupino ljudi. Ne vem, kako to rešujejo ljudje, ki so sami, brez podpore nekoga, ki se v njihovem imenu angažira.” Na to, da postopki pridobivanja statusa trajajo predolgo, so junija opozorili tudi premierja Roberta Goloba ter ga ob tem prosili za pomoč. 

Evropska komisija je oktobra letos sicer status začasne zaščite vsem razseljenim Ukrajincem podaljšala do marca 2024. Kaj bo, ko se bo ta status iztekel, ne vedo, je še opozorila sogovornica. “Tudi mi ne vemo. Ne moremo jim dati nobenega odgovora, ker ga preprosto ni.”

899 učencev in 96 dijakov

Vključevanje ukrajinskih otrok in mladostnikov je velik izziv tudi za šole. Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) je bilo novembra v 240 slovenskih osnovnih šol vključenih 899 učenk in učencev iz Ukrajine, v 40 srednjih šol pa 96 dijakinj in dijakov iz Ukrajine.

Šolarji in šolarke
Učitelji pravijo, da vse od prihoda ukrajinskih otrok veliko delajo tudi z njihovimi slovenskimi vrstniki. Slednji večinoma zelo dobro sprejemajo nove sošolce, pravijo. (fotografija je simbolična, foto: Bor Slana/Bobo)

Ena od teh 240 osnovnih šol je OŠ Prestranek. Kot je razumeti ravnatelja Gorana Uljana, jih je ministrstvo o vpisu ukrajinskih otrok obvestilo tik pred zdajci, vso logistiko pa je prepustilo šoli.

“Informacija o tem je bila z nami skomunicirana tik pred zdajci, nekaj dni pred 1. septembrom. Ker je bilo otrok v nastanitvenem centru v Logatcu preveč, da bi jih sprejeli na eno šolo, so jih razporedili na tri, med njimi tudi k nam. V ponedeljek, 5. septembra, so prišli v šolo, in takrat smo jih začeli opremljati z najosnovnejšimi potrebščinami, saj niso imeli ničesar,” je opisal ravnatelj Goran Uljan. V njihovo šolo se je vpisalo 12 ukrajinskih otrok.

Stroške prevoza in prehrane je pokrilo ministrstvo, vse ostalo – od svinčnikov do delovnih zvezkov, od copat do šolskih torb – je morala priskrbeti šola. Založbe so prosili za donacijo gradiv, nekaj stvari so zbrali z donacijami in prostovoljnimi prispevki zaposlenih. Otrokom na podlagi statusa sicer pripada žepnina, a zaradi birokratskih vozlov šola ni vedela, ali so jo že dobili, zato jih niso želeli finančno obremenjevati, je povedal Uljan.

“Če sprejmemo otroke, bi morali imeti sredstva, da jih opremimo z vsem, kar potrebujejo – takoj, ne šele po mesecu ali dveh, ko se uredi vsa birokracija,” je še poudaril.

Otroke strašilo bobnenje s Počka

Poček
Žiga Živulovič jr./Bobo

Goran Uljan je dejal, da so bili otroci iz Ukrajine na začetku zelo prestrašeni. Posebno težavo sta predstavljala streljanje in bobnenje, ki ju je bilo občasno slišati z vojaškega poligona Poček. Ta je namreč od Prestranka oddaljen samo nekaj kilometrov. Hrup je včasih slišati tudi ob zaprtih oknih. “Veliko smo se morali pogovarjati, da so razumeli, da niso v nevarnosti,” je še dejal ravnatelj.

Prepuščeni sami sebi

Da so pri delu z otroki iz Ukrajine prepuščeni sami sebi, je za Poglobljeno opozorila tudi ravnateljica Osnovne šole Toneta Čufarja v Ljubljani Tanja Grünfeld. “Naša šola že vrsto let sprejema tudi učence tujce, vendar so učitelji pri delu z njimi prepuščeni lastni iznajdljivosti in osebni angažiranosti. Pomoč in svetovanje – ki bi ju potrebovali in zanju prosimo že dalj časa – sistemsko nista urejena, pomoč je preveč splošna ali pa prepozna.”

V njihovo šolo se je v zadnjih dveh letih vpisalo 18 tujcev, med njimi 11 učencev iz Ukrajine. Težave so v prvi vrsti povezane z jezikovnimi preprekami. Ker ti učenci ne obvladajo slovenskega jezika, izkazujejo nižje učne rezultate. “Pri mlajših učenje poteka hitreje in z manj težavami, v višjih razredih pa zaradi nerazumevanja jezika večina komaj dosega minimalne standarde,” je poudarila Grünfeld.

Tanja Grünfeld
Ravnateljica OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani Tanja Grünfeld (foto: osebni arhiv)

Ministrstvo je sicer s spremembo pravilnika, ki je stopila v veljavo v šolskem letu 2020/2021, povečalo število dodatnih ur slovenščine, ki jih lahko pridobi šola za učence tujce. Glede na to, koliko takšnih otrok je vključenih v šolo, lahko ta pridobi od 120 do 180 dodatnih ur v letu. Če se učenci vključijo v drugem polletju, so deležni 35 dodatnih ur slovenščine, učenje pa nadaljujejo še prihodnje leto.

Sogovorniki so dejali, da je takšen obseg sicer dovolj za učenje osnovnega sporazumevanja, za spremljanje pouka, učenje in izkazovanje znanja pa pogosto premalo. Nekateri so ocenili, da so tovrstne prilagoditve namenjene predvsem otrokom, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije. Sporazumevanje z njimi je namreč zaradi večje sorodnosti jezikov lažje, zato tudi sami lažje napredujejo.

Kot je opozorila Grünfeld, v zadnjih desetih letih prihajajo v slovenske šole tudi učenci iz drugih evropskih držav ter iz držav Azije in Afrike. “Šole smo pri vzpostavitvi osnovne komunikacije z učencem in njegovimi starši brez podpore; ne poznamo specifik šolskega sistema; pri iskanju rešitev, kako učencu prilagoditi in čim bolj olajšati prehod v nov šolski sistem, jezik in kulturo, ostajamo sami. Učitelji ne znajo jezika učencev tujcev, učenci tujci ne znajo slovensko, njihova angleščina je v osnovni šoli zelo skromna,” je opisala razmere.

Težave s spanjem, težko predelujejo, kar se je zgodilo

Nasilje nad ženskami
Slika je simbolična. (foto: Profimedia)

Naši sogovorniki poročajo, da bi nekateri otroci iz Ukrajine potrebovali pomoč psihologa, saj imajo težave s spanjem, so zelo potrti in težko predelujejo vse, kar se jim je v kratkem času zgodilo. Šolske svetovalne službe so preobremenjene in niso ustrezno opremljene za delo s takšnimi otroki, opozarjajo, strokovna pomoč pa je slabo dostopna. A tudi če otrok uspe priti do psihologa, je pogovor med njima zaradi jezikovne prepreke otežen, če že ne nemogoč. Zato je toliko bolj pomemben odnos, ki so ga ti otroci deležni v svojem vsakdanjem okolju – v šoli, poudarja strokovnjakinja za pomoč otrokom z vojnih območij Anica Mikuš Kos.

V drugem šolskem letu kljub neznanju jezika že ocenjeni

Na Osnovni šoli 8 talcev Logatec so že spomladi sprejeli približno 70 otrok, ki so bili nastanjeni v tamkajšnjem nastanitvenem centru. Danes je na njihovo šolo vpisanih še deset otrok, ki še vedno obiskujejo dodatne ure slovenščine, je povedala ravnateljica Karmen Cunder. Jasno je, da je njihovo znanje še zelo osnovno, kljub temu pa bodo morali biti konec leta že ocenjeni.

V skladu z zakonom o osnovni šoli so namreč lahko neocenjeni “iz posameznih predmetov” samo v tistem šolskem letu, ko se prvič vpišejo v slovensko šolo – čeprav je bilo v primeru ukrajinskih otrok to šele marca, aprila, maja ali celo junija. “Kako bomo ocenili njihovo znanje, ne vemo,” je dejala Cunder. “To je posebej velik problem za otroke v 9. razredu, ki morajo biti v vsakem primeru ocenjeni, saj ocene potrebujejo za vpis v srednjo šolo.”

šolske potrebščine
Denis Sadiković/N1

Ravnatelji so že pred vojno v Ukrajini opozarjali, da takšna ureditev ni ustrezna in da otrokom, ki pridejo iz drugih držav, povzroča velike stiske.

Na MIZŠ pravijo, da se zavedajo problema. Strinjajo se, da je omenjeno zakonsko določbo treba dopolniti, “saj se mnogi otroci priseljenci prvič vključujejo v vzgojno-izobraževalne zavode tudi med šolskim letom”. “V spremembo omenjenega zakona, ki je v pripravi, smo dodali besedilo, da so lahko učenci priseljenci iz drugih držav, ki se prvič vključijo v osnovno šolo v Republiki Sloveniji v drugem ocenjevalnem obdobju šolskega leta, neocenjeni iz posameznih predmetov tudi ob zaključku pouka v naslednjem šolskem letu in lahko napredujejo v višji razred,” so zapisali.

Učenci lahko le upajo, da bo zakon popravljen pravočasno. “Če se zakonodaja ne bo spremenila, bodo morali biti vsi učenci, ki so spomladi 2022 pribežali v Slovenijo, konec šolskega leta ocenjeni. In stiske bodo gotovo zelo velike,” je opozorila Tanja Grünfeld.

šola
Denis Sadiković/N1

Kaj pa srednješolci, najstniki?

Ali se bo kaj spremenilo tudi za srednješolce, ki kot najstniki pogosto potrebujejo še dlje časa, da se prilagodijo novemu okolju? Pogovarjali smo se z učiteljico na eni od ljubljanskih srednjih šol. Ta je razredničarka dijakinji iz Ukrajine, ki se je v slovensko šolo prvič vpisala spomladi. Slovensko še ne zna, angleščino obvlada le za silo. Kako naj bi letos že pridobila ocene, učitelji ne vedo.

“Ker govorim rusko, me je učiteljica matematike prosila, naj ji prevedem test v ruščino, da bo lahko pokazala svoje znanje. Pri matematiki sicer ni toliko besedilnih nalog, a predstavljajte si test iz psihologije, geografije in drugih predmetov. Ali naj ji vse prevajamo v ruščino? To pomeni, da bi morala prevajati tudi njene odgovore ter skupaj z učitelji posameznih predmetov ocenjevati njeno znanje,” je opisala. Ker so učitelji v stiski, iščejo najrazličnejše rešitve. Moti pa jih, da pri tem ostajajo sami. “Potrebovali bi strokovni nasvet in konkretna navodila, a preprosto ne veš, na koga bi se obrnil. Ministrstvo je neodzivno.”

šolske potrebščine
Denis Sadiković/N1

Dijakom tujcem, ki se vključijo v slovensko srednjo šolo, sicer prav tako pripadajo dodatne ure slovenščine, ki so zanje obvezne. Za skupino do treh dijakov je denimo predvidenih 90 ur, za skupino od 7 do 12 pa 160 ur, so pojasnili na MIZŠ. Po tem intenzivnem tečaju dijaki opravijo testiranje, in če ne dosežejo ravni znanja A2, ki predvideva nekoliko več kot le osnovno znanje, šola zanje organizira obvezne dodatne ure, za ostale pa, če jih želijo.

Tudi za dijake trenutno veljajo prilagoditve samo v prvem letu vključitve v slovensko šolo, pa še to samo pri slovenščini. Kot so pojasnili na ministrstvu, se za te dijake – razen za tiste v zaključnem letniku – “ne evidentira negativna ocena, ampak ugotovitev, da dijak ni ocenjen”. Ravnatelj na predlog učiteljskega zbora lahko odloči, da kljub temu napreduje v naslednji letnik. Na vprašanje, ali bodo tudi za dijake podaljšali obdobje teh prilagoditev, nam na ministrstvu do včeraj niso odgovorili.

Učitelji, ki so tudi tolažniki

Na mariborskem konservatoriju za glasbo in balet je letos vpisanih sedem srednješolcev iz Ukrajine. “Vsi na šoli se jih trudimo vključevati, a nič ne more izbrisati dejstva, da so se čez noč znašli povsem nepripravljeni v novem okolju,” je dejala ravnateljica Helena Meško. “Njihove okoliščine vplivajo in bodo še dolgo vplivale na proces njihovega izobraževanja, zato potrebujejo prilagoditve. V nekaj mesecih se to zagotovo ne popravi. Prilagojena obravnava bi morala veljati vsaj eno koledarsko leto ali še dlje.”

Meško je ob tem poudarila, da so tako kot slovenski tudi ukrajinski otroci iz različnih okolij in različnih družin in da je treba upoštevati tudi njihove posebnosti. “Pri nas je zagotovo prednost, da pouk inštrumenta poteka individualno. Naši učitelji so tako na neki način prevzeli tudi del starševske vloge; mladi jim bolj zaupajo, ker so več časa z njimi. Poleg tega, da so učitelji, so tolažniki, mentorji, svetovalci, motivatorji.” To je za učitelja lahko tudi veliko breme, je dodala sogovornica, sploh če vidi, da je otroku zelo težko. “A kaj več od tega, da mu ponudi pogovor in oporo, ne more narediti. To tudi ne bi bilo prav.”

Čelo
Profimedia

Na vprašanje, ali bi moralo biti zanje in za njihovo vključevanje tudi sistemsko bolje poskrbljeno, je Meško odgovorila, da sistemsko zadeve seveda morajo biti urejene, a na koncu je to večinoma odvisno od posameznika. “Sistem lahko naredi vse, a na koncu bomo vendarle ljudje tisti, ki bomo pomagali. Tukaj se moraš preprosto angažirati kot človek.”

Šola kot čarobna paličica

Anica Mikuš Kos
Anica Mikuš Kos (foto: Ziga Zivulovic jr./Bobo)

Odnos šole do učencev in dijakov beguncev je za njihovo okrevanje in napredovanje ključnega pomena. Kot je v pogovoru za Poglobljeno poudarila Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, otroška psihiatrinja in ena od vodilnih strokovnjakinj za pomoč otrokom z vojnih območij, je prav šola čarobna paličica za integracijo. “Od vseh starostnih in poklicnih skupin so otroci v nekem smislu najbolj ’privilegirani’, saj so prek šole potopljeni v okolje države azila, kjer morajo preživeti pet dni v tednu. To je lahko tudi boleče, a na neki način jih prisili, da se naučijo tako jezika kot vseh napisanih in nenapisanih pravil.”

begunka
Deklica v begunskem centru v Moldaviji. (foto: Pablo Miranzo Macia / Anadolu Agency / Profimedia)

Otroci begunci pridejo s tremi nahrbtniki gorja, pravi Anica Mikuš Kos. V prvem je tisto, kar so doživeli doma in zaradi česar so morali zbežati. V drugem je pot. Za večino Ukrajincev ta ni bila nevarna, za tiste, ki prihajajo iz Sirije in drugih afriških držav prek morij smrti, pa je to dodatna grozna izkušnja, je opozorila sogovornica. Tretje breme je tisto v državi azila, kjer se otroci srečujejo z vrsto nevšečnosti, ki so lahko zlonamerne ali pa tudi ne.

Raziskave so pokazale, da je prav od tega, kakšna je izkušnja v državi azila, v znatni meri odvisno, kako hitro se bo otroku uspelo vključiti, prilagoditi, napredovati in, ne nazadnje, kakšen bo njegov odnos do te države, je poudarila Mikuš Kos. Zato je izkušnja v šoli tako pomembna. Lahko namreč kompenzira za vse gorje, ki so ga ti otroci preživeli.

“Otroci begunci so doživeli zelo hude izgube. Izgubili so bližnje, dom, občutek varnosti, tudi zaupanje in vero v ljudi, v prihodnost. Dobra izkušnja v šoli je lahko protiutež vsemu temu razočaranju. Če si dobro sprejet v šoli, je to dobesedno korektiv, kompenzatorna izkušnja. Je sporočilo, da je na svetu še dobro, da so še dobri ljudje. Zato je odnos šole in vrtca do otroka tako pomemben.”

Prvi šolski dan
Borut Živulovič/Bobo

Mikuš Kos pri vključevanju otrok beguncev pomembno vlogo pripisuje tudi prostovoljcem. “Ob dnevu prostovoljstva me je ganil fant, ki je dejal, da mu je prav prostovoljka, ki ga je učila slovensko, dala energijo, da je spregovoril in začel uporabljati jezik. Ta energija pogosto izhaja iz emocionalnega odnosa med učiteljem, formalnim ali neformalnim, in otrokom,” je še povedala sogovornica.

Po njenem mnenju je zato smiselno, da tudi šole, ki same vsega dela ne morejo opraviti, pri vključevanju teh otrok angažirajo nevladne organizacije in prostovoljce. Prav ti so pogosto most med otrokom in državo azila, je še dejala sogovornica.

“Pogrešamo vlogo zavoda za šolstvo”

Anica Mikuš Kos meni, da bi učitelji potrebovali neko “stičišče”, kamor bi se lahko obrnili po nasvet in pomoč in ki bi omogočilo redno izmenjavo izkušenj ter dobrih praks. “Učitelji so zelo inventivni. Način učenja prek izmenjave izkušenj je veliko bolj učinkovit kot pa poslušanje nekega predavanja,” je dejala sogovornica, ki – tako kot domala vsi ostali – potencial za tovrstno stičišče vidi v zavodu za šolstvo.

Ravnateljica Tanja Grünfeld je poudarila, da si učitelji želijo enotna in konkretna navodila, strokovno podporo in pomoč svetovalca, ko naletijo na težavo. “Pogrešamo vlogo zavoda za šolstvo, aktivno vlogo predmetnih svetovalcev kot koordinatorjev in povezovalcev. Želimo si, da bi bili na zavodu bolj odzivni, da bi prevzeli del operativnih nalog, se aktivno vključevali tudi v učni proces, ga analizirali in na podlagi videnega svetovali.” Informacije, ki jih od zavoda prejemajo zdaj, so po njenih besedah preveč splošne in učiteljem ne koristijo veliko. Način sodelovanja so zavodu že predlagali, je povedala, a odgovora niso prejeli.

V odzivu za Poglobljeno so na zavodu za šolstvo zapisali, da so za vrtce in šole pripravili smernice za vključevanje otrok in mladostnikov z začasno zaščito in da vrsto let izvajajo tudi strokovno podporo. Ta poteka v obliki razpisanih strokovnih usposabljanj za strokovne delavce, ponujajo pa tudi svetovalne storitve v obliki konferenc in svetovanj, so navedli. Za svetovanje ravnatelji oddajo prijave prek aplikacije ali se obrnejo na predstojnice svoje območne enote Zavoda za šolstvo. “Svetovalne pogovore s šolami, ki potrebujejo podporo pri vključevanju in vzgojno-izobraževalnem delu z učenci priseljenci svetovalci zavoda, opravljajo dnevno,” so zagotovili in dodali, da vrtce in šole spodbujajo tudi k izmenjavi izkušenj.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar