Slišala je glasove in mislila, da ima psihozo. Pravi vzrok je presenetil zdravnike

Pacientka, ki je bila v zgodnjih petdesetih letih, je občasno začela slišati glasove, ki so izgovarjali njeno ime, čeprav je bila sama. To se ji je dogajalo predvsem v tihem okolju.

Sčasoma so se glasovi spremenili v nerazločno momljanje. Zdelo se ji je, da prihajajo iz okolice, ne njenih misli. Glasovi je niso nagovarjali, niso komentirali njenega vedenja in ji niso dajali nobenih navodil, piše Nova.rs.

Zdravniki so sprva posumili na psihozo

V naslednjih dveh letih je večkrat poiskala pomoč na urgenci, nekajkrat pa je bila za krajši čas tudi na psihiatričnem zdravljenju. Ker so slušne halucinacije pogosto povezane s psihozo, so ji zdravniki postavili diagnozo neopredeljene psihoze in začeli zdravljenje z antipsihotiki.

Sprva je prejemala risperidon, pri čemer so odmerek postopoma povečevali, vendar brez izboljšanja. Nato so zdravljenje zamenjali z aripiprazolom, a so glasovi vztrajali. Kot tretje zdravilo je dobila haloperidol, ki ji je sicer pomagal, da se je počutila mirneje, ni pa odpravil slušnih halucinacij.

Ena podrobnost je spremenila potek diagnostike

Med nadaljnjimi psihiatričnimi pregledi so zdravniki opazili, da se je Kanadčanka med pogovorom pogosto nagnila naprej, si z roko pokrila uho in sogovornike prosila, naj ponovijo, kar so povedali. Zaradi tega so jo nekaj mesecev po prvem pregledu napotili na preiskavo sluha.

Ta je pokazala obojestransko izgubo sluha. Na enem ušesu je bila okvara zmerno do hudo izražena, na drugem pa blago do zelo hudo. Dva meseca pozneje je dobila slušna aparata za obe ušesi, kar je občutno izboljšalo njen sluh. Kljub temu glasovi niso izginili.

Druge preiskave niso pokazale odstopanj

Slikanje možganov ni pokazalo nobenih nepravilnosti, tudi laboratorijske preiskave so bile v mejah normale. Nevrološki pregledi prav tako niso odkrili drugega možnega vzroka za njene težave.

Kljub slušnim halucinacijam je Kanadčanka še naprej delala s polnim delovnim časom, skrbela za gospodinjstvo in ohranjala aktivno družabno življenje. Pri njej niso zaznali paranoje, blodnjavosti, motenj mišljenja ali upada sposobnosti za vsakodnevno delovanje, kar je sicer značilno za psihotične motnje.

Na podlagi vseh izvidov so zdravniki sklenili, da so slušne halucinacije posledica senzorne deprivacije zaradi izgube sluha. Kot so navedli v opisu primera, lahko možganska središča, odgovorna za obdelavo zvoka, postanejo preveč dejavna, kadar možgani iz zunanjega okolja prejemajo manj zvočnih informacij, ter začnejo "zapolnjevati vrzeli" in ustvarjati zvoke, ki v resnici ne obstajajo. Podoben pojav je tudi glasbena halucinacija. Pri tej motnji ljudje z okvaro sluha slišijo pesmi ali melodije, čeprav se v resnici ne predvajajo.

Ker niti antipsihotiki niti slušna aparata Kanadčanki niso odpravili halucinacij, so zdravniki spremenili pristop k zdravljenju. Pacientki so pojasnili povezavo med izgubo sluha in pojavom glasov ter ji priporočili psihoterapijo, ki naj bi ji pomagala zmanjšati stisko zaradi halucinacij in se lažje spoprijemati z njihovo prisotnostjo. Ob objavi omenjenega primera maja letos je pacientka po poročanju spletne strani Live Science čakala na začetek terapije.

Zakaj je njen primer pomemben?

Zdravniki so navedli, da se v večini doslej opisanih primerov slušne halucinacije po zdravljenju okvare sluha omilijo ali povsem izginejo. Zato je dejstvo, da so pri omenjeni pacientki vztrajale tudi po uporabi slušnih aparatov, zelo nenavadno. Domnevajo, da lahko dolgotrajna izguba sluha povzroči trajne spremembe v možganih, ki ne izginejo takoj, ko se sluh izboljša.

Avtorji študije so po pisanju Nova.rs poudarili, da slišanje glasov ni vedno nujno znak psihoze. Zato so priporočili, da se pri ljudeh z izoliranimi slušnimi halucinacijami, ki sicer normalno delujejo v vsakdanjem življenju, čim prej opravi pregled sluha. Tako bi se lahko izognili napačnim diagnozam in nepotrebnemu zdravljenju.