Darja Korez Korenčan, znana televizijska voditeljica oddaj o umetnosti in kulturi, je z nami delila svojo zgodbo o posledicah covida-19. Okužila se je marca. Ne ve, kako, saj se je držala vseh ukrepov. Kmalu so jo odpeljali v bolnišnico, na intenzivno nego, in jo priključili na ventilator. Po šestnajstih dneh umetne kome se je zbudila s povito roko in izvedela, da so ji morali zaradi zapletov amputirati vseh pet prstov desne roke. Od intubacije ima poškodovane glasilke in šibkejši glas. Kljub vsem težavam, ki jih mora premagovati, je izjemno pozitivna sogovornica. O svoji izkušnji je napisala knjigo, saj upa, da bo njena zgodba pomagala še komu, ki se bori s posledicami bolezni.
S koronavirusom ste se okužili letos marca. Kako je pri vas potekala bolezen?
Zbolela sem marca, ko se še ni veliko govorilo o cepljenju. Zdelo se mi je nenavadno, da sem zbolela, saj sem se držala vseh ukrepov, nosila masko, delala od doma. Kamorkoli sem šla, sem pazila, da sem držala razdaljo. Pa tudi zelo zdravo sem živela, se zdravo prehranjevala, se veliko gibala na svežem zraku. Vse to sem počela, pa sem kljub temu zbolela. Morda neverjetno, ampak pred tem 38 let nikoli nisem bila na bolniškem dopustu. Morda kak prehlad, sicer pa nisem bila bolna, prav tako nimam kroničnih bolezni.
Covid-19 me je udaril kot strela z jasnega. Dobila sem vročino, izmenično me je tresla mrzlica, predvsem pa sem postajala zelo oslabljena, komaj sem stala na nogah. To se je dogajalo dober teden, stanje se je slabšalo, potem sem se šla testirat in bila pozitivna. Naslednji dan sem bila tako oslabljena, da sem poklicala rešilca. Že v reševalnem vozilu so mi dali kisikovo masko, odpeljali so me na intenzivno nego. Ugotovili so, da imam zelo močno pljučnico. To me je presenetilo, saj me ni denimo tiščalo ali bolelo v prsih, nisem sopla, niti težko dihala. Očitno je covidna pljučnica zelo zahrbtna. Tako se pretihotapi v nas, da sploh nič ne slutimo.
Kako je potekalo zdravljenje v kliničnem centru, česa se še spomnite?
Prvi dan so mi različni zdravniki večkrat poskušali izvesti arterijsko linijo, a neuspešno. Pojasnili so mi, da morajo covidnim bolnikom narediti t. i. arterijski kanal, da prek njega jemljejo vzorce krvi in tako spremljajo njihovo stanje. Tu se je pri meni močno zalomilo. Najprej mi je kateter poskušal vstaviti specializant, nato drugi zdravniki, ki z večkratnimi vbodi na levi in desni roki arterije niso našli.
Naslednji dan je kateter v desno roko le uspelo vstaviti dežurnemu specialistu in takrat se je začelo. Ob prebrizganju sem začutila neznosno bolečino, stokrat hujšo od vseh drugih skupaj. Domnevala sem, da je zadel živec, saj me je bolečina skoraj katapultirala iz postelje. Mislila sem, da bom omedlela, zdelo se mi je, kot bi skozi mene zletelo sto strel. Strahotno sem zakričala, da me je verjetno slišala vsa bolnišnica, videla sem samo belino nad sabo.
Zgodila se je radialna zapora, kateter so nato hitro odstranili, toda to ni spremenilo dejstva, da so začeli prsti počasi temneti. Takrat sem bila še pri zavesti.
Tretji dan so me zaradi respiratorne odpovedi dali na umetno ventilacijo. Od takrat nisem vedela, kaj se je dogajalo z mano, zgodbo sem obnovila prek zdravniških izvidov in pripovedovanj svojcev, ki so bili redno v stiku z zdravniki. Na mojem ožilju so nastali veliki zapleti. Že drugi dan so poklicali specialista za plastično kirurgijo, ki pa je svetoval opazovanje. To je trajalo deset dni, potem menda ni bilo več drugega izhoda, kot da mi zaradi gangrene urgentno amputirajo prste na desni roki.
Poleg tega sem v stegnu dobila hematom, iz izvida sem razbrala, da so sumili na bolnišnično okužbo. Ta hematom so mi ravno tako morali operirati in potem rano zašiti. Z intenzivnega covidnega oddelka sem bila tako kar dvakrat premeščena v operacijske sobe, kjer so me operirali.
Vi se tega ne spominjate?
Vse to se je dogajalo, ko sem bila v umetni komi. Kaj se je dogajalo, sem izvedela od zdravnikov, ko sem se po 16 dneh zbudila.
Ko te premestijo na intenzivno terapijo in priklopijo na ventilator, gre zares. Tam ljudje umirajo. Če preživiš, si srečen, da spet zagledaš ta svet. Mojim svojcem so sprva rekli, da je veliko vprašanje, ali se bom zbudila, ker imam hude zaplete, in da morajo biti pripravljeni tudi na najhujše.
Toda 16. dan jim je le uspelo zbuditi me iz kome. Takrat si zmeden, ne veš, kje si, vidiš različno svetlobo. Meni se je v komi ogromno dogajalo. Kot da bi se mi vrtel film v različnih epizodah, občasno sem videvala tudi belo in oranžno svetlobo. V komi je bilo, kot da bi vedela, da sem težka covidna bolnica, ampak da sem nekje v tujini. Ko sem se zbudila, sem bila še vedno prepričana, da nisem v UKC, ampak v tujini, in sem tudi moža vprašala, kdaj me je pripeljal v Ljubljano.
Malo so me debelo gledali, mož je bil zaskrbljen, kako bo z mojo psiho, toda potem so ga zdravniki potolažili, da je menda veliko covidnih bolnikov malce zmedenih prvi teden, ko se zbudijo iz kome, potem pa se možgani ponovno resetirajo.
Kdo vam je povedal, da ste ostali brez prstov?
To mi je povedal mož. Sicer sem videla svojo povezano roko, ampak sem mislila, da je bila nesreča. V sanjah, v komi se mi je to prikazovalo kot neka nesreča. Zdravniki mi niso nič veliko povedali, jih tudi nisem spraševala. Ko je mož prišel na obisk, mi je povedal, da se je to zgodilo na velikonočno soboto. Dobesedno tako je rekel, zdravniki so morali odstraniti tvoje lepe dolge prste zaradi nekroz, zaradi odmiranja.
Roka je bila na prvi prevezi videti razmesarjeno in še vedno vsa črna, tudi dlan. Prvi pogled nanjo je bil zame šok in od takrat nisem več zmogla pogleda nanjo ob nobeni prevezi, ker mi je bilo tako grozno hudo.
Zelo težko je bilo pogledati te krne, ostanke prstov, ki so imeli še črne nekroze. Ta grda črna odmrla povrhnjica je segala še višje gor po prvih členkih, ne le do tja, kjer je moral kirurg urgentno amputirati.
Kako je potekala rehabilitacija?
Potem ko so se te rane zacelile, sem začela hoditi na fizioterapijo za roko. Krne je treba čim bolj razgibavati, to smo počeli vse poletje. Tudi ko dobiš protezo, ta ni funkcionalna in večino domačih opravil počneš z ostanki prstov. Zdaj hodim k protetiku, ki mi bo izdelal silikonske prste, podobne tem na levi roki. Estetsko so videti precej v redu, niso pa funkcionalni. Zvečer jih moraš odložiti in doma poskušaš večino stvari početi brez njih. Uporabljaš jih, ko greš ven, med ljudi, služijo za estetski učinek.
Kako ste se spoprijeli s tem?
To je hud šok. Desničarka sem, ostala sem brez prstov na desni roki in morala sem se navaditi za vse uporabljati levo roko. Pri tipkanju sporočil po telefonu sem najprej delala toliko napak, da sem nehala odgovarjati, dokler se nisem naučila tipkanja z levo. Problem so povsem osnovne zadeve: kako si boš zavezal vezalke, zapel zadrgo, gumbe … Da ne govorim pri gospodinjstvu, ne moreš narezati, olupiti zelenjave, normalno jesti z nožem in vilicami, kot si bil navajen prej. Zdaj jem z levo roko. Včasih moraš kakšno stvar obrniti na šalo, da to lahko premagaš. Na začetku, še v bolnišnici, sem se med jedjo najprej popacala kot otrok. Zelo hudo je, ampak potem … Nisem smela razmišljati samo o tem, kako hudo je. V spomin sem si priklicala tiste ljudi in invalide, ki jim je še huje, veliko huje. To je bila neke vrste avtosugestija pri premagovanju tega stresa. Pomislila sem, da so drugi še veliko večji reveži, rekla sem si: “Boš to že nekako premagala, čeprav je hudo.” Seveda je to težko, sploh v takem poklicu, kot sem jaz, je to problem.
Čutite še kakšne druge posledice?
Drugi problem, ki se je pojavil pri meni, je glas, kot lahko slišite. Imela sem močnejši glas, ki je zelo opešal. Toda zdaj sem že veliko bolje. Ko sem se zbudila iz kome, sploh nisem mogla govoriti, še pred enim mesecem sem imela počen, paraliziran glas. Gre za posledico intubacije, pri kateri se lahko poškodujejo glasilke. Tkivo potrebuje čas, da se obnovi, to naj bi trajalo eno leto. Obiskujem logopedinjo in delam vaje za glas.
Vsake toliko moram zajeti sapo, prej mi ni bilo treba. Tudi moj smeh je zelo šibak, nič ne prihaja iz pljuč kot včasih. Ko sem se smejala iz srca, je bil moj smeh res doneč, zdaj ni. Srčno upam, da se to vrne.
Najbolj zadovoljna sem, da imam normalne kognitivne sposobnosti, normalno razmišljam, nimam popolnoma nobenih težav s spominom. To se mi zdi ključno.
Pred kratkim ste se vrnili na delo. Kako vam to pomaga?
Svoje delo v kulturno-umetniškem programu na Televiziji Slovenija z velikim veseljem opravljam. Čeprav imam do upokojitve le še dve leti, sem vesela, da sem se vrnila. Na srečo svoje delo lahko opravljam, glas je malo oslabljen, ampak to ni tako zelo hudo, da ne bi mogla kaj povedati. Dobro sem se naučila tipkati z levo roko, tako da lahko napišem vse tekste.
Več tednov ste ležali v bolnišnici, skupaj z drugimi covidnimi bolniki. Kako je videti oddelek od znotraj?
Na covidnem oddelku ljubljanskega kliničnega centra sem ležala en mesec, popolnoma nepokretna, priklopljena na številne cevke; kateter iz nosu, centralnovenski kateter na vratu, urinski kateter … Pa še povita roka, to je bilo tisto, kar me je razlikovalo od drugih. Nisem se mogla obrniti na desno stran, ker sem se bala, da bi si poležala roko.
Ležali smo kot sardele, drug zraven drugega, vsi na raznih cevkah, priklopljeni, nepokretni. To je res grozljiva podoba, zlasti za tistega, ki pride na obisk. Mož, ki so ga opremili z zaščitnimi oblačili, mi je rekel, da si bo te prizore zapomnil za vse življenje kot nekaj najbolj srhljivega. Vsi stokajo, sestre tekajo od enega do drugega, dajejo analgetike v stekleničke, ki visijo nad nami, ves čas piskajo aparature, ko česa zmanjka … Medtem ko delijo hrano, morajo že nekoga nujno previti, ene in druge vonjave se mešajo, to je zelo neprijetna situacija.
Kmalu bo izšla vaša knjiga, v kateri opisujete svojo izkušnjo. Njen naslov je Korak za korakom. Kako ste se postavili na noge?
En mesec si popolnoma nepokreten. Če si 16 dni v komi, kot sem bila jaz, ti zelo oslabijo mišice. Koža na rokah in nogah ti dobesedno visi, neverjetno. Potem komaj nekako vstaneš – jaz sem si lahko pomagala samo z eno roko, da sem se oprla na posteljo – ampak ti ne uspe, ker si tako oslabljen. Ko vendarle vstaneš, te fizioterapevtke učijo hoditi ob hojci. Neverjetna izkušnja, ko se poskušaš malo sprehoditi ob posteljah. Po petih minutah, po nekaj korakih sem padla na kolena. Morali so me dvigniti in odnesti na posteljo, ker ni šlo več. Nato postopoma vsak dan narediš korak več, zato sem tudi knjigi dala naslov Korak za korakom. Počasi prihajaš k sebi.
Potem ko nisi več tako kritično bolan, te premestijo na negovalni oddelek. Neverjetno mi je bilo gledati starejše ljudi, ki so šli brez težav v kopalnico s toaletno torbico pod roko. Takrat sem si rekla: “Ljubi bog, kdaj bom jaz tako hodila.” Zelo prijazna sestra me je takrat potrepljala po roki in rekla: “Glejte, oni so potrebovali samo malo kisika, vi pa ste imeli hud potek bolezni. Tudi vi boste, samo bo šlo zelo počasi.” In je res šlo. Rehabilitacijo sem nadaljevala v negovalni bolnišnici v Sežani, kjer sem dokončno prišla k sebi, in 25. maja sem se lahko vrnila domov.
Zakaj ste se odločili, da o svoji izkušnji napišete knjigo?
Ko sem se septembra vrnila v službo, so me kolegi ustavljali in spraševali, kako je bilo, kako sem to preživela, kako bom šla naprej. Pomislila sem, zakaj ne bi vsega tega, kar sem doživela, strnila v zapis. Ne mislim, da bi koga posebej zanimala moja osebna zgodba, ampak napotki, do katerih sem se dokopala med zdravljenjem in po njem: kaj sem doživela, kaj je mogoče storiti preventivno, kaj sem morda sama delala narobe, kaj se mi je v bolnišnicah zdelo, da ni bilo prav, in kaj se mi je zdelo dobro. Kako sem sama premagala stres. Kako sem se vključila v normalno življenje, kar ni bilo enostavno. Upam, da bom tako lahko komu pomagala pri premagovanju težav po covidu-19.
Po predstavitvi knjige bom seveda na voljo za vprašanja, za marsikoga, ki se znajde v podobnih okoliščinah, pa tudi kasneje, če bo želel. To so res hude stiske. Med zdravljenjem sem srečala ljudi, ki niso mogli priti k sebi, to je najhuje. Niso vedeli, na kaj bi se oprli, na kaj bi pomislili, da bi bil ta svet zanje lepši. Ker so mentalno povsem na dnu, tudi fizično ne morejo okrevati. Med rehabilitacijo sem videla ljudi, ki se niso hoteli niti pogovarjati zaradi vsega, kar je leglo nanje, na njihove družine. Kako bodo preživeli, kako bodo delovali doma? To ni enostavno, nekateri so pomislili na samomor. Tudi ta primer, povezan s covidom-19, opisujem v knjigi.
Pogosto slišimo zgodbe različnih bolnikov, toda covid-19 ima neko svojo dimenzijo. Ko ti zmanjka zraka, ko prideš na ventilacijo, si na tem, ali boš preživel, ali se bo kaj zapletlo … Ali pa boš morda na onem svetu. Tam si, odvisen od aparatur, zdravnikov, sester in tega, kar imajo na voljo. Če ustrezne opreme ne bi imeli, bi verjetno še veliko več ljudi umrlo.
Nekaj napotkov iz knjige Korak za korakom:
Pomembno je ohranjanje stikov s prijatelji in sorodniki, predvsem pa z osebami, ki niso sovražne, maščevalne, zavistne, obrekljive, privoščljive, hinavske itd. Tistih, ki niso iskreni in imajo vsaj eno od teh lastnosti, se raje izogibajmo.
Odkar je izbruhnila epidemija, redno poslušamo o številu okuženih in mrtvih, kar je seveda lahko zelo utrujajoče. Gotovo je prav, da smo informirani, a dovolj je, da poslušamo poročila enkrat na dan.
Živim za lepe trenutke in si ne postavljam nekih visokoletečih dolgoročnih ciljev. Čeprav je lepo imeti cilje, si jih lahko včasih zastavimo preveč naenkrat, potem pa nas pestijo roki, pa strah zaradi neuspeha, finančni zalogaji itd. Z leti sem ugotovila, da je treba uživati v drobnih radostih in se ne obremenjevati s tem, kaj bo in kaj če ne bo …
Smiselno se je pridružiti kakšni skupini ali društvu, ki ima podobne interese, kot jih imamo sami. Pred koronsko epidemijo sem s pomočjo kolegic odkrila prijetne plati pohodništva, tako naredimo nekaj koristnega zase, obenem pa odkrivamo številne naravne lepote in uživamo v razgledih. Človek je namreč ustvarjen za hojo in ne za sedenje, znano je, da se pri vsakem koraku aktivira kar 54 mišic!
Kako gledate na trenutne razmere v družbi? Na vse napade med cepljenimi in necepljenimi, celo napade na prebolele, ki so se odločili, da razkrijejo svojo zgodbo. Nekateri jih celo obtožujejo, da lažejo. Tudi ko sva se dogovarjali za intervju, ste imeli zato nekaj pomislekov, a ste se odločili, da poveste svojo zgodbo, ki bi lahko komu pomagala.
Tega je res veliko in žal mi je, da se to dogaja. Vsak človek mora sam, na podlagi informacij, ki so mu na voljo, presoditi, kaj je dobro zanj in kaj ni. Nisem kompetentna, da bi koga silila v cepljenje. Res pa je, da se mi zdi, glede na to, kaj se dogaja, da je toliko mrtvih na dan, zelo pametno, da se ljudje malo zamislijo in da če se iz takih ali drugačnih razlogov ne želijo cepiti, da se vsaj redno testirajo. In to res redno, ker nikoli ne vemo, kdaj nosimo virus v sebi in ga prenašamo naprej.
To nenehno objavljanje številk v medijih nam mora dati vedeti, da to niso zgolj številke, da za tem stojijo ljudje, umrli ljudje. Dedki in babice, ki nikoli več ne bodo mogli objeti vnukov. Tudi delovno aktivni ljudje, ki so morda izgubili boj s covidom-19 enostavno zato, ker so njihova pljuča tako oslabela. To so grozne stvari.
Pred mnogimi leti, ko je strmoglavilo letalo s Slovenci v Ajacciu na Korziki, smo bili vsi zaprepadeni, bil je dan žalovanja, vsi so govorili samo o tem. Zdaj v desetih dneh umre toliko ljudi, pa nihče nič ne reče, gremo mimo, gremo naprej.
Kaj je bil za vas najtežji trenutek in kako ste takrat našli moč?
Najhuje mi je bilo ob pogledu na roko, ko je imela še črne nekroze na ostankih prstov. Bila je, kot bi jo pogrizla neka zver ali bi zgorela v požaru. Bilo mi je grozno hudo, ko sem se spomnila, česa vsega ne bom več mogla početi, sem seveda bila… žalostna je blaga beseda. Padeš lahko v hudo depresijo. Ampak vedno si moraš nasproti pesimizma postaviti optimizem. Nekaj pozitivnega, nekaj, kar te potegne navzgor, zame je bila to misel na vnuke. Treba je gledati naprej, ne nazaj. Kar je bilo, je bilo, tega se ne da več popraviti.
Iščem optimistično plat, gledam naprej. In treba se je učiti. Če ne gre z desno, bo pa moralo iti z levo. Če ne gre tako, je treba drugače. Tako iščem poti, izhode, sama se dokopljem do njih. Doma smo izdelali nekaj pripomočkov za gospodinjstvo, za rezanje, nekaj smo tudi kupili. Znajdeš se, ker si v to primoran.
Če se vdaš v usodo, to ni dobro za psiho. Moraš se kdaj nasmejati, se družiti z vedrimi ljudmi, ki imajo veliko energije, ki dobro delujejo na nas. To je eden od mojih napotkov v knjigi. Rada sem v družbi nasmejanih, prijaznih ljudi, ki iskreno želijo dobro. Treba je iti med ljudi, ne moreš se zapirati med štiri stene, to ni rešitev.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje