Zakaj se ne spomnimo, da smo bili dojenčki? Morda smo korak bližje odgovoru

Veste, kdaj ste naredili svoj prvi samostojen korak? Ali, katera je bila vaša prva beseda?

Verjetno veste, ker so vam tako povedali starši ali tisti, ki so bili takrat zraven, spominjate pa se tega za vas zgodovinskega dogodka zelo verjetno ne.

Najzgodnejši spomini, ki si jih lahko prikliče večina ljudi, so dogodki po drugem ali tretjem letu starosti. Vsi prejšnji pa so za večino odraslih "praznina", čeprav se prav v tistem času naučimo hoditi, govoriti in spoznavati svet.

Pojavu, da se zgodnjega otroštva ne spominjamo, znanstveno pravijo "otroška amnezija".

Dolga desetletja so strokovnjaki, ki se ukvarjajo z vprašanjem, zakaj se ne spomnimo zgodnjega otroštva, menili, da je razlog preprost: možgani dojenčkov naj ne bi bili dovolj razviti, da bi lahko ustvarjali trajne spomine.

Toda zadnje raziskave kažejo, da je resnica verjetno precej bolj zapletena.

V zadnjih dveh letih so znanstveniki v zvezi s tem prišli do pomembnih spoznanj.

Ne pozabimo zato, ker se nismo spominjali

Skupina strokovnjakov iz ameriških univerz je v raziskavi, katere izsledki so bili lani objavljeni v reviji Science, ugotovila, da lahko dojenčki že v prvem letu življenja oblikujejo epizodične spomine – torej spomine na konkretne dogodke.

Do ugotovitve so prišli z opazovanjem aktivnosti možganov dojenčkov med reševanjem preprostih nalog, ki so zahtevale uporabo spomina.

Pri tem so opazovali, kaj se pri reševanju naloge dogaja v možganih dojenčkov, konkretneje v hipokampusu, delu možganov, ki ima ključno vlogo pri oblikovanju, shranjevanju in priklicu spominov.

Ugotovili so, da se je med nalogami ta del možganov aktiviral. To pa pomeni, da možgani spomine shranjujejo že zelo zgodaj v življenju.

Pomeni pa tudi, da težava najverjetneje ni v tem, da spomini sploh ne nastanejo, temveč da jih pozneje ne znamo več priklicati.

Zdaj pa nova raziskava na miših ponuja možno razlago, zakaj.

Možgani niso nepopisan list

Tudi pri miših so raziskovalci pod drobnogled vzeli hipokampus.

Dolgo je veljalo, da se njegova nevronska omrežja po rojstvu postopoma gradijo skoraj iz nič. Toda analiza možganov mladih miši kaže drugačno sliko.

Omrežja v hipokampusu so že zelo zgodaj izjemno gosto in močno povezana. Ko možgani dozorevajo, se odvečne povezave postopoma odstranjujejo, omrežja pa postajajo redkejša, a hkrati bolj organizirana in učinkovita.

Ta proces se začne kmalu po rojstvu in se nadaljuje vse do adolescence.

Po mnenju raziskovalcev je takšna organizacija odlična za hitro učenje, hkrati pa pomeni, da so zgodnji spomini manj natančni in se med seboj lažje prekrivajo

Prav zato jih je pozneje morda težko ali celo nemogoče priklicati.

Odkritje tako pod vprašaj postavlja domnevo, da je hipokampus na začetku razvoja "nepopisan list".

"Na kratko povedano smo ugotovili, da sistem ni tabula rasa (nepopisan list), kot smo sprva domnevali, v katerega se informacije zapisujejo, dokler se sčasoma ne zapolni," je za Live Science povedal soavtor raziskave Peter Jonas, nevroznanstvenik z Inštituta za znanost in tehnologijo Avstrije.

"Prav nasprotno – sistem se začne kot tabula plena (polno popisan list), nato pa povezave postopoma postajajo redkejše in bolj specializirane."

Spomini morda niso izginili

To nista bili prvi raziskavi na to temo. Sta pa v prid domnevi, da spomini iz zgodnjega otroštva morda niso izbrisani, ampak z razvojem postanejo nedostopni.

Na to misel je znanstvenike navedla raziskava na miših, ki je pokazala, da je bilo mogoče nekatere zgodnje spomine z umetnim draženjem določenih živčnih celic znova priklicati.

Nova študija tej zamisli dodaja še en pomemben košček sestavljanke: razkriva, kako se v prvih tednih življenja spreminja sama zgradba spominskih omrežij.

Vsaka raziskava odgovori le na del vprašanja

Nova raziskava je bila opravljena na miših, zato ugotovitev ni mogoče neposredno prenesti na človeka.

Kljub temu se njeni rezultati presenetljivo dobro ujemajo z nedavnimi raziskavami pri dojenčkih.

Skupaj nakazujejo, da naši prvi spomini morda nikoli niso zares izginili.

Mogoče so le zaklenjeni v možganih, ki so se med odraščanjem tako zelo spremenili, da do njih preprosto ne najdemo več poti.

Če bo razlaga potrjena tudi pri ljudeh, bomo morda na prvo poglavje svojega življenja gledali drugače. Ne kot na praznino, temveč kot na obdobje, katerega spomini so še vedno nekje v naših možganih – le poti do njih ne znamo več najti.