Arhitekt Rok Žnidaršič je po zadnjih lokalnih volitvah postal ljubljanski podžupan, v začetku leta pa je na občini prevzel področje urbanizma. Roko nad njim je skoraj dve desetletji držal Janez Koželj, ki se je z velike pisarne zdaj premaknil v manjšo na začetku hodnika. Žnidaršič je v intervjuju za N1 spregovoril o svojem pogledu na razvoj Ljubljane, kritikah na račun njegovega predhodnika in odgovoril na številna pereča vprašanja, povezana z urbanizmom in arhitekturo. Izpustili nismo niti propadanja Plečnikovega stadiona in usode garaže pod tržnico.
Po 16 letih se je z ljubljanskega podžupanskega stolčka poslovil Janez Koželj, ki je veljal za mestnega arhitekta oziroma prvega urbanista prestolnice. Nasledil ga je njegov učenec, arhitekt in nagrajenec Prešernovega sklada Rok Žnidaršič. V začetku leta je predavalnico na fakulteti za arhitekturo zamenjal za pisarno v Mestni občini Ljubljana.
Kakšen je njegov odnos do javnega prostora in ograjenih sosesk, Airbnbja, kako ocenjuje delo predhodnika, po kakšni poti bo šla Ljubljana v njegovem mandatu in kakšne rešitve predlaga za propadajoči Plečnikov stadion?
V kakšni urbanistični kondiciji vam je predhodnik Janez Koželj predal mesto glavnega urbanista?
V kondiciji, ki predstavlja začetek celovite prenove, ki se je začela pred 16 leti. Ta je zasnovana na zelo jasni viziji, ki zahteva svoj čas. Tako kot vsaka sprememba s seboj nosi različne posledice, ki jih postopoma spoznavamo. Lahko jih sproti analiziramo in popravljamo smer.
Transformacija vsakega mesta je kontinuiran proces in prinaša dolgoročne spremembe. Mislim, da je mesto v zelo dobri kondiciji, se pa spoprijema z izzivi prihodnjih razvojnih odločitev. Trenutno je na neki stopnji preoblikovanja, nadgradnje iztekajočega se obdobja velikega zagona, ko bo vizija 2025 v glavnem uresničena. Spomniti se moramo, koliko časa je mesto pred tem stagniralo.
Koželjev prihod na položaj podžupana pred 16 leti je strokovna in splošna javnost pospremila z velikimi pričakovanji. V zadnjem obdobju je nanj letelo veliko kritik, da je šlo pri številnih projektih le za maksimiranje profita za investitorje, mesto oziroma prebivalci pa od njih niso veliko pridobili.
Mesto se brez svežega kapitala ne more kakovostno razvijati. Zaradi priliva sredstev, ki ga predstavljajo novogradnje in prenova obstoječih mestnih predelov, lahko razvijamo komunalno in energetsko infrastrukturo. To je tudi pomembna osnova za razvoj družbene infrastrukture, socialne sheme mesta, kot so urejeni vrtci, šole, kultura, šport, javni promet, razvijamo javni prostor, območja za pešce in urejamo nove parke.
Evropska zaveza te države je, da se zdajšnji urbanizirani prostor razvija navznoter, da se zgoščujejo že pozidana ali degradirana območja. In da se mesta ves čas preoblikujejo zato, da lahko ohranjamo idealno razmerje urbaniziranih in zelenih površin, ki so v Ljubljani v razmerju ena proti tri.
Iluzorno je pričakovati, da je mogoče razvijati mesto tako, da bodo spremembe široko sprejeli vsi njegovi prebivalci. Na novosti se ljudje težko navadijo. Tudi pozitivne spremembe težko sprejmejo. Pri invazivnejših posegih v prostor pa se ljudje največkrat odzovejo z zavračanjem, niso takoj pripravljeni sprejeti novosti in jih je še toliko lažje sprovocirati.
Vašemu predhodniku se je v zadnjem času očitalo, da je mesto pod prevelikim vplivom kapitala in da se mesto razvija brez vizije in koncepta. Kakšno bo vaše vodilo? Kako boste dosegli, da bodo pri načrtovanju mesta glasnejši strokovni kot pa kapitalistični glasovi?
Z uveljavljanjem strokovnih vrednot. Na vseh področjih, z vsemi deležniki. Tako v mestni politiki kot v dialogu s predstavniki kapitala, pa tudi v nenehnem dialogu s strokovno javnostjo.
Na veliki maketi bomo predstavili vizijo prihodnjega razvoja Ljubljane. Maketa bo zasnovana tako, da bo prilagodljiva in bo komunikacijski element prostorskega razvoja mesta. Na njej se bo lahko ves čas sledilo razvoju mesta. Ker bo ves čas na ogled, se bo povečala kredibilnost vseh posegov v prostor. Predstavitev bo zagotovo še letos.
Ljudje se vseeno zelo hitro navajamo sprememb na bolje, pa tudi zelo hitro pozabljamo. Danes si težko predstavljamo, da je avtobus vozil čez Tromostovje in Prešernov trg in da sta bila Trg republike in Kongresni trg parkirišči, prav tako večina nabrežij. Pozabili smo, da je tako bilo še ne tako zelo dolgo nazaj.
V pogovoru za N1 je imel Janez Koželj sporno stališče do ograjenih sosesk. Dejal je, da se mu zdi nastanek ograjenih sosesk, v katerih se združujejo ljudje s podobnimi pogledi in načinom življenja, povsem naraven proces. “Segregacija je po mojem tako naravni proces mestnega življenja,” je dejal. Se strinjate z njegovim pogledom?
Državo pri regulaciji Airbnbja podpira
Na mnogo zaželenih lokacijah v središču se lastniki stanovanj raje kot za klasično oddajanje odločajo za kratkoročno oddajo turistom prek različnih platform. Imate občutek, da se prebivalce izriva iz središča, ki postaja vse bolj namenjeno turistom? Se vam to zdi problematično?
To ni nič novega in se dogaja povsod. Kot vem, je naša severna soseda najdlje v regulaciji tega trga v EU, vendar je tam tudi sicer trg nepremičnin zelo dobro urejen, kar omogočajo predvsem velika masa stanovanj v javni lasti in urejene evidence.
Torej gre za kompleksno vprašanje, ki se dotika predvsem davčne politike na področju nepremičnin. Ko bomo dobili primerno evidenco nepremičnin, ki bo omogočala vzpostavitev reda na tem področju, in ko bo sprejeta ustrezna zakonodaja, bomo lahko te škodljive prakse regulirali.
Jasno je, če bi imeli te vzvode, bi se tudi v Ljubljani take zadeve lažje nadzorovale, kar bi bil pomemben prispevek k ugodnejšim pogojem za življenje v mestnem središču.
Aktualna vlada naj bi razmišljala o zaostritvi pogojev za oddajanje stanovanj prek platform, kot je Airbnb, na lokacijah, kjer je stanovanj premalo. Ste naklonjeni takšni ideji v Ljubljani?
Airbnb je ideja, ki je imela svojo, žal negativno evolucijo. Je eno najuspešnejših zagonskih podjetij, ki je v zadnjih petnajstih letih močno spremenilo trg nepremičnin in nastanitvenih dejavnosti. Povzroča predvsem negativne trende na trgu nepremičnin in je v mnogih, predvsem evropskih mestih precej regulirana dejavnost. Podpiramo državo v regulaciji te prakse tudi pri nas.
Vendar Ljubljana kot mesto in kot lokalna skupnost ne more narediti veliko brez države. Tako je v stanovanjski politiki, tako je pri javnih servisih, energentih in drugih podobnih stvareh.
Plečnikov stadion trenutno na ravni tihe diplomacije
Že dolgo žalostno propada pomemben ljubljanski simbol in spomenik – Plečnikov stadion. Kulturni spomenik državnega pomena je le bleda podoba stadiona, ki je bil prizorišče mnogih pomembnih dogodkov. Kakšno usodo po vašem mnenju čaka Plečnikov stadion?
Ta projekt je eden ključnih, za katerega upam, da ga bomo rešili v tem mandatu. To smo že večkrat napovedali. Ne moremo pa ga rešiti sami, saj mesto dejansko na stadionu nima nobenih zemljišč, ampak ob njem.
Želimo si konstruktivnega pristopa države. Projekt bi lahko v obliki javno-javnega partnerstva razumeli kot skupno nalogo, v kateri bi pokazali, kako lahko sodelujemo. Po mojem mnenju bi se lahko naredil zdrav kompromis med pričakovanji kapitala, ki danes predstavlja ta projekt, in javnim interesom na drugi strani.
Kakšna je vloga občine pri reševanju tega vprašanja?
V interesu tega projekta je, da trenutno ostane na ravni tihe diplomacije. O nadaljnjih korakih v zvezi s tem projektom bomo poročali, ko bomo naredili določene korake.
Kdaj pa pričakujete, da boste naredili te korake?
Žal ne morem napovedati prihodnosti, želim si, da se bo to zgodilo kmalu. Intenzivne pogovore vodimo z državo, tudi v zvezi z mnogimi vprašanji na področju kulture.
Kaj se trenutno dogaja – ali je možno, da stadion odkupi občina?
Plečnikov stadion je kulturni spomenik državnega pomena, prav bi bilo, da dejansko dobi ta pomen.
Odkup občine bi pomenil, da vse breme pade na lokalno skupnost, kot pri prej omenjenem primeru Trga republike. Kot sem že rekel, ne bi želel prenagljeno komentirati te občutljive teme. Če potegnem vzporednice z arbitražnim sporazumom – ta bi zagotovo uspel, če ne bi bili prenagljeni.
Kakšna bi bila najboljša rešitev v smislu funkcije Plečnikovega stadiona v prihodnosti?
Stadion ima najvišji status na področju nepremične dediščine, ki je možen v tej državi. Kot tak je celota, ki omogoča različne uporabe. Bistvo zaščite je, da se ohranijo njegove vrednote in da ostane del javnega prostora. Izražati bi moral osnovne vrednote Plečnikove zapuščine, urbanega oblikovanja odprtega prostora po meri človeka.
Kot večnamenska površina je lahko uporaben za atletske treninge, tam se lahko odvijajo športne in kulturne dejavnosti okoliških šol in spontane rabe prebivalcev. To je lahko prostor rekreacije, organizacije koncertov …
Prepričan pa sem, da lahko omenjene vrednote ohranimo tudi ob postavitvi predvidnega stolpa ob Samovi ulici, da bi bil dosežen konsenz z dosedanjimi vlaganji in pričakovanji vseh, ki so si v zadnjem desetletju prizadevali izpeljati projekt v skladu z vsakokratnimi strokovnimi usmeritvami in zakonodajo.
Kar lahko prispeva občina, je dobro upravljanje tega prostora, potem ko bi postal javna lastnina. V tem primeru si predstavljam, da je najboljši naslov država. Mesto pa lahko poskrbi, da podobno kot druge kulturne institucije v Ljubljani dobro funkcionira.
(***Intervju je bil opravljen pred zadnjim razvojem dogodkov v povezavi s Plečnikovim stadionom, torej, preden je potekal protest Mladih za podnebno pravičnost in preden je višje sodišče pritrdilo stanovalcem Fondovih blokov.)
Zelo pereča tema v prestolnici so tudi nepremičnine. Pot do nakupa stanovanja je vse težja. Kakšne rešitve vidite oziroma predlagate, da bi si lahko posamezniki s povprečnimi dohodki kupili stanovanje v Ljubljani?
Ponovno gre za kompleksen sistem, v katerem mesto ni samo. S povečanjem državnega stanovanjskega fonda in z gradnjo študentskih domov bi se lažje nadzorovala cena. Gre tudi za to, kakšna stanovanja se gradijo, kdo jih gradi in za kakšen namen.
Šele ko bomo dosegli primerno kvoto javnih stanovanj, ki bodo dostopnejša v socialnih shemah, in najemnih stanovanj, ko bomo spodbujali politike zadružnih gradenj, bomo lahko dosegli primerno kritično maso in uravnavali ta trg. Mestni stanovanjski sklad je zelo aktiven na tem področju, precej je bilo narejenega tudi na republiškem, vendar bi si želeli več, saj so zemljišča za ta namen rezervirana.
Dokler je v večini zasebna pobuda, je trg prepuščen samouravnavanju. Tukaj ima mesto precej zvezane roke. Mi lahko v urbanističnih regulativah usmerjamo in do neke mere nadzorujemo te procese z ustvarjanjem pogojev za gradnjo stanovanj.
Koliko gradenj novih stanovanj pa napovedujete v svojem mandatu?
Ena večjih črnih pik prestolnice je že več kot desetletje glavna ljubljanska avtobusna postaja. Verjamete, da bo po več kot desetletju zapletov končana v vašem mandatu?
Po naravi sem optimist. Tako da verjamem, da bo zgrajena. Mislim, da je projekt kakovosten. Rešitev je bila izbrana na natečaju, ki je bil široko zastopan. Lokacija je bila izbrana že pred časom. Povezuje se z drugo infrastrukturo, je dovolj v središču mesta, da bo lahko predstavljala pozitiven trend spremembe mobilnosti v Ljubljani.
En del te spremembe bo vsekakor pojav tega javnega servisa, ki danes pravzaprav ne obstaja.
Javnemu prevozu bo ta projekt s kakovostno arhitekturo dal nov standard, javno stavbo, s katero se bodo lahko ljudje identificirali in bo pomagala prevrednotiti obstoječe negativne trende migracijskih politik.
Imate tu v mislih prihod v mesto ali potovanja znotraj mesta?
Predvsem dnevne migracije iz zaledja. Mestni potniški promet ima druge specifike. Veže se sicer na nov projekt glavne avtobusne postaje, vendar se bo pretežno odvijal na območju današnje postaje, torej na južni strani tega vozlišča.
Država dopušča lažno gostoljubnost podeželja
V Ljubljani sta v zadnjih letih vse večja težava promet in gneča na cesti. Ljubljana se dnevno duši v prometu. Še vedno so v močni prevladi osebni avtomobili. Na drugi strani pa javni promet uporablja vse manj Ljubljančanov. Kako obrniti trend in izboljšati javni promet?
Ljudje se po epidemiji počasi znova navajajo na javni promet. Težava ni le v Ljubljani, ampak je tako pri vseh javnih prevoznikih, vendar se je trend že obrnil in je LPP trenutno na statistiki iz leta 2019. Želeli bi si, da bi lahko z javnim prometom učinkoviteje servisirali dnevne migracije. Ob tem pa ima Ljubljana tudi izjemno dobre pogoje za razvoj drugih oblik mobilnosti.
Z vzpostavitvijo krožne plovne poti po Ljubljanici se kaže priložnost javne linije na reki, ki ne bo imela samo turistične vloge.
V Ljubljani je veliko delovnih mest. V sosednjih občinah je na drugi strani veliko ugodnih zazidljivih zemljišč in Ljubljana s svojimi prometnimi zamaški korigira zelo permisivno prostorsko politiko perifernih občin.
Z možnostjo relativno poceni gradnje razpršenih naselij na obrobju vasi privabljajo prebivalstvo, ki pa je zaradi pomanjkanja delovnih mest in družbene infrastrukture ter slabih povezav z javnim prometom privezano na osebni motorni promet. Vse to nato pade na center, kjer vsi ti ljudje delajo.
To ni le problem mesta, ampak tudi države, ki to lažno gostoljubnost podeželja dopušča. Tudi na tem področju se zelo jasno izraža potreba po organizaciji lokalne samouprave na ravni regij.
Vendar če bi lahko po normalni ceni najeli stanovanje oziroma ga kupili v Ljubljani, se ljudje ne bi selili v bližnje občine in se vozili na delo v Ljubljano.
Vsekakor. In ta trend bi si želeli enkrat obrniti.
Zgoščevanje je negativno, če nanj gledamo iz egoističnih razlogov
Kot gobe po dežju v prestolnici rastejo vila bloki, do katerih so mnogi zelo kritični. Jih dojemate kot pozitivno ali negativno spremembo/razvoj mesta?
Zgoščevanje mesta potrebuje določena urbanistična orodja. Ko so z aktualno vizijo spreminjali urbanistične pogoje, se je sprožil določen proces.
Investitorji in mnogi arhitekti so pripravljeni narediti vse za popoln izkoristek urbanističnih pogojev. Mnogokrat jih tudi presegajo, kar pa je prezrto, in je to naloga inšpekcije. Tukaj je odgovorna tudi stroka. Ne le tista, ki predpisuje, ampak tudi tista, ki umešča. Ko je sprejet urbanistični akt, je usmerjanje gradnje v rokah upravnega organa, države. Mesto lahko predvsem z urbanističnimi orodji omejuje to gradnjo, odgovornost pa bi morala biti primerno razporejena med vsemi udeleženci v procesu gradnje.
Zgoščevanje mesta navznoter je zaveza, ki je kolektivna. Mogoče je na prvi pogled negativno, ampak predvsem, če nanj gledamo iz egoističnih razlogov. Seveda je lepo živeti na območju, ki je redko poseljeno, vendar bi si na drugi strani vsi želeli ohraniti tudi neokrnjeno naravo, kmetijske površine in širiti javni odprti prostor. Obojega se ne da ohraniti, če želimo zagotoviti primeren razvoj mesta.
Najpomembnješa stvar pri garaži pod tržnico ni garaža
Ljubljanski kolesarski župan Matej Praprotnik je kot eno od možnosti, kako bi spremenil politiko avtomobilov v mestu, dejal, da bi bilo treba razširiti območja z omejitvijo hitrosti na 30 kilometrov na uro. Ste naklonjeni širitvi?
Sam mentalno že malo živim v tistem času, ko bo ves promet v mestih omejen na to hitrost, ker bodo na cestah avtonomni avtomobili. To bi bilo dobrodošlo tako z vidika hrupa in varnosti kot tudi razbremenitve javnih površin z mirujočim prometom.
V prihodnosti si bomo prizadevali, da bodo kolesarske steze, odprti prostori in pešpoti vedno bolj zvezni, povezani in pretočni ter primerno povezani s krajinskim zaledjem.
Občina želi s P+R odpraviti promet iz središča, po drugi strani pa še vedno načrtuje gradnjo garaže pod tržnico, torej v središču mesta, kar bi v mesto privabilo več avtomobilov. Se vam ne zdi to kontradiktorno?
Če želite, da bodo v Ljubljani živeli mlade družine in aktivni ljudje, ki bodo kdaj šli na izlet izven mesta ali pa si bodo želeli pripeljati osebne življenjske potrebščine, morate razumeti, da bodo želeli to svojo nepremičnino primerno servisirati. Določene kapacitete za osebna vozila za potrebe stanovalcev bodo vedno potrebna, za avtomobile v souporabi, za kratkotrajni najem oziroma kot polnilnice avtonomnih vozil.
V garažni hiši pod tržnico v prvi vrsti ne gre za garažo. Najpomembnejši del je servisna etaža, ki zagotavlja normalno delovanje tržnice, omogoča dostop s smetarskimi vozili, omogoča uporabo hladilnic, parkirnih mest za prodajalce na tržnici. Omogoča vse, kar zdaj ne obstaja. In zaradi česar tržnica v svojem vitalnem smislu odmira, ker postaja neuporabna za tiste, ki tam prodajajo, in tiste, ki jo upravljajo.
Postaja logistično neprebavljiva. Tisti, ki prodajajo na tržnici, morajo avto pustiti v parkirnih conah v stanovanjskem zaledju. Smeti se rešujejo na površini in del javnega prostora je namenjen stiskalnici embalaže. Če želimo, da tržnica ohrani svoj današnji značaj, česar si vsi želimo, in da se izboljša njena ponudba, moramo zagotoviti dostojen standard uporabe za prodajalce. To je ključno, če želimo, da bo tržnica zares živela.
Gre za nevralgično temo, ki je že tako dolgo odprta, da je za nekatere postala sinonim slabega načrtovanja prenove mesta.
Kdaj pa naj bi bil projekt garažne hiše pod tržnico končan?
V tem mandatu. Zelo optimističen sem. Mislim, da je na mnogih ravneh že toliko usklajen, da ga lahko z veseljem pričakujemo.
Koželj je v medijih večkrat izrazil razočaranje nad državo, ki je več projektov načrtovala, izvedbe pa nato (do zdaj) ni bilo. Iz njegovih odgovorov je bilo včasih zaznati nemoč. Omenjal je NUK II, sodno palačo, center znanosti in državni arhiv. Kakšno pot boste ubrali, da bi v občini lahko premaknili te projekte?
To je vprašanje evolucije družbe. To je tudi vprašanje, kdaj si bomo državljani dovolj želeli, da se bo naša država reprezentirala skozi kulturo grajenega prostora, skozi kakovosten javni prostor in kakovostne institucije. Ko bomo kot narod dovolj zreli, bomo izbrali takšne predstavnike na državni ravni, ki bodo te interese znali spraviti v prostor.
Mislim, da se je ob zadnjih volitvah to premaknilo v pozitivno smer. Danes državo na mnogih ministrstvih vodijo strokovnjaki, ki pravzaprav imajo to ambicijo. Določeni projekti se premikajo naprej. Zdi se, da sta gradnji, ki sodita med ključne projekte glavnega mesta, NUK II in Drama, zelo blizu. Državni arhiv je v gradnji. Na področju infrastrukture se začenjajo premiki v pravo smer, končno so se začeli odvijati postopki za preoblikovanje in nadgradnjo železniške infrastrukture, umeščajo se državne kolesarske povezave, slišimo prizadevanja za gradnjo socialnih stanovanj.
Žal pa se določeni projekti, ki so bili pred kratkim pridobljeni z javnimi natečaji, ustavljajo. Država je še vedno utemeljena na partikularnih interesih in ogromno državnih institucij deluje v najetih prostorih, kar pomeni tudi eksistenco določenemu delu družbe. Z izgradnjo nove sodne palače bi naredili pomemben simbolni korak na tem področju. Velika priložnost se kaže v odkupu stolpnic na Trgu republike, kjer bi se končno lahko izpeljala izvorna ideja upravnega in reprezentativnega jedra države.
Gradnja državnih institucij je ključen sinergijski trenutek. Tukaj gre tudi za to, da se država reprezentira skozi javni prostor glavnega mesta, ki pa ga trenutno konstituira Ljubljana kot lokalna skupnost. Ko imamo predsedovanja, obiske tujih gostov, država kaže svojo podobo skozi podobo glavnega mesta, h kateri pa v resnici zelo malo prispeva. Naj spomnim, osrednji prostor, kjer sta se konstituirali osamosvojitev in državnost, je iz degradiranega stanja, v obliki parkirišča pred parlamentom, v odprt javni prostor preoblikoval prav Mol.
Ali kaj pogrešate v Ljubljani?
Bolj kot stavb si želim naprej razvijati kakovosten javni prostor. Med velikimi institucijami, z izjemo teh, ki recimo, da jih bo v zelo kratkem času zgradila država, si želim nove mestne knjižnice.
Sodobne knjižnice predstavljajo podaljšek javnega prostora in socialno platformo, dostopno vsem. Mislim, da bi bil za to izjemno primeren prostor na bodočem Južnem trgu.
Zelo bi bil vesel, če bi zmogli ta napor in dokončali Plečnikovo potezo mestne kulturne osi. Sicer pa pogrešam enega najmanjših javnih prostorov v mestu, ki je bil v času nastanka pred svojim časom in ni nikoli zaživel. To je Dnevna kapela na Prešernovem trgu, ki je bila zamišljena kot urbani zaliv kontemplacije in je žal že dolga leta zaprta.
Katero mesto bi si vzeli za zgled pri razvoju Ljubljane?
Pred vstopom v lokalno politiko ste delali v biroju Medprostor, kjer ste solastnik in tudi direktor. V preteklosti je biro sodeloval tudi z občino. To je lahko v prihodnje kočljivo, če bi Medprostor sodeloval pri javnih natečajih mesta. Se boste umaknili iz podjetja ali podjetje ne bo nastopalo na javnih natečajih?
O tem ni dvoma. Moja funkcionarska pozicija izključuje sodelovanje našega ateljeja z občino in z ljubljanskimi javnimi podjetji. V zadnjih 11 letih je biro postal prepoznavna blagovna znamka, zelo veliko delujemo izven mesta in včasih tudi izven države. Trenutno gradimo nov kulturni center v središču Maribora. In seveda se bomo prijavljali na javne natečaje, ki jih ne bo razpisala Mestna občina Ljubljana.
O nagradi Prešernovega sklada: Arhitektura je kreativna dejavnost, ki spravlja v red kontradiktorne informacije
Rok Žnidaršič je skupaj z Jernejo Fisher Knap in Samom Mlakarjem in sodelavci iz arhitekturnega atelja Medprostor letos prejel nagrado Prešernovega sklada. V obrazložitvi so v upravnem odboru zapisali, da “njihov opus v zadnjih treh letih zaznamujejo odlični in medsebojno zelo raznoliki projekti, v okviru katerih avtorji izkazujejo svoj izjemno spoštljivi odnos do prostora in novih intervencij”.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje