Nekaj minut pred koncem finala evropskega prvenstva v košarki v Carigradu 17. septembra 2017 se je srbska reprezentanca, ki je celotno tekmo zaostajala, nevarno približala slovenski, "velikemu presenečenju" tega prvenstva. A ne spodaj na igrišču ne zgoraj na tribunah ni (za)vladala panika. Sinergija igralcev s publiko, ki je – najbolj množično po nogometnem Amsterdamu 2000 – romala na finalno tekmo v Turčijo, je bila popolna. Tribuna za "južnim" košem je grmela, bili smo v kolektivnem objemu, a ne utopljeni v evforijo ali depresijo, ki nas je, športne obsedence, tako globoko zaznamovala s serijo le na videz nesrečnih porazov. Seveda ne le košarkarskih, a ti so bili najbolj boleči (četrtfinale z Grčijo na EP v Španiji, polfinale s Srbijo na EP na Poljskem …).
Zid strahu, ta strahotna psihološka ovira, je namreč padel že v polfinalni tekmi s Španijo, delno že v četrtfinalni tekmi z Latvijo, kjer sta Goran Dragić, iz poraženca (samo)transferiran v zmagovalca, in Luka Dončić, rojeni zmagovalec, zgodovinsko luzerstvo razbila na prafaktorje. Tudi zato je Goran lahko v zadnjih dveh minutah carigrajskega finala v krčih obsedel na rezervni klopi, Luka pa z zvitim gležnjem opazoval, kako sta Klemen Prepelič, gospod Cojones, in ekipa dokončala pohod na evropski košarkarski tron.
Rojena je bila nova generacija, ki se je osvobodila (psiholoških) grehov svojih predhodnikov. In to nikakor ne le v košarki, temveč v skoraj neverjetnem številu drugih športov. Individualnih in kolektivnih. Tini Maze je Andrea Massi (do)povedal, da je najboljša smučarka na svetu – in ne le da je po letih lovljenja in vsiljenih nizkih pričakovanj osvojila vse, kar se je osvojiti dalo; pozdravila je vse, tudi najgloblje travme smučarskih obsedencev. Mednje, homo alpinus, s poznavanjem praktično vseh rezultatov od sezone 1979/80 sodim tudi sam. In bil sem prepričan, da nikoli in nikdar ne bom, denimo, prebolel Bojanovih izpadov, še najmanj odpete smučke v nemškem Todtnauu, kjer je bil Bojan Križaj leta 1983 najbližje svoji prvi (bila bi edina) veleslalomski zmagi. In to le dan po slavju na ravninskem slalomu v Marksteinu. Tinina zmagovalna miselnost je, psihološko, gotovo pomagala tudi Ilki Štuhec, dvakratni svetovni prvakinji.
V času nogometne pravljice, prve in druge, smo bili, ne glede na čudežnost dosežkov, še v fazi slavljenja “kosovske bitke”. Ob Kijevu in Bukarešti sta se v navijaški DNK namreč najgloblje odtisnili tekmi v Charleroiju z Jugoslavijo na evropskem prvenstvu leta 2000, kjer je Slovenija po vodstvu s 3 : 0 in rdečem kartonu Siniše Mihajlovića psihološko popolnoma odpovedala in komaj izvlekla remi. Ter poraz z Anglijo (0 : 1) v južnoafriškem Port Elizabethu na svetovnem prvenstvu leta 2010, ko nas je le 21 sekund (kot 21 gramov ločuje življenje od smrti) delilo od osmine finala, potem pa je Landon Donovan zadel proti Alžiriji in Slovenijo, ki bi posel morala dokončati že po vodstvu (2 : 0) proti ZDA v Johannesburgu, poslal domov.
Toda v nogometu, neskončno konkurenčni sveti igri, igri sveta, smo se veselili sodelovanja na velikih tekmovanjih in ne zmagovanja. Dovolj nam je bilo, da smo bili prisotni. V drugih ekipnih športih, kjer se je katarza zgodila prej in globlje, je že dolgo drugače. Gre – izključno in samo – za zmagovanje. V rokometu (dve medalji z velikih tekmovanj). V odbojki (dve medalji z velikih tekmovanj in status velesile). Celo v hokeju (četrtfinale olimpijskih iger in serijsko nastopanje v elitni skupini), kjer lahko število klubov in dvoran preštejmo na prste ene roke po hudi delovni nesreči in ki bi, proporcionalno, lahko veljal morda celo za najbolj neverjetno slovensko športno zgodbo vseh časov.
Tej – osebno mnenje – lahko konkurira le totalna dominacija slovenskih kolesarjev v globalni konkurenci v (po vseh merilih) najtežjem športu. In obenem enem izmed najbolj selektivnih. Ne le zaradi Primoža Rogliča, ki s serijskimi dobesednimi vstajenji piše junaški ep in, nehote, hrani še vedno sestradano nacionalno substanco. Ne le zaradi absolutnega kolesarskega genija in premočrtnega šampiona Tadeja Pogačarja, ki bi lahko postal največji kolesar vseh časov, pa zaradi tega, ker (vidno) ne trpi in ne pooseblja razbolelih likov iz slovenske literature (dejansko mitologije), nikoli ne bo postal “kralj ljudskih src”. Tu so še Matej Mohorič, Jan Tratnik, Luka Mezgec, Jan Polanc …
Dominacija, absolutna dominacija. Tudi zato, ker so spoznali, da se da. Tudi zato, ker je padel zid ovir, ki jih je generacijam pred njimi, še zdaleč ne le v športu, vsiljeval neznanje namesto znanja in uravnilovko namesto izstopajočih talentov iščoči sistem. Sistem, ki skupaj s fosilnimi kadri, ki so ga vzpostavili, še ni pokopan – spomnimo se, kaj se je, denimo, zgodilo decembra lani v Planici med svetovnim prvenstvom v poletih. Ne pozabimo: Tina je morala iti na svoje. Ilka je morala iti na svoje.
Tudi košarkarji so, simbolno, šli na svoje. Že v Carigradu. Košarkarski poraz v olimpijskem polfinalu je bil zato prvi poraz, ki so ga doživeli – zmagovalci. Prvi poraz, ki ga je v dresu državne reprezentance doživel Luka Dončić. Ekipa, ki je na olimpijske igre prišla izključno in samo po zlato medaljo, je vstajala od mrtvih, ni hotela umreti, ni priznala predaje; vedela je, česa je sposobna, ni se ustrašila ne pritiska, ne uspeha, ne tekmeca, ne (pra)zgodovine in ni se zadovoljila z (ne)doseženim. Tudi zato je bil polfinalni poraz le – poraz. Nič več, nič manj. Poraz. Brutalno nepravično je namreč tej neskončno pogumni, samonikli, igrivi, radoživi, tovariški in, da, šampionski ekipi vsiljevati logiko nesrečnih, celo nepravičnih porazov, skoraj nacionalnih tragedij, to-laž-ilne logike moralnih zmagovalcev in lažne skromnosti, teh posledic kolektivnih obsesivno-kompulzivnih motenj in travm, uravnilovke in mediokritete.
Prav tako, kot je neskončno nepravično – oh, kakšna regresija – ves čas hvalisati pridnost, disciplino in, totalitarni (najmanj) nastavki, ubogljivost.
Iskreno: k vragu s pridnostjo, disciplino in ubogljivostjo. Slovenska košarkarska reprezentanca, poosebljenje igrivosti, domišljije, svobode, inventivnosti, energičnosti in duhovitosti je ta nacionalni kliše, dete hudega demokratičnega deficita na vseh ravneh, dodobra in nepovratno presegla.
Hvala. Tudi tebi, Janja, še ena rojena zmagovalka.
**
Boštjan Videmšek je novinar, avtor knjig, publicist.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!