Topli spomladanski dnevi so v razgretih koronskih razmerah na ulice prignali pisano množico posameznikov. Ti so terjali tisto, kar se jim je v tem trenutku zdelo primerno terjati.
Z ramo ob rami so tako stali ekstremni desničarji, zahtevajoč svobodo in nevsiljevanja vladnih ukrepov, zaskrbljeni starši v borbi za svoje otroke, podvržene hudim represalijam in fizičnemu mučenju v šolah, in ekstremni levičarji, ki so podoživljali to, o čemer so večinoma kot otroci brali v socialističnih zgodovinskih čitankah starega režima. Po zaključeni eskapadi je nekdo iz desnega pola nato menda v ožjem družinskem krogu pokazal, kako razume pravico do svoboščin, skrbni starši so zavili v lekarne po mazilo za nadražene nosnice ubogih otrok, nekdo od borcev za vrnitev rdečih pa je po nadaljevanju veseljačenja na prvomajskih shodih zbolel za korono in menda pristal na ventilatorju v bližnji bolnišnici.
Šalo na stran, protesti so legitimna pravica vsake družbe, a se je žal že večkrat pokazalo, da je agenda protestiranja v samem afektu pogosto ad hoc sestavljena in včasih tudi deloma zgrešena. Šele kasnejše poliranje propagandistov ali reformatorjev zgodovine ji običajno da tisti prepotrebni lesk, da se potem lahko z njo oplaja nadaljnje prevratov željne množice. Če se vrnemo v naše okoliščine in si pobliže ogledamo razloge za uporniške pobude, ki so partikularne interese povsem različnih si skupin združile pod eno streho, vidimo, da je skupni imenovalec psihična načetost družbenega pokrova, ki jo je koronska pandemija povzročila v atomizirani zahodni populaciji. A takšno dvigovanje vrhnjih plasti ni nujno slabo. Pokažejo se razkoraki in razhodi v mišljenju, ki so potihoma vlekli vsak v svojo smer, takšno nenadno razgaljenje pa ljudstvo prisili, da se začne o nekaterih stvareh pogovarjati.
Če pustimo starše ob strani in razumevajoče počakamo, da bodo sami uzrli nesmiselnost svojega početja, nam za tokratno kolumniško obiranje ostanejo levi in desni. Vsakodnevno gledanje televizije in spremljanje medijev nam dajeta vtis, da v državi srca bijejo le na eni ali drugi strani. Pa je to dejansko res ali gre le za utvaro, zrežirano od najglasnejših agitatorjev in obsesivno-kompulzivnih serverjev? Nedavno objavljena anketa v Delu je pokazala, da je večina anketirancev v Sloveniji sredinsko usmerjena. Kar zadeva margine, je bilo nekaj več anketirancev na levi strani, kar je tudi logično glede na zgodovinsko šolanje, humanizem in tudi dober okus, ki le pretehtajo na tem polu. Rezultat, ki govori sam zase. Ljudje pri nas torej večinoma ne podlegajo ideologijam, temveč predvsem razmišljajo pragmatično. Lahko bi tudi rekli, da s svojo glavo. Gledajo na levi in desni pol ter iščejo stvari, ideje in prakse, ki so tam smiselne, in poskušajo zaobiti tiste, ki so slabe.
Če se ozremo na levo, vidimo, da so dobre stvari, ki jih ta opcija ponuja, skrb za manjšine, pravica do splava, skrb za socialno deprivilegirane, podpora nevladnim organizacijam, spoštovanje pravne države, medijev in še bi lahko naštevali. A obenem imamo na Slovenskem z levico tudi zelo slabe izkušnje. Birokratizacija, navijanje davkov, uničevanje poslovne pobude, pomanjkanje idej pri izpeljavi vseh možnih reform, z zdravstveno na čelu, in na koncu tudi zgodovinska cokla totalitarizma, ki je vztrajno teptal pravice delovnih, pridnih in podjetnih ter povzdigoval utopično idejo malega človeka s končnim učinkom popolne dekonstrukcije naravne družbene ureditve, so zadeve, ki razmišljujočemu in delovnemu človeku dvignejo obrv, ko se pojavijo na morebitnem družbenem meniju.
Na desni se seveda slabe stvari ponujajo same po sebi. Teptanje pravic drugačnih, zapiranje države pred migranti, klečeplazenje pred podobnimi režimi iz bližnje in daljne okolice, napadanje medijev in drugače mislečih ter potihoma tudi šovinizem in rasizem so simptomi, ki nikakor ne smejo krojiti večinskega razmišljanja državljanov. A treba je priznati, da je precej stvari tudi dobrih. Desni razumejo, da so gonilo razvoja države podjetništvo, zasebna pobuda in inovativnost. Da je treba narediti takšno poslovno in delovno okolje, ki bo privabljalo znanje in kapital iz tujine in ne odganjalo ambicioznih. In ki bo vloženo znanje in delo znalo ceniti in tudi ustrezno plačati. S tem ima slovenska levica, deloma tudi na račun komunistične prevzgoje, precej težav.
Če pustimo lokalne interpretacije ideologij ob strani in povsem praktično pogledamo, kaj so za zdravstvo eni in drugi do zdaj naredili, vidimo, da (pod pretežno levimi vladami) za bolnika veliko ni bilo storjenega. Namenoma govorim o bolniku in ne zdravstvu, ker želim izpostaviti osnovni problem dosedanjega razumevanja problematike. To se vrti tako, kot je bilo dirigirano v starih svinčenih časih – okoli sistema. In v sistemu človek ni pomemben. Sistem mora biti urejen. Napotnice morajo biti pravilno izpolnjene, čakalne vrste primerno počesane, papirologija mora skratka “štimati”, da lahko gre birokrat z mirno vestjo spat. Če bolnik v dobro urejeni čakalni vrsti umre, nikogar ne zanima. Razen bolnika. Ki na svoji koži izkusi sistemsko krutost. Ki noče čakati dve leti na operacijo srca. A mora. Druge možnosti namreč nima. Nima možnosti konkurenčnega zavarovanja, na voljo nima dodatnih zavodov, ki bi ponujali hitrejše usluge, zaman lahko išče ustaljene prakse, ki bi dovoljevala obiske tujih klinik, če domače niso zmožne opraviti vsega, kar bi morale. Če morda zavije k zdravniku, ki dela v dveh ustanovah hkrati, da vsaj deloma zadosti potrebam bolnikov, sta v naši družbi takoj oba diskreditirana. Prvi, ker preskakuje vrsto, drugi, ker si polni žepe. Socializem in komunizem sta torej še kako živa v kritikah tistih, ki imajo polna usta idej. A zdravnika zase seveda ne potrebujejo.
Država je bila do zdaj notorično slab gospodar. Za bolnike je pretirano ni skrbelo. Da sta v epicentru zdravstvene reforme bolnik in njegova pravica, ni razumela, za zavode pa se tudi ni brigala preveč. Le pred volitvami. Zato tudi ne preseneča, da na seznamu dvesto najboljših bolnišnic, pred kratkim objavljenem v The Newsweek, ni niti ene slovenske. Slovenije sicer niso niti uvrščali med obravnavane države, pregledali so ustanove petindvajsetih najbolj razvitih zdravstvenih sistemov. Verjetno ni treba omenjati, da med njimi ni niti enega iz nekdanjih socialističnih držav. So pa številne bolnišnice, ki so med vrhunskimi, v zasebni lasti. Obstajajo celo korporativne verige uspešnih ustanov. Ker če imaš metodologijo in znanje, lahko to tudi uspešno implementiraš v različnih okoljih. Le država ti mora to dovoliti in vzpostaviti sistem, ki potem bolnikom tudi odpre vrata tja, kamor si sami izberejo. Dokler ne bo premikov, bodo pri nas srca očitno še naprej umirala – tako na levi kot desni. Da bijejo na sredini, pa zdravniki že tako ali tako dolgo vemo.
P. S. Avtor te kolumne si na tem mestu dovoli, da v podporo trpečemu ljudstvu, katerega potomec je tudi sam, izobesi palestinsko zastavo. Naj vihra.
**
Dr. Franjo Husam Naji je predstojnik Oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in pisatelj.
Kolumne ne odražajo nujno stališč uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje