Umrla je Yayoi Kusama, ena najbolj cenjenih in prodajanih umetnic na svetu

"Z globoko žalostjo sporočamo, da je Yayoi Kusama 14. avgusta umrla v bolnišnici v Tokiu," je zapisano v izjavi na umetničini uradni spletni strani, objavljeni v četrtek.

Kusama je bila ob smrti ena najbolj priljubljenih in komercialno uspešnih osebnosti sodobne umetnosti. Njene znamenite Sobe neskončnih ogledal (ang. Infinity Mirror Rooms), obsežne instalacije, ki so obiskovalce potopile v neskončno ponavljajoče se odseve barv in svetlobe, so v galerije privabile milijone obiskovalcev, piše CNN.

Njene prepoznavne skulpture buč in slike s pikami pa so na dražbah prinašale milijonske zneske.

Trnova pot do uspeha

Svetovna slava, ki jo je dosegla v poznejših letih, je bila še toliko bolj izjemna zaradi težav, ki jih je morala premagati na poti do uspeha, med njimi mediji izpostavljajo predvsem travme iz otroštva in duševne bolezni.

Kusama se je leta 1929 rodila v disfunkcionalni družini, v kateri je bila izpostavljena zlorabam. Velik del otroštva je med drugo svetovno vojno preživela v vojaški tovarni, kjer je šivala padala za japonsko cesarsko vojsko. Že takrat je doživljala žive halucinacije, v katerih so njen svet preplavljale pike, ki so pozneje postale zaščitni znak njenega ustvarjanja, piše CNN.

Čeprav je na umetniški šoli v Kjotu kratek čas študirala modernistični slog japonskega slikarstva "nihonga", je imela Kusama le malo formalne umetniške izobrazbe, pa tudi očitno malo zanimanja za japonsko umetniško tradicijo.

Že od prvih korakov svoje kariere je namesto tega eksperimentirala z abstrakcijo in ponavljajočimi se vzorci pik, kakršne vidimo v njenih slovitih slikah iz serije Mreže neskončnosti (Infinity Nets). Opogumljena z dopisovanjem z ameriško umetnico Georgio O’Keeffe in razočarana nad življenjem na povojnem Japonskem se je pri 27 letih konec petdesetih let preselila v ZDA. Najprej je prispela v Seattle, nato pa se je v času, ko se je rojevalo gibanje poparta, preselila v New York.

V New Yorku je tradicijo mestnega abstraktnega ekspresionizma postavila na glavo z vrtincem pik, cvetja in faličnih izrastkov ter ustvarila obsežen opus, ki ni zajemal le slik in kipov, temveč tudi nadrealistična filmska in literarna dela ter performanse.

V duhu kontrakulture šestdesetih let je Kusama prirejala t. i. happeninge, na katerih je gola telesa spreminjala v platna, prekrita s pikami. Leta 1968 je odmevno odprto pismo poslala tudi ameriškemu predsedniku Richardu Nixonu in mu ponudila spolni odnos, če bo končal vietnamsko vojno. "Pozabiva nase, najdražji Richard," je zapisala, "in vsi skupaj postanimo eno z Absolutnim, vsi skupaj v vseobsegajoči celoti."

Nixon ponudbe ni sprejel, toda takšni dogodki so pokazali, da se Kusama, kljub temu da je bilo njeno delo polno veselja in barv, ni bala lotevati najpomembnejših družbenih in političnih vprašanj tistega časa: enakosti spolov, pravic istospolno usmerjenih in protivojnega gibanja, piše CNN.

Več desetletij na obrobju umetniškega sveta

Uveljavljeni umetniški krogi so se pogosto zgledovali po Kusaminem delu, če ga že niso neposredno posnemali. Toda nikoli je niso povsem sprejeli. Čeprav je med svoje prijatelje štela umetnike, kot sta Andy Warhol in Donald Judd, je ostajala na obrobju.

Kot je ob Kusaminem 90. rojstnem dnevu leta 2018 v profilu za CNN zapisala Alexandra Munroe, višja kustosinja za azijsko umetnost v Guggenheimovem muzeju: "Poleg tega, da je bila tujka iz poražene azijske velesile, jo je od zahodnega umetniškega mainstreama, ki je pisal prve zgodovine avantgarde šestdesetih let, ločevala tudi psihološka vsebina njenega dela".

Kusama se je v začetku sedemdesetih let vrnila na Japonsko in hitro izginila izpred oči javnosti. Nekaj let pozneje se je prostovoljno nastanila v psihiatrični bolnišnici, kjer je nato še naprej živela po lastni izbiri. Tudi iz bolnišnice je še naprej ustvarjala iz majhnega ateljeja v bližini. Po več kot desetletju, ki ga je preživela na obrobju umetniškega sveta, pa je konec osemdesetih let prišlo do velikega prevrednotenja njenega dela.

Ob pogledu skozi sodobno prizmo je Kusamina umetnost dobila novo priznanje. Njene dolgo pozabljene slike so znova predstavili na razstavah na Zahodu, med drugim na odmevni retrospektivi njene kariere leta 1989 v newyorškem Centru za mednarodno sodobno umetnost.

Leta 1993 se je zdelo, da je zapoznelo priznanje mednarodnega umetniškega sveta dokončno potrjeno, ko so jo povabili, naj zastopa Japonsko na Beneškem bienalu – dogodku, na katerega je 27 let prej pravzaprav vdrla nepovabljena, ko je na zelenici pred italijanskim paviljonom neuradno razstavila 1.500 zrcalnih krogel. Uradniki so morali celo posredovati in ji preprečiti, da bi plastične krogle prodajala po dva dolarja za kos.

Temu primerno je močno narasla tudi vrednost njenih del. Maja 2022 je bila njena zgodnja slika Brez naslova (Mreže) (ang. Untitled (Nets)) prodana za skoraj 10,5 milijona dolarjev (dobrih 9 milijonov evrov), s čimer je bil dosežen dražbeni rekord za njeno delo. Kusama se je vztrajno uvrščala tudi med najbolje prodajane umetnike na svetu: samo leta 2023 so njena dela na dražbah od Hongkonga do New Yorka skupaj dosegla 190,5 milijona dolarjev (dobrih 163,46 milijona evrov), še piše CNN.

Njene buče so postale zelo iskane, pogosto tudi izjemno drage osrednje umetnine v muzejih, kulturnih četrtih in nepremičninskih projektih. Med njimi je bila tudi skulptura, ki jo je leta 2021 med tajfunom z japonskega otoka Naošima odneslo v morje.

Leta 2017 so v Tokiu odprli tudi muzej, posvečen njenemu delu. Sodelovanja z luksuzno modno hišo Louis Vuitton in veliki dokumentarni film "Kusama: Neskončnost" iz leta 2018 so poskrbeli, da je bil njen obraz mogoče videti na oglasnih panojih oziroma v kinodvoranah po vsem svetu. "Kusama je bila morda umetnica, ki je prehitevala svoj čas, a svet jo je nazadnje vendarle dohitel," je še zaključil Oscar Holland za CNN.