"Janši niti ni treba blefirati. Dovolj je, da iskreno sporoča, da se on predčasnih volitev ne boji"

Ko Janez Janša pravi, da ne sestavlja vlade in je še vedno pripravljen na vse scenarije, tudi na predčasne volitve, verjetno ne gre – kot misli večina levosredinske javnosti, vključno, kot kaže, s predsednico republike – le za načrtno zavajanje.

Janši je treba šteti v dobro, da se (očitno v nasprotju z vodstvom Nove Slovenije, ki je prešerno pozabilo na lastno zaklinjanje, češ, da ne bodo več šli v vlado, ki bi jo vodil Janša) očitno zaveda pasti, ki čakajo manjšinsko vlado. Še toliko bolj, ker bi bila ta odvisna od zunanje podpore tako nezanesljive, predvsem pa za lastno volilno telo tako sporne stranke, kot je Resnica.

Nekje v njegovem umu, ki se tako rad zateka v pikantne in zapletene zgodbe o zarotah ter prevarah, v katerih nič ni tako, kot se zdi, se mora skrivati sum, da mu hoče Kremelj tako rekoč podtakniti vodenje vlade v sedanjem geopolitično nevarnem trenutku: navsezadnje je že večkrat signaliziral idejo, da je bila že njegova druga vlada rezultat podobne prevare.

V trenutku, ko je bilo treba sprejeti nepriljubljene ukrepe, naj bi ga zakulisne sile – kajpak s pomočjo manjših partnerjev – izkoristile in nato surovo odvrgle. Najbrž mu tudi ni povsem ubežalo dejstvo, da niti od svoje tretje vlade – ki je prav tako nastopila v času krize – nazadnje ni imel kakšne dolgotrajne koristi.

Zelo verjetno je sicer, da bo tudi tokrat utišal svoje pomisleke in, za narodov blagor ter dobro države, nase prevzel težko breme oblasti, o nehvaležnosti katerega je razglabljal že v svoji literarni mojstrovini Noriško kraljestvo. A to še ne pomeni, da njegovi pomisleki niso pristni, zadržanost pa zlagana.

Je pa enostavno biti iskren in izražati pristna občutja, ko je to obenem koristno. In tu velja opaziti, da sta oba pretendenta na premierski položaj, Golob in Janša, prevzela podobno držo: oba sta navzven kazala, kot da pristopata k sestavi vlade tako rekoč zaradi klica dolžnosti, od katerega sta pripravljena v vsakem trenutku odstopiti v primeru neiskrenosti partnerjev.

Glede tega je slika bistveno drugačna kot leta 2011, ki sicer po razmerjih sil še najbolj spominja na sedanjo situacijo. Takrat smo bili priča pravi paniki okoli tega, kdo bo sestavil vlado in bo najverjetnejši mandatar, Golobov nekdanji strankarski šef Zoran Janković, je šel po mandat v parlament, ne da bi imel vnaprej zagotovljeno podporo.

Tokrat vidimo bistveno več previdnosti na obeh straneh. Gotovo zato, ker se tako Golob kot Janša zavedata, da obstaja velika možnost, da vlada, kakršnakoli že bo, ne bo preživela celega mandata – kot še ni nobena vlada v primerih, ko v parlamentu ni bilo jasne večine.

Toda Janša, kot stari parlamentarni maček, razume, da so mu številke vendarle bolj naklonjene. Za izvolitev resda potrebuje podporo Stevanovića in se zato rade volje obrne proč, ko ta napove obisk v Moskvi, po tem ko je štiri leta skušal Golobovo vlado prikazati kot tolpo prikritih rusofilov.

Jasno mu je namreč (verjetno bolj, kot je jasno Stevanoviću), da bo v trenutku po izvolitvi njegove vlade Stevanović prenehal biti jeziček na tehtnici. Ne le, da za vladanje sploh ne bo potreboval aktivne podpore stranke Resnica (dovolj bo, da se bo ta na najpomembnejših glasovanjih vzdržala): tudi v primeru, če bi Stevanović na neki točki prestopil Rubikon v odkrito opozicijo, to samo po sebi ne bo ogrozilo vlade. Vsota levosredinskega trojčka in Resnice znaša zgolj 45 poslancev, eden premalo za konstruktivno nezaupnico.

Janša lahko tako razumno upa, da bo lahko iz svoje četrte vlade iztržil dovolj, da se mu tveganje splača. Istočasno pa nima razloga, zakaj bi se bal predčasnih volitev.

Na njih bo bodisi ponovil sedanji rezultat (drugo mesto z enim najvišjih odstotkov v zgodovini SDS) bodisi se celo povzpel na prvo mesto (kar je sicer manj verjetno, glede na to, da SDS med neodločenimi nima več nobene "rezerve", Gibanje Svoboda pa lahko brez večjih skrbi računa še vsaj na tiste tri odstotke, ki so glasovali za Prebiličev Prerod in te napake ne bodo več ponovili).

A naj bo tako ali drugače, SDS na predčasnih volitvah nima kaj izgubiti. Je pa zanjo zato še kako pomembno, da bo sestava vlade takšna, da bo lahko preživela predvidljive krize (denimo da bodo ministri iz kvote Demokratov iz takšnega testa, da ne bodo delali težav, in da bo SDS imela nadzor nad tistimi resorji, kjer je mogoče učinkovito vladati tudi brez parlamentarne podpore).

Zato Janši niti ni treba blefirati. Dovolj je, da svojim partnerjem iskreno sporoča, da se on predčasnih volitev ne boji: "Ali to velja tudi za vas?", sme sarkastično vprašati.

Mislim, da vsaj Logar brez blefiranja ne more odgovoriti pritrdilno. Zato je seveda v največji meri kriv sam. Če se izkaže, da njegova stranka, ki je celotno kampanjo gradila na ideji alternative in povezovanja, element nestabilnosti, namesto stabilnosti, istočasno pa se ne bo mogla oprati suma, da je zgolj podaljšek Janševe politike – kdo jo bo sploh še volil? Goreči prozahodni volivci, navdušeni nad izvolitvijo Stevanovića za predsednika parlamenta?

Prav ta izvolitev pa je glavni razlog, zakaj bo predčasne volitve skušala na vsak način preprečiti stranka, ki ji je sicer najbolj v interesu, da se ohranja polarizacija in ki lahko v stanju kaosa dosega imenitne uspehe. Z izvolitvijo za predsednika parlamenta je Stevanoviću padla sekira v med: jasno mu je, da se v primeru novih volitev ta priložnost ne bo povrnila.

To sta pa stranki, ki imata ključ do nove vlade. Gotovo ga bosta uporabili. Le da si bo ena z njim odklenila pot v krepitev svoje podpore, saj je z drugim najvišjim položajem v državi v roke dobila fantastičen megafon za svojo demagogijo; druga pa si bo odklenila pot v lastno grobnico, kot še vsaka liberalna stranka v Janševi vladi. In že to je razlog, zakaj se na Janševem resnobnem in zaskrbljenem obrazu vendarle izrisuje nasmešek.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.