Kolumna: Evropski odziv na krizo v Ceuti v slogu opozorilne table Butalcev

Prva migrantska kriza v Ceuti, ki se je spominjam, se je zgodila jeseni 2005, le nekaj mesecev po tem, ko sem zaključil svoje slabo leto dni trajajoče bivanje v Španiji. In gotovo ni bila prva. Čeprav je bilo v času prvega Zapaterovega mandata žarišče na Kanarskih otokih (kamor je leta 2006 v nekaj tednih na kajakih in improviziranih splavih priplulo več kot 30.000 ljudi), je bila tudi Ceuta dovolj pogosto na naslovnicah, da so jo Španci že tedaj samodejno in morda krivično, povezovali predvsem z ilegalnimi migracijami.

Po letu 2005 je Ceuta, že dotlej verjetno najbolj varovana zunanja meja Evropske unije, še dodatno utrdila obmejno ograjo in se spremenila v nekakšno evropsko trdnjavo na afriški celini. Kljub temu od leta 2016 skoraj ni minilo leto brez večje ali manjše krize: le leti 2020 in 2022 sta bili brez večjih incidentov.

Res je, da je bil poskus nezakonitega prehoda, ki se je zgodil prejšnji teden, bistveno številčnejši: 80 tisoč ljudi v enem ali dveh dnevih je vendarle bistveno več kot nekaj tisoč ali nekaj sto, kot smo jih v obupnih in jalovih poskusih ilegalnega prečkanja meje v Ceuti videli v preteklem desetletju, in tudi več od trideset tisoč na vrhuncu "kanarske krize" v Zapaterovem obdobju ali dvajset tisoč v času pandemije covida. Vendar je bil kljub temu razkorak med razmeroma znanim problemom, s katerim se Španija spopada že več kot dve desetletji (vsekakor bolj kompetentno od Italije, da o balkanskih državah niti ne govorimo), in reakcijo evropske politike, ki se je vedla, kot da bi ravnokar padla z lune, očiten. In absurden.

Italija, ki se je zgolj pod Giorgio Meloni (da o prejšnjih letih ne govorimo) že nekajkrat morala ukvarjati z nezakonitim izkrcanjem desetine tisoče migrantov na Lampeduso, se je odzvala z dejanjem, ki ga težko označimo drugače kot politično mrhovinarstvo: namesto, da bi Španiji ponudila pomoč, kakršno vedno znova sama prosi od evropskih partnerjev, ko kriza zajame Lampeduso, je "zaprla" šengensko mejo s Španijo. Z državo, torej, na katero sploh ne meji – kot da bi nezakoniti migranti s Ceute lahko preprosto prileteli v Italijo ali pa se tam, kot je na svojem spletnem profilu objavil znan ameriški skrajno desni komentator, vkrcali na vlake, ki peljejo na evropsko celino (Ceuta že kakšnih šestdeset let nima železniške postaje).

Performativni paniki so sledile vse evropske desne in desnosredinske vlade – povedano drugače, skoraj vse evropske vlade. V strahu pred opozicijo na svoji desni (ki je malodane v vseh izmed njih bistveno nevarnejši izzivalec kot levica) so skušale "potunkati" svojega španskega kolega in na enostaven način pokazati svojo "odločnost" glede nezakonitih migracij. Nekako v slogu opozorilne table, ki so jo postavili Butalci: "Turkom strogo prepovedana pot!"

Da bi bila šarada še večja in politikantstvo še očitnejše, sta bili edini evropski državi, ki sta s Španijo izrazili takojšnjo in nedvoumno solidarnost, Francija in Portugalska: torej edini španski sosedi v EU, ki bi po logiki edini smeli izraziti zaskrbljenost ter pokroviteljsko in žugajočo kritičnost, kakršno so iz varne razdalje izkazovale desnosredinske vlade v Berlinu, Varšavi in Budimpešti v upanju, da si bodo tako preventivno zaščitile hrbet pred napadi s strani lastne skrajne desnice.

Komaj je minil krizni konec tedna in tudi Ursula von der Leyen, ta živi vetrokaz evropske politične muhavosti, je pohvalila učinkovitost Sánchezove vlade in hvalo za vsak slučaj razširila celo na maroške oblasti, katerih postopanje v tokratni krizi je bilo, milo rečeno, dvoumno.

Ali je šlo res za hibridni napad, v namen destabilizacije evropske vlade, ki je najbolj kritična do ZDA in Izraela ter ali so maroške oblasti dejansko sodelovale pri njem (ali morda le del njihovega državnega oz. paradržavnega aparata) – to so vprašanja, glede katerih je neodgovorno špekulirati, dokler nimamo trdnih dokazov. Prepričan pa sem, da jih bomo v doglednem času dobili.

Toda naj bo tako ali drugače, nekaj je jasno. Vsak škodoželjni akter, ki je minuli teden opazoval, kako hitro se evropska solidarnost sesuje v prah, kako hitro so si evropske vlade pripravljene skočiti v lase in prikriti lastno hipokrizijo za ceno kolektivne varnosti, je lahko dobil zelo koristni nauk.

Za razliko od Maroka, glede katerega ne vemo zagotovo, ali je sodeloval pri hibridnem napadu na EU ali je morda bil tudi sam njegova žrtev (navsezadnje bo ena od najbolj neposrednih posledic krize poslabšanje med Marokom in evropskimi državami, ki so njegov najpomembnejši ekonomski partner), zagotovo vemo, da se takšnih dejanj poslužujeta Rusija in Belorusija. Dimni stebri nad ruskimi mesti kažejo, da se njun napad na Ukrajino trenutno ne odvija po načrtih – tudi, in zadnja leta predvsem po zaslugi evropske gmotne pomoči Ukrajini.

EU je torej bistveno močnejši nasprotnik ruskega ekspanzionizma, kot je to mislil Putin. A če se je izkazala za gospodarsko in vojaško močnejša od domnev, je politično bolj krhka kot kadarkoli. Skoraj vse njene vlade so panične zaradi globoke krize legitimnosti navznoter in sumničave ena do druge. Vsi tisti, ki si želijo, da bi postala še šibkejša, so zdaj jasno videli, kam in kako je treba pritisniti, da se načne njena že tako majava enotnost. Lahko smo prepričani, da bodo v prihodnost na točko pritisnili še močneje kot doslej. Mi pa se lahko odločimo, ali bomo temu nasedli ali skušali ohraniti nekoliko več treznosti.