Kolumna: Afera, ki je razgalila absurd slovenskega volilnega sistema

Saga o Borisu Mijiču je prešla v farso, ki je marsikaj razkrila o slovenski politični kulturi. Izkazalo se, da je bilo pravilno, da je Levica, zlasti pa njen koordinator Luka Mesec trmasto vztrajal v to temo. Dosegel je, da je vodstvo Resnice, s svojo mešanico krokodiljih solz do neplačanih delavcev in rezgetajočim smehom spričo potegavščin svojega poslanca in njegovega prijatelja Roka Snežiča, vsaj začasno dvignilo precej visoko pregrado med lastno percepcijo resnice in pravičnosti in mnenjem povprečnega volivca. Ustvaril pa je tudi vidne razpoke znotraj Resnice.

Zoran Stevanović težko skriva, da bi svojemu poslancu najraje ukazal, naj spoka kufre. Ali pa, ravno obratno, tega noče skrivati in celo namenoma ustvarja vtis, da ga zadeva muči. Kakorkoli, naj so osebna psihologija in moralne muke našega predsednika parlamenta še tako fascinantne teme, me tu zanima institucionalni vidik. Ta pa je preplet dveh nerodnosti. Prva je ta, da Stevanović svojemu poslancu ne želi pokazati vrat, preden se izteče šestmesečni rok od potrditve mandata, v katerem bi njegov odstop sprožil nadomestne volitve. Druga nerodnost pa je, da tudi po izteku tega roka nima prav nobenega vzvoda, s katerim bi izsilil poslančev odstop – še več, če bi ga v to poskušal prisiliti, bi kršil vsaj duh, morda pa tudi črko ustave.

Začnimo pri prvem.

Afera Mijič je slovensko javnost spomnila na detajl v slovenskem volilnem sistemu (gre sicer za člen v Zakonu o poslancih, a dejansko – kot vidimo – vpliva tudi in zlasti na volilni sistem), na katerega smo vsi že pozabili … ali pa zanj sploh nismo vedeli. Sam mislim, da spadam v prvo skupino. Pravim "mislim", ker sem se, ko je zadeva prišla na radar javnosti, spomnil, da sem za to določbo, ki terja nadomestne volitve poslanca v primeru njegovega odstopa v prvih šest mesecih od potrditve mandata, že slišal in se nad njo razburjal. A ker je to bilo daleč nazaj, v času, ko smo se – politično zavedni mladi morda še za odtenek bolj kot ostali – razburjali nad tako veliko stvarmi, sem na ta absurd povsem pozabil.

Morda se motim, a ta člen se je v zakon prikradel v času velike finančne krize, nekje v drugi polovici mandata Pahorjeve vlade. Gre za stranski proizvod "hišnega projekta" stranke Zares (če se ne spomnite nanjo, vam skoraj zavidam), ki si je vtepla v glavo, da je eden od večjih problemov slovenske demokracije izvoljivost županov v državni zbor (zanimivo je, da se jim neskončna izvoljivost na županski mandat ni zdela problematična: kdo ve, če je k tej slepi pegi pripomoglo dejstvo, da je bil Zoran Janković takrat ravno izvoljen drugič zapored …).

Da bi zatrla to grozodejstvo, ki je kazilo obraz slovenske predstavniške demokracije, je tedanja večina uzakonila nezdružljivost županske in poslanske funkcije. Do sem, vse razumljivo. Ampak da bi politične stranke odvrnila od skušnjave, da bi na svoje liste vseeno postavljale priljubljene župane, ki bi nato po izvolitvi odstopili in mesto prepustili komu manj priljubljenemu (na vprašanje, ali je to bila razpasena praksa, je odgovor "ne"), so uvedli še določilo, ki je zdaj zaslovelo po zaslugi Borisa Mijiča.

Določba je tako ustvarila celo vrsto nelogičnosti. Prva je, da lahko poslanec, čigar predstavniško svetost naj bi varovalo omenjeno določilo, sprejme funkcijo v vladi, direktoratu ali kjerkoli v izvršni veji oblasti, lahko tudi kandidira na nadomestnih (ali pa tudi rednih) županskih volitvah in v primeru izvolitve, mu pač poteče poslanski mandat in na njegovo mesto pride naslednji na listi. Če pa – groza – v tem času odstopi, sledijo nadomestne volitve.

In tu nastopi resnična nelogičnost, ki morda (tu bi bilo zanimivo slišati mnenje ustavnega sodišča) meji celo na neustavnost. Jasno je namreč, da bo nadomestni poslanec izvoljen po popolnoma drugačnem kriteriju kot tisti, kogar naj bi nadomeščal.

Naš volilni sistem je v celoti proporcionalen (ustavno določilo!) in nima nobenega večinskega elementa. Volilni okraji to niso – so le način, kako razdeliti mandate na listah. So, kot sem že večkrat zapisal, vsiljen preferenčni glas. Imate stalno bivališče v okraju A in zato bo vaš glas za stranko B štel obenem kot preferenčni glas za kandidata, ki ga "vaša" stranka kandidira v tem okraju (da bi bila nepreglednost tega procesa izbire še nekoliko večja, se pri tem ne rangira absolutnih referenčnih glasov, temveč njihove deleže znotraj posameznega okraja).

Nadomestne volitve pa morajo po nuji stvari potekati po povsem drugačnem načelu. To je načelo večinskega volilnega sistema, ki ga naša ustava sicer prepoveduje. Če bi denimo (iz skrbno premišljenega protesta proti tej ureditvi ali proti političnemu sistemu kot takem) dan po potrditvi mandatov odstopila ena cela poslanska skupina, bi potem morali razpisati nadomestne volitve za pet, deset, petnajst, dvajset, trideset poslancev – in s tem bi ustavno določilo, po katerem parlament volimo po proporcionalnem sistemu, avtomatično propadlo, saj bi bil velik del poslancev izvoljen povsem drugače. Prepričan sem, da si je ustavno sodišče zmožno domisliti logične akrobacije, po kateri je to dopustno in povsem skladno z ustavo – razumnost pa veleva drugače.

Zato moram pritrditi Zoranu Stevanoviću, ko pravi, da bi bil Mijičev odstop in razpis nadomestnih volitev kazen za volivce Resnice, ki bi sprevrgla demokratično voljo ljudi. Roganje, "pač zmagajte nadomestne volitve, če lahko!", je povsem deplasirano. Stranka s petodstotno podporo pač ne more pričakovati, da bo dobila večino v nekem okraju – tudi če bi njen nadomestni kandidat dobil še višji odstotek od Mijiča, bi vseeno verjetno ostal brez mandata. Tako bi se ustvaril absurd, da bi celo v okraju, kjer ima najvišjo podporo v vsej državi, ostala brez poslanca – kar je v direktnem nasprotju s siceršnjo logiko volilnega sistema.

Zato je Stevanovićevo vztrajanje, da Mijič pred iztekom polletnega roka ne bo odstopil, svojo piarovsko in moralno ceno – a je samo po sebi povsem logično, še več, skladno z duhom predstavniške demokracije, kakršno smo pač vpisali v našo ustavo, ki proporcionalni sistem povzdignili v ustavno normo.

Težava je, da tudi po izteku roka ne Stevanović ne nihče drug Mijiča ne more prisiliti k odstopu. Če bi kdo to poskušal, bi kršil ustavno določilu, po kateri so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nobena navodila.

To je določilo, na katerega se sklicujejo še vsi poslanci, ko izstopijo iz svoje poslanske skupine in začnejo glasovati povsem v nasprotju s programom in volilnimi obljubami stranke, na katere listi so bili izvoljeni. In z glasovi katere so bili izvoljeni. Kajti, kot rečeno, naš sistem nima nobenega večinskega elementa. Trditev, da "so me izvolili volivci in volivci bodo lahko na naslednjih volitvah odločali, ali me še podpirajo ali ne", je čista manipulacija. Seveda se nam lahko utrne pravičniško privoščljivi nasmešek, ko vidimo (kot na zadnjih volitvah), da skoraj nobenemu od znanih "prestopnikov" ni uspela izvolitev na listi svoje nove stranke. A za to je kriva ruleta našega volilnega sistema in dejstvo, da očitno niso dobro preštudirali njene kombinatorike, da bi si izbrali bolj izvoljiv okraj.

Afera Mijič je tako razkrila absurde v našem volilnem sistemu, predvsem pa bolj jasno kot sicer pokazala, kako te vplivajo na vztrajno nižanje naše politične kulture. Potrebujemo volilni sistem, v katerem bodo volivci zares imeli odločilen vpliv na izbiro svojega poslanca. Šele v takem sistemu bodo tudi nadomestne volitve imele svoj smisel in ne bile le demagoški obliž na sistemu, ki po eni strani nagrajuje slepo strankarsko lojalnost poslancev, istočasno pa ne ponuja nobenega korektiva za eklatantno kršenje zavez volivcem – in še v redkem primeru, ko to poskuša (v določbi o nadomestnih volitvah v prvega pol leta mandata), to počne s spodkopavanjem lastne logike in duha ustave.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.