Kolumna: Kaj nas uči trenutna vroča tema poljske politike

Prejšnji teden sem bil v Gdansku na konferenci, katere tema je bolj ali manj irelevantna za ta tekst. Pomembno je nekaj drugega. Čeprav je bilo – ob priložnosti obletnice prvih poljskih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni – govora o splošnih temah, povezanih z vlogo kulture in intelektualcev v javni razpravi, je večji del publike zanimala tema, ki je vedno znova vzniknila na vsakem panelu, bodisi kot vprašanje moderatorja, pripomba govorca ali poseg s publike.

Ozračje med izobraženo javnostjo je bremenila trenutna vroča tema poljske politike: spor med Poljsko in Ukrajino zaradi poimenovanja ukrajinske vojaške enote po "junakih Ukrajinske vstajniške armade (UPA)".

Zgodovinski kontekst: Ukrajinska vstajniška armada je bila vojaška enota, ki se je med drugo svetovno vojno in po njej borila tako proti sovjetski kot nemški okupaciji, za Poljake pa je zlasti problematično in travmatično, da so bile njene enote odgovorne za množične poboje poljskega prebivalstva na zahodu današnje Ukrajine (torej na vzhodu predvojne Poljske), zlasti v pokrajini Voliniji, ki je bila tedaj, tako kot danes, večinsko poseljena z Ukrajinci.

Politični kontekst: reči, da gre za spor med Poljsko in Ukrajino, je nekoliko preveč posplošeno. Občinsko v Gdansku, verjetno najbolj liberalnem poljskem mestu, je bilo zelo zaskrbljeno, da bi polemika lahko eskalirala v odprt spor med državama in da bi to ogrozilo poljsko pomoč Ukrajini.

Toda zaenkrat je bolj primeren opis, da gre za trk med predsednikoma obeh držav. Poljski predsednik Nawrocki, Trumpov zaveznik, je epizodo iz repertoarja simbolne politike, izkoristil za frontalni napad na svojega ukrajinskega kolega in napovedal, da mu bo, če bo enota ohranila svoje problematično ime, odvzel Red belega orla, najvišje poljsko odlikovanje.

Poljski premier Tusk (tudi sam doma iz Gdanska) skuša gasiti požar, a se očitno zaveda eksplozivnosti tega vprašanja. Poljska desničarska opozicija, zlasti njeni radikalnejši segmenti, so polemiko že izkoristili za podpihovanje protiukrajinskega občutja, pri čemer so tarča znova postali ukrajinski begunci.

Slabo se piše deželi, kjer smo zgodovinarji najbolj zaželeni sogovorniki na konferenci, katere glavni fokus sta vendarle sedanjost in prihodnost, sem se pošalil v Gdansku. Seveda sem nosil sovo v Atene: občinstvo ni potrebovalo moje ironije, saj je to modrost dobro razumelo. Vsi po vrsti so poudarjali, da je polemika o zgodovini nesmiselna, ko je na kocki prihodnost.

Njihova jeza je bila usmerjena predvsem v lastnega predsednika in njegove zaveznike v opozicije, pripravljene, da se v imenu zgodovinskih travm in nerazčiščenih polemik iz druge svetovne vojne, spravijo na napadeno sosedo in (takšno je še vedno občutje v Gdansku) "bratski narod".

Toda njihova skrb bi bila zaman, če bi dobršen del njihovih sorojakov ne razmišljal drugače. Na to sem skušal opozoriti, ko sem se vendarle čutil primoranega, da se odzovem na vprašanja svojih poljskih sogovornikov.

Res je, sem jim pritrdil, da gre za klasično vprašanje, "kjer se kregata dva, tretji dobiček ima": in prav gotovo tudi drži, da je ta tretji (ki, to je bilo v Gdansku vsakomur jasno, sedi v Kremlju) izjemno zainteresiran, da ta epizoda postane politično vprašanje prvega reda. Toda po drugi strani ni dovolj zamahniti ali reči, da je to "vprašanje, ki ga je treba prepustiti zgodovinarjem". To je tudi politično vprašanje in ga je treba rešiti tudi politično.

Ker je Ukrajina trenutno odvisna od zahodne pomoči (znotraj katere je poljski delež vse pomembnejši), bi moral biti prvi korak odvisen od nje. Poimenovanje je bila napaka, saj bi lahko ukrajinski odločevalci predvideli, kako bo takšno poimenovanje sprejeto na Poljskem.

In natanko zato, ker Kremelj preži na priložnosti, da zaseje razdor med Ukrajino in njenimi zavezniki (spričo vse manj spodbudne vojaške situacije je to pravzaprav edina pot, prek katere lahko Rusija doseže zmago), bi morali biti oboji previdni, da se izognejo takšnim minam. Ker lahko njihovo detoniranje najprej in najbolj škodi Ukrajini, bi morala biti ta najbolj previdna, da ne stopi nanje.

Poljska ima vso pravico zahtevati, naj Ukrajina ne poveličuje posameznikov in enot, ki so sodelovale pri zločinih – in razumljivo je, da je ta njena zahteva najbolj odločna, ko gre za zločine proti poljskemu prebivalstvu. Toda protest proti poimenovanju enote po "junakih UPE" implicira kriminalizacijo celotne organizacije: to pa je nekaj, kar bodo Ukrajinci (zlasti, paradoksno, tisti na zahodu države, ki so najbolj povezani s poljsko kulturo) težko sprejeli.

Dejstvo, ki ga mnogo ljudi spregleda (pa ne le na Poljskem, enako je tudi v Sloveniji), je, da zločinov proti poljskemu prebivalstvu v Voliniji niso zagrešile tiste enote UPE, ki so zagovarjale sodelovanje z nemškim okupatorjem proti Sovjetom.

Nasprotno: pokoli so se zgodili prav v kontekstu "pripravljanja terena" za ukrajinski odpor, s katerim je UPA (v tragični zablodi, ki pa ni bila nič bolj ali manj naivna od podobne utvare poljskih vstajnikov v Varšavi le nekaj mesecev kasneje) hotela osvoboditi zahodno Ukrajino (ali pa vzhodno Poljsko, kot hočete), še preden bi prispele sovjetske čete, ki bi se jim lahko nato postavila po robu.

To je bil precej lunatična računica in ena od posledic te obupane politične in strateške zmote je bila ocena, da za takšno operacijo absolutno nujno, da se "očisti teren" vseh potencialnih sovražnikov: kar je na prostranem in socialno slabo diferenciranem podeželju zahodne Ukrajine pomenilo predvsem poljske koloniste in (redkejše) predstavnike predvojnega malega plemstva in uradnike nekdanje represivne poljske države.

Ko to razumemo, se nam zločin prikaže v drugačni luči. Ugotovimo, da je bistveno bolj, kot si običajno predstavljamo, podoben fenomenu fojb v hrvaški Istri jeseni leta 1943. Ali pa zločinu nad Romi na Dolenjskem pomladi leta 1942, ki ga po novem v Sloveniji spet "praznujemo" kot dan spomina na žrtve komunizma.

Ta analogija nas nujno spravi v zadrego, ne glede na katero stran politično-zgodovinske ločnice pademo, ko gre za naše domače spore. Brez nevarnosti, da bi delali pretirano silo zgodovini, jo lahko tudi razširimo na ostale geografske širine: kriminalizirati UPO (široko, zelo kompleksno stvarnost, s številnimi, pogosto na smrt sprtimi strujami) zaradi zločinov nekaterih od njenih frakcij proti civilnemu prebivalstvu ni zelo drugače kot kriminalizirati palestinsko zastavo, ker je več delov palestinskega osvobodilnega gibanja (nedavno Hamas, v prejšnjih desetletjih tudi druge, sekularne frakcije) zagrešilo strašne zločine proti izraelskemu ali zgolj judovskemu civilnemu prebivalstvu.

Spet, analogija, nelagodna za vse politične strani. In tako je tudi prav. Zgodovinski nauk, ki ga velja izluščiti iz te polemike, je namreč predvsem ta. Res je, da je imel spor med poljskim in ukrajinskim nacionalizmom dolgo brado; toda šele dvojna okupacija (najprej sovjetska, nato nemška in nato zopet sovjetska) je ta nacionalistični spor, kakršnih je bilo v Evropi na desetine, če ne stotine, radikalizirala do genocidnih razsežnosti.

Medtem ko si skušamo utreti pot razsodnosti in razuma skoraj labirint posledic, ki jih je zapustila ta travmatična preteklost, je naša politična naloga, da se s političnimi instrumenti, ki so nam na voljo, zoperstavimo podobnim okupacijam, ki se na našem pragu dogajajo tukaj in zdaj.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.