Kolumna: S tem zgolj odpiramo sezono brezsramnega lobiranja

Kot nekdo, ki je verjetno preživel že vsaj kakšen mesec ali dva svojega življenja za cijazenje gor in dol po primorski avtocesti, imam glede projekta "deportacije" ministrstev in drugih državnih organov iz Ljubljane "skin in the game".

Enako lahko reče velik del Slovencev, ki imajo opraviti z državno birokracijo in živijo izven Ljubljane.

Problemi, ki so botrovali odločitvi – ali pa služili kot demagoška podlaga zanjo –, so realni in znani. Če sem v predpandemičnem času za pot z avtomobilom iz Nove Gorice v Ljubljano računal uro in petnajst minut, štejem danes za velikansko srečo, če mi uspe priti v uri in pol.

Ta sreča je redka. Nekdo, ki ima opravek v Ljubljani, mora štartati vsaj dve uri prej – in ob tem prekleto dobro premisliti, kje bo parkiral in kako od parkirišča prišel na destinacijo. Zgodilo se je že, da sem zamudil na obveznost tudi ob tako previdno zastavljenem "dodatnem varnostnem času".

Poti iz Gorenjske ter Štajerske in nazaj znajo biti še bolj peklenske. Infarktnemu stanju slovenskih avtocest botruje konvergenca dveh pojavov. Po eni strani zgostitev prometa zaradi tranzita čez našo državo, po drugi pa koncentracija delovnih mest v prestolnici.

Spričo javnega prometa, ki spominja bolj na časovno kapsulo, situacija ustvarja neskončne frustracije in verjetno tudi znatno ekonomsko škodo. Predvsem pa je na dolgi rok nevzdržna.

A če je vprašanje, "zakaj mora biti vse v Ljubljani", na mestu, pa je "zdravorazumska" rešitev, da je treba institucije razkropiti po vsej Sloveniji, vprašljiva.

Ljubljana ni postala prestolnica Slovenije po naključju, kot kakšen Bonn, niti na podlagi politične odločitve, kot Washington ali Ottawa. Ta položaj ji je pripadel zaradi njene centralne lege – najprej v središču Kranjske, v kotlini, šele prek katere postaneta Gorenjska in Dolenjska koherentna celota, nato v središču vsega slovenskega prostora.

Ta lega je zaznamovala njeno celotno zgodovino, odkar je sredi 13. stoletja vojaško in zgodovinsko pomembnejšemu Kranju ter politično vplivnejšemu Kamniku iztrgala primat in se uveljavila najprej kot kranjska, precej kasneje pa tudi kot vseslovenska prestolnica.

Redke so evropske države, kjer bi ležala prestolnica tako centralno kot Ljubljana. Selitev institucij v druga mesta bo otežila življenje vsem, razen prebivalcem pokrajine, kamor bo določena institucija preseljena.

Ker pa se načrtuje "geografsko razčetverjenje" institucij izvršne oblasti po vsej Sloveniji, to pomeni, da bo večina ljudi v vsakem primeru imela daljšo pot in več sitnosti kot doslej. Izjema so seveda gostinci in drugi ponudniki storitev v mestih, ki bodo gostila razseljena ministrstva.

A že najemniki in kupci nepremičnin v novih "prestolnicah v malem" lahko pričakujejo kvečjemu poslabšanje svojega položaja, ne da bi se ta zaradi tega kaj izboljšal Ljubljančanom.

Da je centralizacija v Sloveniji problem, je teza, s katero se povsem strinjam. Sam o tem pišem že vsaj petnajst let. Mislim pa, da se selitev ministrstev iz Ljubljane tega problema loteva na napačnem koncu.

Problem ni Ljubljana kot fizična lokacija, kot mesto s svojo zemljepisno širino in družbenimi specifičnostmi. Ta je, kot rečeno, že po naravi in zgodovini, ki je Sloveniji dala njene sedanje meje, najbolj primerna za kraj, kjer so locirane institucije nacionalnega pomena. Problem je "Ljubljana" kot oblastna in fizična koncentracija politične in administrativne oblasti.

Povedano drugače: problem ni, da je treba za vsako malenkost v Ljubljano – problem je, da je treba za vsako malenkost v to ali ono centralno institucijo, ki ima sedež v Ljubljani. Če ima slučajno sedež v Novem mestu, bo učinek preselitve le to, da bo za veliko večino Slovencev ta pot do tja daljša. In vsota vseh frustracij zaradi tega dejstva bo na koncu brez vsakega dvoma le še večja.

Pravilneje bi bilo začeti pri regionalizaciji: ustanoviti pokrajine, ki bi postopoma prevzele odgovornost za probleme, ki niso strogo nacionalnega značaja in ki se dajo bolje rešiti na nižjih ravneh.

Morda je ravno izobraževanje – ministrstvu, ki se ukvarja z njim, napovedujejo selitev v Novo mesto – eno izmed področij, ki bi ostalo v domeni vsedržavnih institucij. Vendar je veliko drugih področij, kjer bi lahko tako odločanje kot upravo decetralizirali.

Avstrija ali celo avtonomna dežela Baskija (kjer je veliko pristojnosti prenesenih na nižjo raven "zgodovinskih ozemelj", ki so velika približno toliko, kot bi bile lahko slovenske pokrajine) bi nam glede tega lahko služili kot zgled.

"Dunaj" ali "Vitoria-Gasteiz" v imaginaciji Avstrijcev ali Baskov nimata tistega naboja, kot ga ima pri nas "Ljubljana": in ne služita kot pehajoči srci preobremenjenega kardiovaskularnega prometnega sistema Avstrije ali Baskije.

A to ni zato, ker so institucije nacionalnega pomena razkropljene po celotnem območju. Decentralizirane države (ali dežele) gotovo zaznamuje tudi to, da pomembne institucije najdemo tudi še kje drugje kot v prestolnici. Kakšni premišljeni selitvi tudi v slovenskem primeru ne nasprotujem; da bi vsaj ministrstvo za lokalno samoupravo lahko bilo kje drugje kot v Ljubljani, se mi zdi povsem razumno.

A ključno je predvsem nekaj drugega: da se središča odločanja odločneje premaknejo na lokalno raven; da zemljepisno zaokrožena območja lahko sama odločajo o problemih, ki se tičejo predvsem njih.

Kjer se o vsem odloča v enem samem središču, politika pogosto postane pehanje med različnimi lobiji, ukoreninjenimi v različnih lokalnih okoljih. Centralizacija tako pogosto spodbuja razrast partikularističnih lokalnih klik, namesto, da bi jo brzdala.

Če potem na to podlago vržemo še idejo o selitvi institucij centraliziranega odločanja po vsej državi, s tem le odpremo sezono brezsramnega lobiranja in vlečenja vsake skupinice v svojo smer. Nevarnost, da posamezne institucije postanejo žrtve določene lokalne klike, da nek lokalni lobi prevzame nadzor nad enim, drugi pa nad drugim ministrstvom ali agencijo, je v tem primeru resnično na mestu.

Lep paradoks: takšni nevarnosti so se v zgodovini evropske politike najbolj odločno zoperstavljali ravno predstavniki nacionalistične desnice. V Sloveniji pa ji utegne na široko odpreti vrata prav vlada, kjer so ljudje takšnega ideološkega profila najvplivnejši doslej …

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.