Črta, ki ločuje demokracijo od tiranije, ni tako debela, kot bi si zahodnjaki mislili ali želeli.
Avtorica zapisa je Iranka Marina Nemat, prejemnica več nagrad za pisanje in delo, povezano s človekovimi pravicami. Nemat je tudi sodelavka projekta Frontlines of Freedom Renew Democracy Initiative. Je avtorica dveh knjig spominov, Prisoner of Teheran (Zapornica v Teheranu) in After Teheran (Po Teheranu). Zapis je bil prvotno objavljen na CNN.
Imela sem 13 let, ko je islamska revolucija leta 1979 strmoglavila iransko vlado. Čeprav sem bila kristjanka v pretežno muslimanski državi, se nisem nikoli čutila diskriminirano zaradi svoje vere.
Moji babici sta pred rusko revolucijo leta 1917 v iskanju svobode pobegnili v Iran. In do neke mere sta to svobodo našli. Moj oče je postal uspešen učitelj družabnih plesov v Teheranu. Muslimanske pare je učil plesati čačača in tango. Moja mama je bila frizerka, ki je urejala pričeske modnih muslimank. Odraščala sem v bikiniju na obali Kaspijskega morja in se zabavala s svojimi muslimanskimi prijatelji.
Revolucionarni voditelji so obljubili, da bodo povečali družbene svoboščine in zagotovili politične pravice ter zgradili demokracijo. Naše zamere do šaha Mohameda Reze Pahlavija so izrabili, da bi pridobili naše zaupanje in oblast. Toda takoj, ko so prevzeli položaj, so tiste redke osebne svoboščine, ki smo jih imeli, ukinili in uvedli strog islamski zakon.
V manj kot letu dni so ženskam odvzeli pravico do samoizražanja: ples, petje, držanje za roke s fanti v javnosti in nošenje bikinija so postali večinoma prepovedane dejavnosti. Nekaj duhovnikov iz moje Rimskokatoliške cerkve – vsi so bili tuji državljani, ki so leta živeli v Iranu – so deportirali. Več posesti, ki so pripadale cerkvi, so zaplenili.
Ironično, nekaj mojih krščanskih sorodnikov je zaupalo ajatoli Homeiniju, islamskemu revolucionarnemu voditelju, in slavilo, ko je moral šah v izgnanstvo. Zdaj smo vsi plačevali ceno za to.
Tistim, ki živijo v demokraciji, se morda zdi prehod Irana iz države z omejenimi socialnimi pravicami v državo, v katerih teh tako rekoč ni, oddaljena resničnost. Toda v resnici ni tako.
Če v zahodnih demokracijah ne bodo previdni, lahko njihovi državljani postanejo žrtve iste vrste voditeljev, ki zdaj nadzorujejo iranski politični ustroj. Revolucionarni voditelji so bili populisti, ki so obljubljali, da bodo po desetletjih monarhične vladavine ljudem vrnili oblast. Za mnoge brezpravne volilce v demokratičnih državah, ki menijo, da so izvoljeni uradniki ignorirali njihove težave, so lahko populistična sporočila zelo privlačna – tudi če so samo zvijača.
Ob tem ne tvegamo le izgube državljanskih ali demokratičnih pravic, ampak tudi, da nas bodo kaznovali zaradi izpodbijanja avtoritet, ki so državljanom odvzele te pravice.
Hitre spremembe
Po letu 1979 so naše usposobljene učitelje zamenjali fanatični mladi akademiki, med katerimi so bili mnogi pripadniki novoustanovljene Iranske revolucionarne garde. Med poukom so širili vladno propagando in nas skušali prepričati, da so fanatična pravila režima – kot je siljenje žensk in deklet, starejših od 9 let, da nosijo hidžab – v naše dobro. Trdili so, da se moramo skromno oblačiti, da ne bi pritegnile neželene pozornosti moških.
Takrat sem ravnateljici naše šole dejala, da sem kristjanka, zato nova islamska pravila ponižnosti zame ne bi smela veljati. Odgovorila je: “Verjamete v napačno vero.” Bila sem politično naivna, a tudi prizadeta, saj sem na lastni koži izkusila, zakaj je svoboda veroizpovedi pomembna. Udeležila sem se protestnih shodov, da bi izrazila svoje razočaranje nad novimi verskimi zakoni, ki so omejili pravice iranskih žensk.
Kakršnokoli govorjenje proti režimu je zdaj veljalo za dejanje vojne proti bogu – kazen je bila lahko tudi smrt. Januarja 1982 me je Revolucionarna garda prav zato aretirala. Pri komaj 16 letih so me obtožili, da sem protirevolucionarka, in me poslali v zloglasni zapor Evin. Mučili so me, fizično in čustveno. Nato so me prisilili, da se poročim z enim od svojih zasliševalcev, ki so ga 15 mesecev po poroki umorili.
Šest mesecev po njegovi smrti – ter dve leti, dva meseca in 12 dni po moji prvi aretaciji – so me izpustili. Moji ječarji so se odločili, da ni razloga, da bi me še imeli zaprto. Morda zato, ker jim je uspelo uničiti mojega duha in zatreti moje želje po protestu. Mnoge moje prijatelje in sojetnike so v tistem času usmrtili. Trpela sem za posttravmatsko stresno motnjo, ne da bi se takrat tega zavedala. Ko so me izpustili, sem imela le 19 let.
Kako dobra je demokracija?
Čeprav sem potrebovala več let – in selitev v Kanado – preden sem delila podrobnosti svoje tragične zgodbe, sem se odločila, da bom to storila, saj je demokracija dobra le toliko, kolikor so dobri njeni državljani. Zdaj ko živim na Zahodu, se močno zavedam, da tudi najmočnejše demokracije niso odporne proti demagogom, ki paradirajo kot populisti. Tisti med nami, ki smo izkusili, kako je videti in občutiti izgubo osnovnih pravic, moramo spregovoriti. Ker ko bodo demagogi – ali tisti, ki k temu stremijo – prevzeli nadzor, bo prepozno.
Demokracija je namreč kot voda, ki jo ujamemo v dlani. Če nismo osredotočeni na to, da jo zadržimo, nam bo voda odtekla med prsti. Ostala bo le huda žeja.
Čeprav Iran pred revolucijo ni bil demokracija, je vsako upanje na to, da bi po revoluciji to lahko postal po mirni poti, danes skoraj zamrlo. Islamska republika Iran se pretvarja, da je demokracija, saj ima parlamentarne in predsedniške volitve. Toda vrhovni voditelj, ajatola Hamenej, ki je nadomestil ajatolo Homeinija po njegovi smrti, in njegov svet varuhov, odločata, kdo sme in kdo ne sme kandidirati na volitvah.
In prav gotovo Iran nima svobodnih medijev ali cvetoče civilne družbe. Vsakdo, ki kritizira režim in njegove uradnike, je lahko aretiran in celo obsojen na smrt.
Črta, ki ločuje demokracijo od tiranije, ni tako debela, kot bi si zahodnjaki mislili ali želeli. V Iranu smo verjeli, da naših dobrih namenov, nesebičnega truda in želje po boljši državi nikakor ni mogoče zmanipulirati in uničiti. Mnogi od nas so celo umrli med revolucijo, da bi nastala Islamska republika. Toda zmotili smo se in ceno za to plačujemo že skoraj pol stoletja.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje