Vrste tudi v Sloveniji: "Toto, zdi se mi, da nismo več v Kansasu"

Ko sem se v četrtek zvečer, tik pred zaprtjem volišča za predčasno glasovanje, odpravil opravit svojo državljansko dolžnost na sedež Mestne občine Nova Gorica, sem naletel na prizor, kakršnega v dveh desetletjih, odkar imam volilno pravico, še nisem videl. Volišče za predčasno glasovanje je bilo natrpano in vrsta se je iz dvorane, kjer so nameščene volilne skrinjice, vila v preddverje.

Res je, to je bilo tik na koncu tridnevnega predčasnega glasovanja. Morda je bil razlog za dolgo vrsto mediteranski značaj mojih someščanov, ki so prav tako kot jaz čakali zadnje pol ure, preden so lahko oddali svoj glas in si nedeljo tako rezervirali za jesenski izlet v redkem napovedano sončnem koncu tedna sredi deževnega novembra.

A vendarle. Ko sem gledal someščane, ki so čakali v vrsti pred mano, sem ugotovil, da je povprečna starost čakajočih v vrsti precej pod povprečjem splošnega volilnega telesa. Neverjetno veliko je bilo mladih volivcev, ne veliko starejših od dvajset let. Ko sem čakal, da pridem na vrsto, sem pomislil podobno kot Dorothy iz Čarovnika iz Oza: "Toto, zdi se mi, da nismo več v Kansasu."

O političnem dogajanju v Sloveniji sem začel redno pisati v času, ko je bila volilna udeležba na najnižji točki. To je bil tudi del moje frustracije. Zdelo se mi je, da smo priča nevarnim procesom, ki spodjedajo našo demokratično kulturo, dogajali pa so se v mešanici splošne brezbrižnosti in fanatične zaslepljenosti majhnih in srditih zoperstavljenih skupin. To ni več naš čas. Od leta 2020 dalje je iz volitev v volitve, iz referenduma v referendum, volilna udeležba visoka in pogosto nepričakovano podira rekorde – denimo pri nedavnem referendumskem trojčku (najvišja udeležba na kateremkoli zakonodajnem referendumu) ali, pred petimi leti, na referendumu o zakonu o vodah (najvišja podpora vprašanju ZA ali PROTI na kateremkoli referendumu v samostojni Sloveniji, z izjemo tistega o članstvu v EU).

Slovenija pri tem ni izjema. Pred tedni je rekorde podrla volilna udeležba v Srbiji, pol leta pred tem na Madžarskem (tu je skoraj osemdesetodstotna udeležba pričala, da gre tako rekoč za plebiscit), tri leta nazaj na Poljskem … Izjemno visoko udeležbo smo videli v ZDA in konec meseca jo lahko pričakujemo v Španiji.

V vseh teh primerih je renesansa državljanske participacije, kakršno smo si desetletja želeli, prišla v dvoumnem paketu. Dobili smo odgovor na vprašanje politologov in dušebrižnikov: "Kaj bi bilo treba, da se volivci, zlasti mladi volivci, začnejo znova zanimati za politiko? Kaj bi bilo treba, da se začnejo znova udeleževati volitev?" Dobili smo odgovor in morda ni tako prijeten, kot smo upali: visoka polariziranost, velika tveganja, tesnoba glede tega, kam se bo usmerila prihodnost. In morda tudi: mržnja do nasprotnikov in zakletev, da mu ne smemo omogočiti zmagoslavja.

Danes imamo torej, tako v Sloveniji kot v Evropi in na Zahodu nasploh, visoko politizirano družbo, z mladimi na čelu barikad – pogosto čisto dobesedno. Že Cankar je zapisal, da imajo utopije nenavadno lastnost, da se rade uresničijo. In ko se, se moramo vedno znova vprašati: "Ali smo si res želeli tega?" Prav pogled, ki sem ga videl v četrtek zvečer na svojem predčasnem volišču, me navdaja k temu, da na vprašanje odgovorim pritrdilno.

Nova Gorica ni občina, katere politično življenje bi prevzemale velike strasti. V MONG imamo letos kandidatko SDS, ki je stranki ni treba skrivati pred delegacijami Evropske ljudske stranke (rekel bi, da je bistveno bolj kultivirana, spoštljiva, dialoška – skratka, evropska, kot smo nekoč rekli – od mnogih svojih desnosredinskih kolegov na drugi strani meje). Imamo tudi kandidata SD in Levice, ki vsak na svoj način pobijata predstavo o slovenski levici kot sili, ki je odtujena od konkretnih problemov manjših lokalnih skupnosti, imamo župana in kandidatno listo Gibanja Svobode, ki rušita kliše o tej stranki kot "kabinetni" ali "kuloarski" politični sili, ki ni ukoreninjena na lokalni ravni – predvsem pa imamo živahno politično polemiko, ki dokazuje, da je o stvareh javnega značaja še vedno mogoče razpravljati spoštljivo in da strpnost do drugače mislečih ni sinonim za anemičnost in nenačelnost.

Prav tu se skriva to, kar je po mojem največje bogastvo naše lokalne samouprave: možnost, da lokalne skupnosti služijo kot inkubator različnih političnih kultur, ki lahko v svoji raznovrstnosti služijo kot vir regeneracije nacionalne politike.

Če se bo potrdilo, da se je politizacija in polarizacija, ki je zajela Slovenijo in ostalo Evropo v zadnjih letih, pljusknila tudi na lokalno raven – da torej ni prebudila le identitetnih politik, ki se konzumirajo na družbenih omrežjih, temveč je vzbudila tudi apetit po izboljšanju razmer v tistem malem koščku sveta, ki je na dosegu naše roke – potem sem bolj optimističen o njeni zapuščini.

Sam pripadam generaciji, ki se je znala navdušiti za politične novosti in je prva zajadrala v svet razsrediščene, omrežene politike – politike množičnih mobilizacij, v katerih so prevladovala kratkosapa navdušenja z vse premalo zanimanja za mukotrpne in dolgočasne procese, ki lahko vodijo do konkretnih izboljšanj.

Če bodo mlajše generacije znale politično energijo (pogosto destruktivno energijo), ki se je nabrala v zahodnih družbah v zadnjem desetletju, preusmeriti v bolj vzdržne modele participacije na lokalni ravni, bodo s tem dosegle pravo malo tiho revolucijo. Upam, da bomo v nedeljo zvečer ob pogledu na rezultate v slovenskih mestih – zlasti seveda v največjem in najpomembnejšem – ugotovili, da se je pred našimi očmi zgodila takšna revolucija in da bo njen generacijski značaj viden že na prvi pogled.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.