Gorje evropskim elitam, če bodo zapravile to priložnost

Običajno je, da se t. i. vmesne volitve (midterms) v ZDA iztečejo neugodno za predsednikovo stranko. To je še zlasti pogosto, ko se predsednikov zadnji mandat prevesi v drugo polovico in se začenja "sezona šepaste race" (lame duck season): politični boj za nasledstvo, ko pričakovanja vseh akterjev določa zavest, da bo v Beli hiši kmalu ukazoval nekdo drug.

Toda torkova zmaga opozicijske Demokratske stranke se je uvrstila med zgodovinske trenutke ameriške politike. Seznam preobratov, ki so daleč od običajnega, je tokrat zelo dolg. V Teksasu je bil prvič po letu 1988 izvoljen demokratski senator – torej leto dni pred rojstvom letošnjega demokratskega zmagovalca Jamesa Talarica. V drugem senatorskem razredu, kjer je zmagal Talarico (vsaka zvezna država izvoli po dva senatorja, senatorji pa so za potrebe volilnega ciklusa razdeljeni v tri razrede, tako da se vsaki dve leti na novo izvoli tretjina senata), je bil zadnji demokratski zmagovalec – Lyndon B. Johnson, ki se je tik po volitvah odpovedal mandatu, da bi postal Kennedyjev podpredsednik. Johnsonova dvainosemdesetletna hči je v torek zvečer osebno čestitala prvemu demokratskemu nasledniku svojega očeta po šestinšestdesetih letih.

Še dlje v zgodovino moramo iti, da bi našli zadnjega demokratskega predhodnika Adama Hamiltona, novoizvoljenega senatorja iz Kansasa. Ta zvezna država je zadnjič poslala svojega demokrata v zvezni senat v času Rooseveltovega New Deala, ko so prerijske države opustošili zloglasni peščeni viharji, znani kot Dust Bowl, ki služijo kot ozadje Steinbeckovega romana Grozdi jeze (oziroma, v prvem slovenskem prevodu, Sadovi jeze) in filmske uspešnice Čarovnik iz Oza.

Nič manj zgodovinska ni zmaga (ta sicer še nepotrjena, saj vsi glasovi še niso prešteti) Scotta Coloma v zvezni državi Misisipi. Tu imajo Demokrati seveda dolgo tradicijo, saj so bili nekoč stranka lastnikov sužnjev in nato južnega belskega prebivalstva. A vloge so se med šestdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja obrnile – Colom bo, če bodo končni rezultati sledili napovedim, prvi demokratski zmagovalec od leta 1982. In, še pomembneje, prvi temnopolti senator iz te zvezne države po letu 1881. Njegov edini temnopolti predhodnik je bil rojen kot suženj.

Zgodovinske precedense bi lahko še naštevali. Med njimi je nujno omeniti prvega muslimanskega senatorja, Abdula El-Sayeda, ki je republikancem iztrgal senatorsko mesto v Michiganu.

Demokrati so s temi zgodovinskimi zmagami poleg nadzora nad predstavniškim domom (kar je bilo pričakovano že pred Trumpovim napadom na Iran) v svoje roke dobili tudi senat (kar se je na začetku tega leta večini analitikov zdelo nemogoče). Trump je še vedno predsednik (kot je sam s svojo značilno in prostaško direktnostjo opozoril na svojem priljubljenem družbenem omrežju): toda s temi zmagami je doba trumpizma bržkone minila. Američane – in z njimi, žal, ves svet – čakata še dve politično hektični leti, z veliko nepredvidljivosti. Ameriški predsednik ima že po ustavi široke pristojnosti, ki jim je politična praksa in krize, ki so se izšle v prid izvršne oblasti, v zadnjih šestdesetih letih dodala še vrsto drugih. Toda z obema domovoma kongresa trdno v rokah njegovih nasprotnikov bo njegov manevrski prostor bistveno bolj omejen kot doslej. Zlasti na področju notranje politike.

Še bolj bo omejen, ker je velika demokratska zmaga, ki po obsegu bistveno presega obe Trumpovi zmagi in vse republikanske (in demokratske) zmage zadnjih trideset let, povzročila krizo med poraženci in mrzlično iskanje nove politične formule. Tekma v distanciranju od nepriljubljenega predsednika se je že začela in je že zajela Trumpovo lastno administracijo in, sodeč po kritičnih izjavah njegovega sina, predsednikovo lastno družino. Hlapčevsko ustrežljivost, v katero je Trump uspel degradirati Republikansko stranko, bodo zamenjali svetohlinski obrati, noži v hrbet in bežanje s potapljajoče barke. Kmalu se bo izkazalo, da nikoli nihče ni podpiral trumpizma in da so bili vsi vselej kritični vsaj do Trumpovih najbolj osovraženih politik: vojne in trgovinske vojne.

Dve leti po njegovi poslednji zmagi se je potrdilo, kar sem tedaj zapisal na tem portalu: "rezultat je veliko pretesen, da bi smeli govoriti o zgodovinskem, dokončnem, usodnem porazu liberalizma". Demokrati, sem zapisal pred dvema letoma, "se bodo zdaj odločneje podali v boj za tisto demografsko skupino, ki je odločila ogromno večino, morda prav vse ameriške volitve v zgodovini: srednji razred. Kajti prav na srednjem razredu demokracija stoji in pade". Prav veliki zasuki v zveznih državah, kjer so desetletja – ponekod skoraj stoletje – zmagovali republikanci, dokazujejo, da jim je pri tej nalogi uspelo.

Med zveznimi državami, kjer je pred dvema leta slavil Trump, in je tokrat z razliko, težko osemnajst odstotnih točk (!), izvolila demokratskega senatorja, je tudi Georgia. Zmagovalec, devetintridesetletni Jon Ossoff, velja za favorita na naslednjih predsedniških volitvah. Dovolj je poslušati njegove govore in jasno je, zakaj. Poleg politične spretnosti, potrebno za malodane plebiscitarno ponovno zmago v zvezni državi, ki je dvakrat volila za Trumpa, ima Ossoff retoriko in nastop, kakršno imajo Američani radi pri svojih predsednikih – in od katere dovolijo odstopati le redkim politikom, kot so morali odkriti številni Trumpovi posnemovalci.

A prav v Ossoffovi navdihujoči liberalni retoriki, ki mu utegne odpreti vrata v Belo hišo in vliti novega upanja v vitalnost ameriške demokracije, se skriva morda največja nevarnost za Evropo. To je nevarnost, da bodo evropske elite pozabile na Trumpova leta in se, kot že v času Bidnovega predsednikovanja, znova privezale na ameriško vodstvo. To bila usodna napaka.

Trumpizem je bil ta teden resda poražen. Toda vrnitev na status quo ante je nemogoča. Trumpova izkušnja bi morala Evropo prebuditi v zavest, da svoje prihodnosti ne more več deponirati v Washingtonu in nato vsak drugi november tesnobno čakati, ali ji bodo ameriški volivci blagovolili dati nekoliko blažjega prokonzula.

Cilj evropskih političnih elit bi moral biti, da čez kakšno desetletje ali dve noben povprečen evropski volivec ne bo več vedel, kdo je senator Georgie ali Michigana, uredniki spletnih portalov pa bodo članke o vmesnih volitvah v ZDA vse pogosteje zavračali kot dolgočasne in irelevantne.

To pa bo mogoče le, če bodo evropske politične elite razumele, da se pod liberalnejšem in bolj benevolentnem Trumpovem nasledniku ne smejo znova, kot v Bidnovem času, vrniti k iluzijam sveta, ki je minil. Demokratska zmaga na naslednjih predsedniških volitvah daje EU edinstveno priložnost, da izpogaja boljše pogoje za evropski "strateški odklop" od ameriškega varstva. Gorje evropskim elitam, če bodo to možnost zapravile.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.