Misel na surovost brez učinkovitosti

Na volilnem soočenju kandidatov za župana Ljubljane se je Zoran Janković ujel v past, ki jo je sam nastavil. Svojega najresnejšega protikandidata Luko Mesca je obtožil pomanjkanja izkušenj. Nekako v Stevanovićevem slogu "vi iz teorije, jaz iz prakse" ga je pokroviteljsko označil za sicer čisto simpatičnega človeka, ki pa mu manjka operativnih izkušenj. V trenutku se je pokazalo, da je, ko gre za politične izkušnje, Mesec bistveno bolj podkovan, saj mora delovati kot vodja (pardon, "koordinator") majhne stranke, stisnjene med večje interese, kar je manj udobna pozicija od udobnosti, s katero je satrap že dve desetletji zlizan s svojim prestolom.

Mesec je bil na predvidljivo puščico seveda pripravljen in izpostavil svoje dosežke na ministrstvu, med katerimi je – to mu morajo priznati tudi nasprotniki – uspešno izvedena pokojninska reforma, eden najtežjih zalogajev za vsakega evropskega politika ("penzije so kot visokonapetostni kabel," pravi italijanska modrost: "kdor se jih dotakne, umre"). Odgovor je bil uspešen, ker so ljubljanski volivci, kot smo nazorno videli na nedavnem referendumu, nagnjeni izrazito na levo. Dosežke ministra Mesca zato vidijo bolj pozitivno od povprečnega slovenskega volivca.

Tako podporniki kot kritiki vlade pa se strinjajo s tezo, da je v Golobovi vladi Levica imela bistveno večji vpliv, kot po navadi velja za stranke podobne velikosti (lahko primerjamo, denimo, kolikšen pečat bodo trenutni vladi dali Logarjevi Demokrati ali kakšnega je v prejšnjih Janševih vladah pustil DeSUS). In ker je Janković pred volitvami sam na vse pretege hvalil Golobovo vlado, težko oporeka argumentu, da je bil ta doprinos pozitiven.

Janković ima številne slabosti, a med njimi ni neinteligentnosti. Dvomim, da bo Mescu še kdaj dal iztočnico, da na soočenju ljubljanske volivce znova spomni na seznam svojih dosežkov.

Jankovićeva resnična težava je, da se bo natanko ta argument izkušenosti obrnil proti njemu. Ko je pred dvajsetimi leti v času prve Janševe vlade prvič uspešno naskočil Magistrat, sam ni imel nobenih političnih izkušenj. In kot je nazorno pokazal v svojem izletu v državno politiko, si jih nikoli ni pridobil. Ljubljani ne vlada kot politik, temveč kot gospodar. To lahko počne, ker so volivci doslej omogočili, da je imela njegova lista v mestnem svetu hegemonično pozicijo. Tudi, ko je ostala brez absolutne večine, si je preprosto vtaknila svetnike Svobode in SD v žep in z njimi paradirala okoli kot s trofejo. Če se komu zdi, da sem krivičen, naj pogleda ankete, kjer ima sicer odličen kandidat največje levosredinske stranke, ki je bila štiri leta druga največja sila v mestnem svetu, nižjo podporo od Aleša Primca (da o njegovi razdalji od Toneta Ropa, ki je na solidnem tretjem mestu, niti ne govorim). Kandidat SD pa bo verjetno zaostal za kandidatom Piratov – zasluženo, saj so slednji dejansko delovali kot samostojna in kritična sila v mestni politiki.

Jankovićeva lista je že doslej kazala večje znake upehanosti od njenega gospodarja: Janković je na zadnjih volitvah zmagal že v prvem krogu s široko večino, njegova lista pa je izgubila četrtino dotedanjih sedežev. Vdor tandema Rop-Klakočar Zupančič na sceno bo bržkone preprečil, da bi Jankovićeva lista ustavila svoje drsenje navzdol tako, da bo vsrkala razočarane volivce Svobode. Sploh pa je ta z imenovanjem Klemna Boštjančiča, daleč najbolj priljubljenega nekdanjega ministra Svobode, volivce v zadnjem trenutku spomnila, da vendarle obstaja in s tem verjetno preprečila svoj dokončen kolaps v mestni politiki. Dobro kaže tudi Piratom, ki so se v zadnjih štirih letih profilirali kot koherentna opozicijska stranka, ki je, kot se reče v boksarskem žargonu, udarjala krepko nad svojo težo.

Skratka, za Jankovića se izrisuje neprecedenčna situacija. Ne le, da vse kaže na drugi krog: tudi sestava mestnega sveta zelo verjetno ne bo več tako dolgočasno enobarvna kot doslej. Janković pa z delovanjem v zapletenem političnem okolju nima izkušenj. Zelo verjetno je, da ima zanj še bistveno manj potrpljenja in prekajenosti, kot ju je pokazal med svojo proslulo kandidaturo za premierja pred petnajstimi leti.

Tu pa je še nekaj drugega. Mislim, da ima Janković letos vsekakor šanse, da dobi nov mandat. A leta 2030 si sedeminsedemdesetletnega Jankovića, ki se osmič poteguje za župana, nihče ne more resno predstavljati. Predvsem pa nihče ne more verjeti, da bi, če bi šel v to norost, lahko zmagal. To je torej v najslabšem (za tiste, ki smo kritični do njega) ali v najboljšem primeru (za tiste, ki ga imajo radi) Jankovićev zadnji mandat.

In naj se letošnje volitve odvijejo tako ali drugače, se bo razkrilo, da je Jankovića mogoče premagati. To pa pomeni, da se bo tudi v primeru njegove zmage takoj začela biti bitka za njegovo nasledstvo in da bo tudi politični boj v mestnem svetu bistveno, bistveno ostrejši kot doslej. Janković bo tudi v primeru zmage nemudoma postal to, čemur se v ameriški politiki pravi "lame duck", šepasta raca: politik, čigar mandat se bliža koncu in ne more več spraviti skozi nobenih večjih projektov, saj vsi vedo, da se približuje čas njegovega odstrela.

Janković je tipični politik, čigar uspeh je odvisen od avre nepremagljivosti. Ko bo vstopil v drugi krog, kjer ne bo več absolutni favorit, bodo tudi njegovi dosedanji volivci začeli na stvari gledati brez tančice samoumevnosti, v katero je zadnjih dvajsetih letih uspel zaviti ljubljansko politiko. Ob misli na mandat, v katerem bo Janković ostal brez pogojev za svojo "operativnost" in v katerem bo mestno politiko obvladovala surovost brez učinkovitosti, se utegnejo namreč zgroziti njegovi še tako navdušeni navijači.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.