"Bog in batina" in revolucija od Vardarja do Triglava?

"Zanimivo majhen učinek na tako velik poraz prijatelja," je v ponedeljek čivknila Petra Sovdat, novinarka Financ. Komentar se je nanašal na trend na strani za stave Polymarket, ki je po porazu stranke srbskega predsednika Aleksandra Vučića v Srbiji zaznal le majhen "udarec" v kotiranju ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Kdor bi danes stavil 100 evrov na Jankovićevega najverjetnejšega izzivalca v drugem krogu Luka Mesca, bi dobil izplačanih več kot 320 evrov.

Če se je eklatanten poraz "najboljšega predsednika v regiji" (Jankovićeve besede) poznal na volilnem ozračju v Ljubljani, stavci tega niso zaznali. Janković ostaja njihov favorit.

Janševa koalicija je poskrbela, da številni mladi Srbi, ki živijo in delajo v Ljubljani in so v nedeljo čakali v dolgi vrsti pred srbskim veleposlaništvom na Ciril-Metodovem trgu, da bi lahko pripomogli k Vučićevemu porazu, na lokalnih volitvah ne bodo morali pokazati, kaj si mislijo o županu, ki je padlega kleptokrata do konca podpiral in ga slavil kot prijatelja in vzornika.

Vprašanje je, če bodo njihovi slovenski sovrstniki – in, kar se tiče zunanje politike in kulturnih vrednot, povečini tudi somišljeniki – potegnili vzporednice in svoje navdušenje nad Vučićevim padcem prevedli v politično akcijo tam, kjer njihov glas dejansko šteje. V preteklosti smo že večkrat videli, da je ljubljanska progresivna scena pogosto preveč zaposlena z globalnimi boji, da bi se angažirala na svojem pragu.

Volitve v Srbiji je tokrat spremljala vsa Evropa – zanimanje zanje je bilo kar veliko tudi med politično izobraženimi Američani. Do njih bržkone niso bili brezbrižni niti Rusi. V državah nekdanje Jugoslavije je bila empatija s Študentsko listo – do včeraj opozicijskim gibanjem, danes že bodočo oblastjo – izjemna. Že zelo dolgo, morda od bagrske revolucije v Srbiji jeseni 2000, ni bilo tako množičnega poosebljenja s katerokoli politično opcijo v kateri drugi nekdanji jugoslovanski republiki.

Vučićev poraz je zato sprožil popotresne sunke "od Vardarja do Triglava". A tu, na sončni strani Alp se je navdušenje simpatizerjev zmagovitega študentskega gibanja kanaliziralo v "meme" in slogane, ki so se povečini obregnili ob Vučićevega zapoznelega in hladnejšega prijatelja. Med spletnimi zapisi in slogani, ki so na valu srbskih volitev Janezu Janši sporočali, da je "naslednji na vrsti", smo pogrešali enako vnemo proti politiku, ki je poraženemu srbskemu predsedniku lojalno stal ob strani skoraj od začetka do konca – Zoranu Jankoviću. Kar je še bolj nenavadno, saj se na bližajočo volilno preizkušnjo pripravlja Janković, ne Janša.

Da je pravo vzporednico z Vučićem treba iskati na lokalni, ne nacionalni ravni, je takoj po srbskem volilnem potresu opozoril Jasmin Feratović, predsednik stranke Pirati. V Sloveniji, je izpostavil Feratović, nimamo oblastnika, ki bi bil nedotakljiv in bi brez resne parlamentarne opozicije vladal že več kot desetletje. Naj nam gre ta ali ona vlada še tako v nos in naj smo še tako kritični, ko niža demokratične standarde, tak opis nikoli ni ustrezal naši politični realnosti – in doslej se takemu opisu nismo niti približali (odslej pa, sodeč po rezultatu nedavnih referendumov, mu ne bomo prav nič bližji). Pač pa takšen opis, opominja Feratović (seveda pro domo sua: navsezadnje je kandidat za ljubljanskega župana) žal povsem ustreza stanju v številnih slovenskih občinah. Tu, ne na državni ravni, imamo politike, ki se vedejo kot "bog i batina". Tu, ne na državni ravni, se plebiscitarne večine za male avtokrate ponavljajo iz mandata v mandat. In tu, ne na državni ravni, se funkcionarji že desetletja upajo izreči ime svojega šefa le s strahospoštovanjem, njihove rabote pa so ovite v tančico omertà, ob katero se drzne le občasno dregniti kak pogumen raziskovalni novinar – in to le redko mine brez posledic.

Tak sistem šerifovstva je prejšnje desetletje postal skoraj norma na lokalni ravni – v mestnih občinah še pogosteje kot drugod (še ena iztočnica za refleksijo). A v zadnjih osmih letih je val demokracije na občinski ravni odnesel skoraj vse "večne župane" slovenskih mest. Ljubljana je ostala izjema. Kdo bi rekel aberacija. A tisti, ki imajo edini pravico, da o tem dajo končno razsodbo, ljubljanski volivci, so doslej vsakič požegnali takšno stanje. Stavnice pravijo, da bodo tokrat znova.

A stavnice so se uštele tudi v Srbiji. Veliki poraženec je bil do konca favorit. Nazadnje je prišlo, kot je zapisal srbski ekonomist Dušan Pavlović, do nekakšne kulturne revolucije v volilnih skrinjicah.

"Privlačnost študentskega gibanja," piše Pavlović, "ni zgolj v tem, da so politično neoporečni. So tudi mladi, večinoma v poznih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih. Kot vsaka generacija, imajo svojo kulturo, svoje vrednote in svoje razumevanje tega, kaj je sprejemljivo, zaželeno ali preprosto kul. Tisto, kar je predstavljal Vučić (in ne le on), v to ni sodilo. Zanje je Vučić kulturno zastarel. Predstavlja politični svet, s katerim se niso več hoteli identificirati: pokroviteljstvo, klientelizem, korupcijo, neformalni dogovori ter sistem, v katerem so osebne povezave in politična lojalnost pomenile več kot izobrazba, kompetentnost ali zasluge. To preprosto ni njihov svet."

Mogoče bi bilo pravilneje reči: niso več hoteli, da bi to bil njihov svet. A prvi korak k zmagi je bilo spoznanje, da žal je njihov svet. Le, ko so to priznali, so se mu lahko uspešno uprli. Ljubljanski volivci se niso odločili niti za prvi korak: svojega sveta povečini ne opisujejo na tak način; in če ga, krivdo za to ne pripisujejo politikom, ki so jih sami izvolili. Ali pa to štejejo za naravno stanje stvari, nujno ceno za "občino, ki deluje". Tista "kulturna revolucija", o kateri piše Pavlović in ki je odnesla oblast Aleksandra Vučića, še ni resna grožnja za njegovega ljubljanskega prijatelja.

A na srečo potekajo županske volitve v dveh krogih. Morda bo do tihe revolucije prišlo med prvim in drugim glasovanjem. Naj se izteče tako ali drugače, mi instinkt pravi, da je za stave proti sedanjemu ljubljanskemu županu čas zdaj – zelo verjetno je, da bo že sama nevarnost takšne tihe revolucije med obema krogoma kmalu začela nižati Jankovićevo vrednost na stavnicah.

***
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, politični analitik, član uredniškega odbora Razpotij in raziskovalec na Central European University v Budimpešti.

Zapis ne odraža nujno stališč uredništva.