V dobrih štirih mesecih je imela vlada Roberta Goloba 34 dopisnih oziroma korespondenčnih sej. Njen tempo je hitrejši kot v vladah Mira Cerarja in Marjana Šarca, zaostaja pa za tretjo vlado Janeza Janše in tudi za vlado Alenke Bratušek. Pogostost dopisnih sej sicer načelno odraža razmere, v katerih deluje vlada, z njihovo uvedbo pa so premierji dobili večjo moč, razlaga nekdanji večkratni generalni sekretar vlade Mirko Bandelj. Hkrati pa dopisne seje temeljijo tudi na predpostavki, da so ministri stalno v službi, saj se ob dopisni seji v relativno kratkem času morajo priključiti na službeni računalnik in preučiti gradivo. Je pa tudi res, da so ministri večinoma nezainteresirani za točke, ki niso njihove, in odločitve sprejemajo na temelju zaupanja do kolegov, dodaja Bandelj.
Vlada Roberta Goloba je mandat začela prvega junija, od takrat pa je imela 18 rednih in 34 dopisnih oziroma korespondenčnih sej. Pri pogostosti rednih sej med dosedanjimi vladami pravzaprav ni velikih razlik. Vse so imele približno štiri redne seje na mesec ali eno na teden. Redna seja je praviloma vsak četrtek dopoldne, prestavi pa se na primer zaradi odsotnosti predsednika vlade.
Pri dopisnih sejah je drugače, saj so razlike precej večje. Zelo izstopa prejšnja vlada pod vodstvom Janeza Janše, ki je bila na oblasti 809 dni, v tem času pa je imela 384 dopisnih sej ali povprečno več kot 14 na mesec. Skupno je imela za skoraj 50 odstotkov več dopisnih sej kot na primer vlada Mira Cerarja, čeprav je Cerarjev mandat trajal 1.455 dni ali skoraj dvakrat toliko časa kot zadnji Janšev. Povprečno je imela Cerarjeva vlada manj šest dopisnih sej na mesec.
“Nujne in hitrejše odločitve”
“Načelno bi se morale v pogostosti dopisnih sej odražati razmere, v katerih deluje vlada,” pravi nekdanji večkratni generalni sekretar vlade Mirko Bandelj, ki si je zamislil in oblikoval sedanji sistem dopisnih sej. “Osnovi princip je bil, da se zagotovi orodje za sprejemanje nujnih in hitrejših odločitev,” pojasnjuje.
Sedanji sistem je bil uveljavljen junija 2001, na začetku zadnjega premierskega mandata Janeza Drnovška. Takrat je začela vlada uporabljati nov poslovnik, ki je določil izvedbo dopisnih sej z elektronsko tehnologijo.
Pred tem so bile dopisne seje povsem drugačne in predvsem dolgotrajnejše. Komunikacija med ministrstvi je namreč potekala po navadni pošti oziroma prek kurirjev. “Papirji so krožili med ministrstvi,” povzema Bandelj.
Moč predsednika vlade
Zdaj dopisne seje predstavljajo hitrejšo oziroma bolj urgentno alternativo rednim sejam. Medtem ko se na rednih sejah ministri skupaj usedejo v vladnih prostorih, pripravljeni na razpravo o gradivih, ki so jih imeli praviloma prej čas preučiti, so dopisne seje praviloma samo glasovanja o gradivih, ki ministrom pogosto niso vnaprej dostopna.
V skladu z osnovnim načelom dopisnih sej je tudi določba, po kateri velja, da minister, ki na dopisni seji ne glasuje, predlog podpira. Ministri sicer lahko tudi zahtevajo, da se točka umakne z dopisne seje in se obravnava na redni, a ta zahteva se avtomatično uresniči samo, če isto zahtevajo vsaj trije. In tudi v tem primeru lahko predsednik vlade vseeno zahteva, da se o točki takoj odloča na dopisni seji.
“Ko predsednik vlade uvrsti točko na dnevni red dopisne seje, sporoča ministrom, ‘menim, da je to treba sprejeti čim prej, zdaj imate nekaj ur časa, da poveste, ali imate kaj proti’,” pravi Bandelj.
“Z dopisnimi sejami smo dali premierjem večjo moč,” dodaja in pojasnjuje, da imajo slovenski premierji sicer manj pristojnosti kot voditelji izvršilne oblasti v drugih državah. Ne morejo na primer sami imenovati ministrov, ampak potrebujejo večino v državnem zboru.
Dopisne seje zahtevajo zaupanje
Prebivalcem države naj bi bilo načelno vseeno, kakšne seje ima vlada. V vsakem primeru odločajo ministri. Če pravočasno sprejemajo pravilne ukrepe, prebivalcem Slovenije ni pomembno, koliko sej je imela in kako dolgo so trajale.
Za ministre pa je lahko vrsta seje zelo pomembna. Pogoste dopisne seje terjajo intenzivnejše delo ministrov, večje medsebojno zaupanje med njimi ali veliko avtoriteto predsednika vlade.
Poslovnik vlade sicer nekoliko omejuje pritisk na ministre, saj določa, da mora biti rok za odločanje na dopisni seji vsaj štiri ure. Izjemoma lahko predsednik vlade rok skrajša.
Po neuradnih informacijah je krajši rok v tem mandatu, tako kot v prejšnjem, prej pravilo kot izjema. Vendar tega ne more problematizirati nihče razen ministrov, saj nihče ni izrecno pristojen, da bi ugotavljal morebitne kršitve poslovnika vlade.
Poleg kratkih rokov lahko odločanje ministrov otežijo tudi seje, ki so v nočnih ali večernih urah ali v času vladnih počitnic. V prejšnjem mandatu je bilo to sploh pogosto, zgodilo pa se je tudi že v aktualnem.
Če ministri ob sklicu dopisne seje niso ob svojem računalniku, morajo v kratkem času do njega in preučiti gradivo. Glas na dopisni seji lahko ministri oddajo samo prek službenega računalnika, saj imajo samo na njem dostop do vladnega informacijskega sistema, prek katerega poteka glasovanje, so nam pojasnili nekdanji ministri. Lahko pa namesto ministra glasuje oseba, ki jo minister za to pooblasti.
“Dopisne seje temeljijo na predpostavki, da so ministri stalno v službi,” pravi Bandelj. “Dejansko pa so ministri večinoma nezainteresirani za točke, ki niso njihove.” To pomeni, da odločitve sprejemajo na temelju zaupanja do ministrskih kolegov, ki so pripravili gradivo, in do predsednika vlade, ki je z uvrstitvijo tega gradiva na dopisno sejo sporočil, da ga podpira.
Ne samo nujni ukrepi
Podatek o pogostosti dopisnih sej v različnih mandatih vsaj na prvi pogled res kaže na razmere, v katerih so vlade delovale. Največ dopisnih sej so imele sedanja vlada, ki se spopada z draginjo, prejšnja vlada, ki je mandat preživela v času epidemije covida-19, in vlada Alenke Bratušek, ki se je spopadala z likvidnostno, gospodarsko in socialno krizo.
Vendar vlade na dopisnih sejah ne sprejemajo samo ukrepov, povezanih z izrednimi razmerami. Pravzaprav sprejemajo skoraj vse vrste odločitev, razen o kompleksnejših in celovitejših spremembah predpisov. Približno tak pogoj postavlja tudi poslovnik vlade. Na dopisnih sejah se ne bi smela obravnavati “zahtevnejša vladna gradiva, s katerimi se predlaga sprejem pomembnih odločitev in političnih ali ekonomskih usmeritev”, piše v poslovniku.
Ni zanesljivega podatka, kolikokrat ministri na dopisnih sejah s svojo pasivnostjo podprejo odločitve, s katerimi se spoznajo šele pozneje in nato ocenijo, da z njimi niso zadovoljni. Po neuradnih podatkih pa se to zgodi večkrat, kot ministri o tem javno spregovorijo.
Kadar informacije o ministrovem nestrinjanju z vladno odločitvijo pridejo v javnost, to verjetno kaže na globlje razpoke znotraj ministrske ekipe. V času prejšnje vlade je bil tak primer sprememba uredbe o varovanju, ki je podpredsednikom vlade prinesla pravico do varovanja in prevažanja še tri mesece po koncu mandata. Vlada jo je na dopisni seji sprejela 15. oktobra 2020, na dan, ko je Aleksandra Pivec predala posle ministrice za kmetijstvo Jožetu Podgoršku. Dnevnik je poročal, da so v stranki DeSUS, ki jo je Pivec še malo pred tem vodila, nezadovoljni, ker premier Janša pred dopisno sejo te spremembe ni uskladil z njimi. Janša naj bi s tem izrazil nezadovoljstvo, da so poslanci DeSUS Aleksandro Pivec prisilili v odstop z mesta predsednice stranke in ministrice. Drugi ministri iz stranke, med drugimi takratni minister za zdravje Tomaž Gantar, pa naj bi bili na dopisni seji nepozorni. Dva meseca pozneje je, po Janševem namigu, odstopil tudi Gantar.
Spori zaradi kadrovanja
Ko javnost izve za konflikte na dopisnih sejah, gre večkrat za kadrovske zadeve kot za spremembe predpisov. Nekdanji ministri so nam povedali, da obstaja neuradno pravilo, po katerem se na dopisnih sejah lahko sprejemajo samo tiste kadrovske odločitve, ki so koalicijsko usklajene. Vseeno pa se na dnevni red uvrstijo tudi neusklajeni predlogi.
To se je že zgodilo tudi sedanji vladi. Ko svetu zavoda bolnišnice Celje ni uspelo uresničiti vladnega navodila in zamenjati vodstva bolnišnice, je vlada želela na hitro zamenjati tri nadzornike, pri tem pa so na ministrstvu za zdravje očitno storili napako. Predlagali so, da vlada na dopisni seji v svet imenuje tudi Tadeja Hata, za katerega so pozneje v največji vladni stranki, Gibanju Svoboda, ugotovili, da je zanje nesprejemljiv. Tik pred sejo je bil zato predlog umaknjen, naslednji teden pa je vlada na redni seji namesto njega imenovala Petro Mencigar Cvar.
V preteklosti je zaradi kadrovskih zadev na dopisnih sejah prihajalo tudi do večjih konfliktov. Septembra 2014 je na primer vlada Alenke Bratušek, ki je takrat že opravljala tekoče posle, na dopisni seji potrdila kandidatno listo evropskih komisarjev, na kateri je bila tudi Alenka Bratušek. Izid glasovanja je bil tesen, po seji pa je Karl Erjavec, ki je bil takrat minister za zunanje zadeve in predsednik DeSUS, celo trdil, da je bila dopisna seja nezakonita. Komisija za preprečevanje korupcije je sicer ugotovila, da je bila Bratušek v konfliktu interesov, vendar je upravno sodišče v postopku komisije zaznalo kršitev zakona, zato je komisija postopek ustavila.
Alenka Bratušek je na predstavitvi kandidature v Evropskem parlamentu dobila negativni oceni, zato je od kandidature odstopila. Vlada, ki jo je takrat že vodil Miro Cerar, je nato za komisarko predlagala Violeto Bulc, in na dopisni seji se je zgodil nov zaplet.
Tudi Bulc je bila ob glasovanju na dopisni seji članica vlade, bila je ministrica za kohezijo in evropske projekte. Drugače kot Alenka Bratušek, ki je v svojem primeru glasovala zase, se je Bulc izločila iz odločanja. Šest njenih ministrskih kolegov je nato glasovalo zanjo, sedem pa proti. V tem primeru je Cerar izkoristil možnost premierja, da zavrne zahtevo ministrov, da se točka prestavi na redno sejo. Vztrajal je pri odločanju in uspel. Ker trije ministri niso glasovali, je Violeta Bulc, v skladu s pravili poslovnika za dopisne seje, dejansko dobila devet glasov.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje