Diskriminacija, stereotipi ... na vsakem koraku. Letos jih poskušajo razgaliti z oglasno akcijo, mi pa smo se o tem pogovarjali s profesorico dr. Mojco Pajnik. Vsaka javna kampanja, ki izobražuje javnost in opolnomoči diskriminirane, je zelo pomembna, pravi.
Letošnja akcija projekta Plaktivat državljane po Sloveniji spodbuja k zavedanju, da je diskriminacija, čeprav je prepovedana, navzoča na vsakem koraku. Več o tem si lahko preberete v včerajšnjem članku z naslovom: Kako lahko poslušaš Metallico, če si čefur?
Osebni arhiv
Dr. Mojca Pajnik je izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede, ki predava na katedri za medijske in komunikacijske študije. Je strokovnjakinja na področju javnosti, javne sfere, populizma, rasizma, alternativnih medijev, spola in migracij. Deluje pa tudi kot raziskovalka na Mirovnem inštitutu. Z njo smo se pogovarjali o diskriminaciji, stereotipih in tem, kako stvari izboljšati.
Plaktivat je v letošnji družbeni kampanji izpostavil problem diskriminacije južnjakov, žensk v družbi, seksizma … Zakaj so tovrstne kampanje dobre oziroma dobrodošle?
Plakati nas v tokratni postavitvi opominjajo na vseprisotnost diskriminacije in podrobneje naslavljajo diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin, kot so spol, etničnost, religija. Vizualno-diskurzivne predloge učinkovito informirajo in pojasnjujejo, kaj diskriminacija je in kako se lahko manifestira. Plakati tako spodbujajo k premisleku, v kakšni družbi živimo ali želimo živeti, in obenem tudi nagovarjajo, da je smiselno zavzeti aktivno držo proti diskriminaciji.
Za razliko od komercialnih plakatov, ki nagovarjajo k potrošnji, mestni plakat, ki obravnava vprašanja družbene in politične odgovornosti, javnost nagovarja k premisleku. Tak plakat vidim kot pomemben medij, ki poskuša mobilizirati odgovornost javnosti do zadev, ki so nam skupne. Ni namenjen pospeševanju prodaje kot večina jumbo plakatov, s katerimi je javni prostor prekomerno zasičen, ampak ozaveščanju o temah, ki so pomembne za demokracijo oziroma za kakovost bivanja nas vseh.
TAM TAM | Plakat na temo migracij v sodelovanju z Mirovnim inštitutom (2015)
Se morda spomnite, ali so bile v preteklosti že takšne akcije?
Seveda, podobnih akcij je bilo v preteklih letih kar precej, v Ljubljani sem nanje pogosto naletela v galeriji pred Križankami in pred Šestico, pa tudi drugod po mestu. Plaktivat je denimo leta 2015 v sodelovanju z Mirovnim inštitutom spodbujal k pozitivnemu premisleku na temo migracij. Spomnim se akcije na temo sovražnega govora pa tiste o krizi medijev v sodelovanju z Radiem Študent, ki je spodbujala h kritičnemu spremljanju novic in opozarjala na ‘fastfood’ novice, ki degradirajo novinarstvo. ‘Pusti knjigi, da te odpelje’, je bila še ena pomembna kampanja, namenjena spodbujanju branja. Pogled pritegne ulična galerija na Vegovi, kjer so na ogled slike, fotografije, ulična umetnost, strip.
Posebnega javnega pomena je tudi ‘gverilski plakat’, ki nima odmerjenega plačljivega prostora, ampak si javni prostor prisvoji. Gre za plakat subkultur, družbenih gibanj in iniciativ, ki opozarja na neenakosti v družbi, nepravičnost, korupcijo. Pogosto ga opazimo recimo na smetnjakih, električnih omaricah, drogovih za javno razsvetljavo, pročeljih stavb in na drugih javnih površinah.
Koliko pa tovrstni plakati dosežejo ciljno publiko, namen? Zdi se, da živimo v ‘zaspani’ družbi, ki ni več odzivna na vizualne dražljaje iz okolice.
Gre za manjše kampanje, ki so praviloma omejene na urbani, lokalni prostor in niso podprte z velikimi finančnimi sredstvi. V tem kontekstu je njihov doseg zagotovo omejen in lahko bi si želeli, da bi nagovorile več ljudi v različnih okoljih. To bi bilo mogoče s spremembo politike, ki, če pogledamo vedute po državi, izrazito favorizira komercialni plakat in družbeno angažiranim kampanjam odmerja zanemarljivo malo prostora. Ko se krči javni prostor za angažirane vsebine in ko je za te vse manj prostora v medijih in na spletnih omrežjih, kjer preživimo vse več časa, je vsaka javna kampanja, ki izobražuje javnost in ki v tem primeru učinkuje tudi kot opolnomočenje diskriminiranih oseb in skupin, še toliko bolj pomembna. Če doseže premislek pri mimoidočih, če motivira za neskriminatorno delovanje, je to že veliko.
Diskriminacija pogosto izhaja iz stereotipnih prepričanj. Na kakšen način se vam zdi dobro razbijati stereotipe, poleg seveda javnih akcij?
Mnenje javnosti o družbeno pomembnih temah se v veliki meri oblikuje v odvisnosti od delovanja politične oblasti. Predstavniki in predstavnice političnih strank, ki so izvoljeni, da reprezentirajo interese ljudi, bi morali z lastnim zgledom razbijati stereotipe. To bi bilo odgovorno politično delovanje, ki pa ga je v polju reprezentativne politike žal vse manj. Pomembno vlogo imajo mediji, ki lahko o neki temi poglabljajo stereotipe, lahko pa jih kritično analizirajo in opozarjajo na škodljive posledice diskriminacije.
Prakse proti-diskriminatornega delovanja imamo sicer v različnih družbenih poljih: v izobraževanju poučujemo o škodljivosti diskriminacije, v znanosti objavljamo izsledke raziskav o pomenih in učinkih stereotipov in diskriminacije, v polju civilne družbe, denimo, na področju proti-diskriminacije delujejo številne nevladne organizacije, v umetnosti in kulturi nastajajo knjižna dela, gledališke predstave, glasba, umetniška dela, ki kritično naslavljajo diskriminacijo in spodbujajo k refleksiji.
Kako pa razbijati stereotipe v vsakdanjem življenju?
Z izobraževanjem in informiranjem. Z delovanjem, z odzivom; da reagiramo in ne ignoriramo. Z vzpostavljanjem inkluzivnega okolja, odnosov, jezika …
TAM TAM
Kako nastanejo stereotipi?
Stereotipi so bolj ali manj prepričljive posplošene sodbe o določenih družbenih pojavih in družbenih skupinah. V primeru osebnostnih lastnosti oziroma opisa družbenih skupin in manjšin, ki jih obravnava kampanja, se stereotipi kažejo kot slabšalna, zaničevalna poimenovanja ‘drugega’. V tem kontekstu stereotipi poglabljajo diferenciacijo in diskriminacijo manjšinskih skupin tako, da jih naredijo za nesprejemljivo drugačne, slabše, nekompatibilne z večinsko skupnostjo.
Stereotipi so vselej usidrani v družbeno strukturo in se oblikujejo skozi hierarhična družbena razmerja. Ko govorimo o agregiranih diskriminatornih mnenjih javnosti recimo do določene družbene manjšine, je ključno poudariti, da diskriminatorna prepričanja in prakse nastanejo kot posledica točno določenih družbenih in političnih razmerij. Če ob 30-letnici izbrisa 25.671 oseb iz registra prebivalcev Slovenije spomnimo na stereotipe in predsodke do izbrisanih, je ključno dodati, da so povezani z državnim in institucionalnim rasizmom, ki vsa ta desetletja zaznamuje odnos institucionalne politike do izbrisanih oseb.
Kot je ugotavljal Gustave Le Bon v Psihologiji množic, je ključna značilnost mnenja, ki postane razširjeno, splošno mnenje, da nastane na podlagi preprostih, poenostavljenih trditev, kot na primer, da nas manjšine ogrožajo. Bolj, kot je trditev preprosta, osvobojena vsakega sklepanja in dokazovanja, bolj je zanesljivo sredstvo za prodor v množice in večji učinek ima. V tem se skriva moč poenostavljenih trditev in avtoritarni politični vodje to dobro vedo.
Vse finaliste letošnjega projekta Plaktivat si lahko pogledate v galeriji spodaj:
TAM TAM | Du Weisheng, Kitajska
TAM TAM | Valerie Štecová, Češka
TAM TAM | Metka Fornazarič, Slovenija
TAM TAM | Maruša Požar, Slovenija
TAM TAM | Yuqi Zhao, Kitajska
TAM TAM | Polina Polevaia, Rusija
TAM TAM | Rok Artiček, David Fartek, Herman&partnerji, Slovenija
TAM TAM | Emina Halilović, Lenart Slabe, Slovenija
TAM TAM | Emina Halilović, Lenart Slabe, Slovenija
TAM TAM | Emina Halilović, Lenart Slabe, Slovenija
Se vam zdi, da se ob razmahu populizma, nacionalizma, družbenih medijev in podobno stereotipi bolj usidrajo v kolektivno zavest oziroma ali sedaj zgolj prihaja na plan nekaj, kar je že prisotno?
Aktualne razprave o vzponu post-demokratične družbe izpostavljajo, da se ukinjajo klasični demokratični postopki odločanja in da jih nadomeščajo propagandne metode za pridobivanje pozornosti, predvsem pa politične in ekonomske koristi. Te razprave identificirajo epohalne spremembe, ko se krepijo avtoritarne sile in populistični politiki, ki zaobidejo demokratična načela enakosti, se ne zmenijo za pravo ali pa zakone spreminjajo za lastno korist, prikrajajo pravila institucionalnega delovanja, instrumentalizirajo medije.
Obenem se soočamo z vse bolj difuzno in dezintegrirano javno sfero, z izginjanjem konsenza o tem, kaj je javno pomembno, in javno dobro. Skrb za javno nadomeščajo nakopičena zasebna mnenja, ki se viralno širijo v spletnem okolju. Vzpon interneta je pred desetletji obetal demokratizacijo komuniciranja, danes pa vidimo, da spletne platforme in družbena omrežja, ki z algoritmi zbirajo in usmerjajo podatkovne informacije, selektivno ustvarjajo ‘filtrne mehurčke’. Uporabnice in uporabnike intelektualno izolirajo, jih soočajo z informacijami, ki utrjujejo že obstoječa prepričanja.
Tehnologije same po sebi seveda ne povzročajo diskriminacije, se pa z digitalizacijo ustvarjajo strukturne razmere, denimo z arhitekturo družbenih omrežij, omejeno na slogane in všečkanje, ki omogočajo, da se krepijo negativna stališča in da se diskriminacija normalizira. Zelo lahko je verjeti, da nas manjšine ogrožajo. Resnica nas namreč sooča z nepričakovanim, ima to neprijetno lastnost, da laži nastavi zrcalo.
PROFIMEDIA
Nekateri plakati na letošnji akciji osvetljujejo problematiko seksizma in diskriminacijo žensk. Koliko je v Sloveniji prisotna stereotipizacija ženske, ali to pripomore k njeni diskriminaciji? Kako je po vašem mnenju ženska stereotipizirana v slovenski družbi?
Popkulturna estetizacija podob v medijih, oglaševanju, v spletnem okolju že pregovorno perpetuira podobo ženske v vlogi matere, žene, gospodinje ali pa prek seksualizacije ustvarja podobo sanjskega, fatalnega, dekorativnega ženskega objekta. Z ženskim se tradicionalno povezuje emocionalnost, intuitivnost, socialna usmerjenost, družinskost v nasprotju s hladno moško oddaljenostjo, racionalnostjo, neodvisnostjo, asertivnostjo. Moški in ženski stereotipi se dopolnjujejo v smislu, da ima vsaka spolna skupina niz prednosti, ki uravnotežijo njihove slabosti in dopolnjujejo domnevne prednosti druge skupine. Spolne hierarhije, ki se seveda oblikujejo onkraj izključno slovenske družbe, je predvsem treba razumeti kot artikulacije družbene diferenciacije. Gre za učinek pričakovanih vlog, ki so ženskemu in moškemu spolu pripisane v javnem in v zasebnem življenju.
V zadnjih letih nastaja vrsta oglasov, televizijskih serij in šovov, ki poskušajo pervertirati spolne stereotipe. Moški skrbijo za otroke, ženske so uspešne v poslovnem svetu, nastopajo v vlogi bork za enakopravnost, upirajo se neprimernemu spolnemu vedenju, eksperimentirajo v seksualnosti in spolnih identitetah. ‘Osvobajanje’ žensk je v aktualnih popularnih žanrih vsekakor zanimiv fenomen. Ne moremo pa mimo dejstva, da poteka v službi šova, ritualizirane profitabilne predstave, ki producira močno žensko, ki točno ve, kaj hoče. Tovrstno uprizarjanje širi narative o popolnem nadzorovanju lastnega življenja, sebstva, telesa, in obenem reproducira ideologijo individualizacije, v smislu, da naj vsak poskrbi sam zase. Tovrstne naracije ustrezajo ekonomiji pozornosti, privlačijo pogled, pritegnejo klike in všečke, ne dotaknejo pa se strukturnih neenakosti, razredne razlike, ki se samo še poglabljajo, kot da ne obstajajo.
Kakšen se vam zdi položaj žensk v slovenski družbi?
V zadnjem obdobju opazimo ponovno retradicionalizacijo spolov v mnogih zahodnih družbah, ko se žensko domestificira, se jo potiska v zasebno sfero in družinske vloge. Število femicidov je v porastu, kot tudi nasilje nad ženskami nasploh. Aktivna so t. i. gibanja proti ‘teoriji spola’ (angl. anti-gender movements, op. a. ), ki prevprašujejo izborjene pravice, kot so pravica do splava, malikujejo tradicionalno družino, se aktivirajo proti pravicam LGBTIQ+ oseb, proti spolni vzgoji v šolah, demonizirajo izsledke znanosti na temo spolne enakosti, umetniške projekte, ki se zoperstavljajo reprodukciji tradicionalnih spolnih vlog. Prisotno je institucionalno nasilje, s katerim se soočajo denimo begunke, transspolne ženske. Mešanica kvazi demokracije in avtoritarnih prijemov pa zagotovo ni stanje, ki bi omogočalo izboljšanje položaja odnosov med spoli v družbi.
Denis Sadiković/N1
Sicer podatki na globalni ravni, in tu Slovenija ni izjema, kažejo, da so v različnih poklicnih sferah ženske podreprezentirane na vodilnih položajih, da jih je več med zaposlenimi za krajši delovni čas kot moških, so slabše plačane, težje napredujejo. Novodobni produkcijski procesi kapitalizirajo razlike po spolu, kar pomeni, da se v mnogih panogah povečuje število žensk, a ne z namenom zagotavljanja enakosti med spoli, ampak ker to prinaša dobiček.
Nasploh velja, da se z nižanjem ravni odločanja delež žensk povečuje. Ko nekemu poklicu upade ugled, in ko se slabšajo delovni pogoji, se prav tako opazno poveča prisotnost žensk. Da ženske številčno prevladujejo v nekih poklicih, zagotovo torej ne more biti argument za to, da naj bi v teh poklicih dosegli enakost po spolu ali, kar tudi slišimo, da naj bi ženske bile celo bolj enakopravne v primerjavi z moškimi. Gre za mimikrijo enakosti, realnost pa je ravno nasprotna. Osebno me pri teh vprašanjih sicer bolj kot numerična razlika vedno zanimajo sistemski, strukturni razlogi, ki jo proizvajajo.
PU Koper | V Dragonji je pred nekaj meseci utonila kurdska deklica.
Zadnji primer diskriminacije, ki smo mu priča, so dvojna merila do beguncev, ki so se še posebej razkrila ob vojni v Ukrajini. Naše družbe in države imajo namreč do beguncev iz Ukrajine človeški in hvalevreden odnos, povsem drugačnega pa do beguncev iz drugih držav.
To pokaže, kako je rasizem vpet v državne strukture, ki takšno diferenciacijo omogočajo. Oportunistično nekateri begunci postanejo naši, evropski, tisti pravi, ki so kulturno kompatibilni, drugi pa so tuji, drugačni in niso naši. V času ‘begunske krize’ v letih 2015-2016 so ‘ne-naši’ prihajali iz Sirije, Iraka, Afganistana, danes tistih z indijskim, pakistanskim ali mehiškim potnim listom najraje ne bi spustili iz Ukrajine. Begunce z Bližnjega vzhoda se je povezovalo z islamskim terorizmom, obtoževalo se jih je lažnivosti in se jih prikazovalo kot vsesplošno nevarnost, kar je upravičevalo utrjevanje mej, postavljanje ograj in zaostrovanje azilne zakonodaje.
V odnosu do beguncev in begunk iz Ukrajine je EU pokazala drugačen obraz, videli smo, da je zmožna nenasilnega odnosa do ljudi na begu – a pod pogojem, da so naši sosedje. Do dobrodošlice sicer velja biti previden. ‘Drugi’ je namreč v strukturah rasizma premikajoča se tarča. Poskusom ‘kultiviranja’ rasizma, ko so begunci prepoznani za naše, ne smemo nasesti. Gostoljubje se lahko čez noč odreče tistim, ki smo jih še včeraj vabili v svoje domove. Ko se bodo ženskam in otrokom pridružili moški, ko bodo otroci šli v šole, odrasli na delo, če bodo delo dobili, ko bodo prejemniki socialne pomoči, ko bodo potrebovali zdravstveno oskrbo, bodo marsikje čez noč postali tujci. Žal o tem pričajo preštevilne zgodbe begunk in beguncev po vsem svetu.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje