Komentar: Priložnosti in pasti Golobove koalicije

Mnenja 24. Maj. 202212:10 > 12:577 komentarjev
Delite:
Tanja Fajon, Robert Golob, Luka Mesec
Foto: Borut Živulović/BOBO

Koalicijska pogodba je podpisana - nova koalicija je oblikovana. Kakšne so njene možnosti, da preživi celotni mandat?

Slab mesec po državnozborskih volitvah je Slovenija dobila novo koalicijo. Razlogov, da bi se ta lahko izkazala kot trdna in bi preživela celoten mandat, je kar nekaj. Eden od njih je, da so v koaliciji zgolj tri stranke, kar napoveduje lažje usklajevanje kot v preteklih vladah, v katerih so bile največkrat štiri partnerice ali celo kakšna več.

Drugi razlog je število poslancev. Sedanja koalicija sicer v parlamentu nima rekordne podpore – Drnovškovi LDS je po visoki volilni zmagi leta 2000 s tremi koalicijskimi partnericami in ločeno pogodbo s stranko mladih uspelo doseči celo ustavno večino – vendar pa 53 poslanskih glasov predstavlja dokaj stabilno večino. Še zlasti, ker se zdita prestopanje levosredinskih poslancev v desni opozicijski tabor in tudi izstopanje strank iz koalicije malo verjetna.

Tako Socialnih demokratov kot Levice namreč volilci na državnozborskih volitvah niso nagradili: v prvih niso prepoznali resne alternative Janševi SDS, o Levici je prevladalo prepričanje, da ni sposobna vstopiti v vlado in prevzeti odgovornosti za vodenje ministrstev. Z odhodom iz levosredinske koalicije bi stranki temu nezaupanju volilcev pritrdili, kar bi se jima lahko na naslednjih volitvah maščevalo, morda celo z izpadom iz parlamenta.

Prav tako si ni mogoče predstavljati, kako bi Socialni demokrati in Levica svojo identiteto gradili v opoziciji, v kateri bo SDS očitno izkoristila vse svoje rušiteljske sposobnosti. Sicer pa bi na volitvah zmagovita stranka Gibanje Svoboda, ki v koalicijskih vrstah obsega tri četrtine poslanskih mest, lahko vladala tudi brez katere od koalicijskih partneric – z nekoliko napora in lovljenjem poslancev za posamezne projekte celo brez obeh.

Obe manjši stranki sta z izkupičkom koalicijskih usklajevanj lahko zadovoljni: tako s številom ministrskih mest, ki sta jih izpogajali, kot z vsebino koalicijske pogodbe, v kateri je poudarek na večji socialni pravičnosti in usmerjenosti v človeka. Kot zmagovalko koalicijskih usklajevanj pa je vendarle mogoče prepoznati Levico. V koalicijski pogodbi je večina njenih osrednjih zahtev, vključno z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je bila glavna točka za njeno odtegnitev podpore Šarčevi vladi. Ob tem je sicer treba priznati, da se Golobovi pogledi s stališči Levice v marsičem ujemajo in da je tudi Meščeva stranka pri nekaterih zavzemanjih pripravljena nekoliko popustiti. Tako naj bi na primer pri vprašanju širitve Nata s Finsko in Švedsko njeni ministri na seji vlade glasovali proti, poslanci pa naj bi se v državnem zboru predvidoma vzdržali.

Medtem ko se je stranka SD pehala za resorje, ki z osrednjimi vrednotami socialdemokracije nimajo veliko skupnega, in je kadrovsko umazano perilo prala celo pred očmi javnosti, je Levica prevzela vodenje ministrstev, ki odslikavajo njena zavzemanja. Ministra za solidarno prihodnost in za delo, socialne zadeve in družino pa tudi ministrica za kulturo zagotovo ne bodo imeli lahkega dela, če bodo dosegli opazne rezultate, pa se bo Levica rešila predznaka pobalinske stranke ter se pokazala kot odgovorna koalicijska partnerica. Simbolno je nedvomno zgovorna gesta tudi to, da je v vlado predlagala prvega ministra, ki ne skriva istospolne usmerjenosti.

Robert Golob
Foto : Borut Živulović/BOBO

Novo vlado bo zagotovo spremljala vrsta težav. Prva bi utegnila izhajati že iz same sestave ministrske ekipe. Med kandidati je namreč nekaj takšnih, ki se z dosedanjim delom niso ravno izkazali, nekateri veljajo za izjemno konfliktne in nepredvidljive, drugi v ministrske čevlje stopajo kot popolna neznanka. Kandidatov, katerih vstop v vlado bi lahko označili kot izjemen dosežek Roberta Goloba, pravzaprav ni. Zato bo nedvomno zelo pomembno, s kakšnimi ekipami bodo prihodnji ministri zastavili svoje delo.

Prav tako je že zaznati prva odstopanja od navedb v koalicijski pogodbi, na primer pri vprašanju dvoživk v zdravstvu, kar pri zagovornikih zapisanih zavez zagotovo ne sproža odobravanja. Za novo koalicijo bi lahko bila obremenjujoča tudi visoka pričakovanja civilne družbe, ki bi se utegnila hitro sprevreči v glasno razočaranje. Kot  je na primer v času Cerarjeve vlade sledilo razočaranje zaradi odstopanj od visoko donečih obljub o visokih moralnih in etičnih standardih. Ne gre tudi spregledati moči vplivnih gospodarstvenikov in podjetnikov, ki vstopu Levice v koalicijo nikakor niso naklonjeni in jih Golobovo ostro zavračanje njihovih pomislekov dodatno jezi.

Sodeč po dogajanju v zadnjih dneh lahko koalicija pričakuje tudi, da jo bo SDS obstreljevala z vsemi opozicijskimi topovi. Seveda sta vlaganje zakonov in predlaganje posvetovalnih referendumov legalen instrument poslancev, vendar ima vložitev kar petindvajsetih zakonskih predlogov SDS na dan konstituiranja državnega zbora in zahtev za dva posvetovalna referenduma, med njimi o lastnem predlogu sprememb zakona o RTVS, pridih zlorabe parlamentarnih postopkov.

Prvak Slovenskih demokratov Janez Janša je po zanj katastrofalnem volilnem porazu, po katerem se bo težko še kdaj povzpel na oblast, močno ranjen. Tako ne izbira sredstev, da bi blokiral na volitvah izraženo voljo ljudstva in da bi zadal dokončni udarec javni radioteleviziji, v kateri prepoznava enega od krivcev za svoj neuspeh. Janša je torej zamudil še zadnjo priložnost, da bi pokazal, da zna dostojanstveno prenesti poraz. Vendar pa s povolilno destruktivnostjo nagovarja le svoje zveste vojščake. Volilce, ki so mu 24. aprila izrekli odločen “dovolj je”, še utrjuje v prepričanju, da so se odločili prav. Pričakovati je mogoče tudi, da bo ravnanje SDS prispevalo k večji strnitvi koalicijskih vrst.

Pri vložitvi predlogov za posvetovalna referenduma se prvaku SDS opozicijski krščanski demokrati niso pridružili. Ni skrivnost, da je imela Nova Slovenija pri vstopu v tretjo Janševo vlado več zadržkov kot SMC in Desus – ne nazadnje je NSi pri sodelovanju v preteklih Janševih vladah na lastni koži občutila njegovo “rezanje” koalicijskih partnerjev. Tako so v Toninovi stranki pred dobrima dvema letoma celo preigravali, kakšen bi lahko bil odziv njihovih volilcev, če bi Janševo povabilo v vlado zavrnili. Kovali so tudi načrt o družnem zoperstavljanju treh manjših koalicijskih strank ideološkim izpadom in drugim pričakovanim spornim ravnanjem prvaka SDS. Vendar ta načrt ni nikoli zaživel. Ministre NSi je moč vladanja povsem zaslepila, krščanski demokrati so pri nesprejemljivih Janševih ravnanjih (molče) asistirali in postajali vse bolj privesek Slovenskih demokratov.

Z odhodom v opozicijo ima NSi priložnost, da se vendarle izvije iz objema prvaka SDS. Če ne bo šla v smeri samostojne in moderne konservativne stranke, bo težko presegla rezultat zadnjih dvojih državnozborskih volitev in bo ostala za stranke izven Janševe orbite nezaželen partner. Sedem odstotkov glasov pa je – kljub poskusu drugačnega prikazovanja – za stranko, ki ima v svojem imenu besedi “krščanski demokrati”, v državi z večinsko katoliško veroizpovedjo zagotovo slab volilni izkupiček.

Spremljajte N1 na družbenih omrežjih FacebookInstagram in Twitter

Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.

Komentari

Vaš komentar