Kritiki zakona o parlamentarni preiskavi začeli zbirati podpise za referendum

Pod pobudo so prvopodpisani člani nekdanjega odbora za varstvo človekovih pravic, ki so ga ustanovili pred 38 leti, Franco Juri, Pavel Gantar, Spomenka Hribar, Gregor Tomc, Igor Vidmar, Rastko Močnik in tudi Vlado Miheljak.

Noveli zakona, ki jo je DZ sprejel v torek, nasprotujejo, ker ocenjujejo, da nova koalicija z njo dobiva orodje, "s katerim lahko ustrahuje, javno linča in politično obračunava z vsakim, ki se ji zoperstavi". Menijo, da spreminja parlamentarno preiskavo v "orožje za nadlegovanje opozicije, novinarjev, akademikov in civilne družbe".

Po njihovem prepričanju namreč novela odpravlja temeljne varovalke. "Do sedaj vas je pred samovoljo politikov ob začetku preiskave ščitilo ustavno sodišče. Nov zakon to ukinja in vsakogar, ki se bo znašel v nemilosti politike, prepušča obračunavanju brez zaščite. Pritožite se lahko šele na koncu preiskave, ko je škoda že narejena. Vaš ugled je uničen, pravice pa kršene, preden o tem sploh odloča sodišče," so zapisali tudi na posebni spletni strani politicnapolicija.si, kjer nizajo kritike zakona.

Spomnili so tudi, da je v preteklosti parlamentarna večina razreševala člane preiskovalne komisije, ki ji niso bili po godu. Člana je opredelila za pričo in ga zaradi nezdružljivosti funkcij razrešila. Zato je bila leta 2024 uvedena možnost, da razrešeni član vloži tožbo na vrhovno sodišče. Te možnosti po noveli nima več. "V komisiji bodo torej spet lahko sedeli sami naši," navajajo.

Opozorili so tudi dosedanjo ureditev, po kateri je lahko sodni svet od ustavnega sodišča zahteval presojo, ali je akt o odreditvi preiskave skladen z neodvisnostjo sodnikov in sodstva, takšna zahteva pa je ustavila delovanje komisije. Po noveli pa se lahko preiskava zoper sodnike začne že medtem, ko postopek pred ustavnim sodiščem še teče.

"Z izključitvijo sodnega nadzora se ruši ravnovesje vej oblasti, kar je prvi korak k avtokratskemu vladanju in utišanju kritike," menijo pobudniki, ki so 38 let po borbi civilne družbe za demokracijo danes ugotavljali, da pridobljene pravice niso samoumevne in se je zanje treba še naprej boriti. Prav tako so bili kritični do postopka sprejemanja sprememb, ki so se sprejele po skrajšanem postopku, brez javne razprave.