Za božič se zberejo družine in prijatelji, a včasih se ne izide po načrtih. "Večkrat se je zgodilo, da je po vseh pripravah za božič kdo zbolel, da smo se skregali ali pa je šlo kaj narobe," opisuje mama šestih otrok in svetuje, zakaj ni pametno vsega staviti na božič. Čeprav so v njihovi družini deležni pomoči Zveze prijateljev mladine, to ne pomeni, da ne morejo česa dati naprej: "Lahko je to doma spečen kruh, rezanci ali pa samo obisk," našteje mama in pravi, da smo v sodobnem svetu zasičeni s stvarmi in informacijami, tudi nepotrebnimi, ki se v nas kopičijo kot na smetišču. Božič je čas, da se smeti znebimo in se dokopljemo do bistvenega. "Božič je čas za ekologijo srca."
V družini s šestimi otroki, starimi od 10 do 20 let, po stari krščanski tradiciji že v začetku decembra izdelajo adventni venček in naberejo mah ter postavijo jaslice. “Božič pri nas ni osredotočen le na 24. in 25. december, ampak se skušamo cel mesec bolj začutiti, več pogovarjati in se odpreti tudi za druge ljudi,” pravi mama. “To so seveda želje. Včasih uspe, velikokrat pa tudi ne.”
Pripoveduje, da se je večkrat zgodilo, da je za božič kdo zbolel, ali so se skregali ali pa je šlo narobe kaj drugega. “Zato je bolje, da se ne osredotočimo samo na en dan, saj sicer tvegamo, da božič pade v vodo.”
Na božični večer prekadijo hišo, zmolijo in pripravijo božično večerjo. “Privoščimo si jedi, ki si jih sicer ne bi. Potem pa igramo družabne igre, kaj zapojemo in gremo k polnočnici,” pripoveduje. “Včasih ne teče vse gladko in se tudi skregamo. Na fotografijah in televiziji je božič vedno prikazan v idealni podobi, v resnici pa, vsaj pri nas, ni vedno tako.”
Profimedia
“Na fotografijah in televiziji je božič vedno prikazan v idealni podobi, v resnici pa, vsaj pri nas, ni vedno tako,” pravi mama šestih otrok.
Dobiti in dati
Osemčlanski družini pri Zvezi prijateljev mladine Sloveniji pomagajo s štipendijama, ki ju dobivata srednješolca. “Na to pomoč, kot mama, gledam z več vidikov. Eno je finančna pomoč, zaradi katere nam gre lažje. Drugo pomembno je, da se otroci tako učijo ravnanja z denarjem. Tretje pa je učenje dobrodelnosti,” pravi mama. “Oba z možem otroke spodbujava k dobrodelnosti. Vedno jim rečem ‘Da ti lahko dobiš, je nekdo moral dati. Pojdi in tudi ti tako delaj.’ To, da mi dobimo, ne pomeni, da ne moremo dati naprej komu drugemu, ne glede na to, kaj drugi ima. Lahko je to doma spečen kruh, rezanci ali pa samo obisk. Vedno imamo možnost, da damo kaj naprej. In nihče ni tako bogat, da ne bi mogel sprejeti daru od drugega.”
Ko jo vprašamo, kako jim pomoč olajša življenje, pravi, da funkcionirajo tako kot večina družin v podobnem položaju: “Če imaš manjši prihodek, si pač manj privoščiš, živiš bolj skromno in preprosto. Katerikoli dar pa ti omogoči, da si privoščiš nekaj, česar si sicer ne bi.” Ob tem poudarja, da je vrednota njihove družine živeti preprostost in to ni povezano z njihovim finančnim položajem. “Ne zato, ker ne bi imeli, ali bi bili skopi do sebe, ampak ker mislim, da je preprostost tista, ki daje kakovost življenja. Velikokrat smo tako zasičeni s stvarmi, pa tudi obveznostmi, da spregledamo bistvo v življenja.”
Ob tem ‘smetišču impulzov’, kot ga imenuje, se moramo potruditi, da se dokopljemo do svojega bistva. “Tako kot je treba pospraviti po stanovanju in kakšne nepotrebne stvari zavreči, moramo narediti tudi malo ekologije srca. In se oprijeti tistega, kar je bistveno za življenje: da imam rad sočloveka, da sem odprt, da delim. To je treba negovati.”
Ko smo o tem, kaj si želijo za božič, vprašali otroke, nihče ni odgovoril, da si želi kaj materialnega. “Želim si veselje v družini in smeh ob smrečici”, “Želim si, da bi bilo konec korone”, “Čim več miru na svetu”, “Več spanca”, “Želim si daljše počitnice”, “Želim si dobrih odnosov v družini,” pravijo bratje in sestre.
Mama pravi, da je pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije veliko ljudi, ki imajo odprto srce. “Ti ljudje imajo božič v srcu vse leto.”
Kampanja ENO SRCE Zveze prijateljev mladine Slovenije
Zveza prijateljev mladine Slovenije je decembra začela s praznično kampanjo ENO SRCE, v kateri združujejo tri socialno-humanitarne programe (Sapramiškin sklad, Adin štipendijski sklad in Pomoč družinam). Štipendista sta tudi dva od otrok iz družine, s katero smo govorili. Eden je povedal, da štipendijo porabi za to, da lahko sebi in komu, ki ga ima rad, privošči kakšno stvar. Drugi pa je dobršen del štipendije porabil za vozniški izpit, ki ga je nedavno opravil.
Na Zvezi prijateljev mladine so zapisali, da bodo vaša pomoč in vaše donacije razveselile nekaj tistih dijakov, ki so jim na ZPMS morali prošnjo za štipendijo zavrniti, nekaj staršev, ki svojim otrokom ne morejo omogočiti posebnega zdravstvenega pripomočka ali terapije ter nekaj družinam, ki jim bodo pomagali pokriti osnovne življenjske položnice. “To je lahko naše skupno novoletno darilo njim.”
ZPMS
Epidemija, bližina in oddaljenost
Epidemija je v družini, s katero smo govorili, sovpadala z že tako težkim časom, saj je mama dobila diagnozo raka in se začela zdraviti na onkološkem inštitutu. “Že tako je bilo težko, diagnoza je prinesla veliko stresa, strahu in negotovosti. Na to je udarila še epidemija, zato je bilo veliko težkih trenutkov.”
Ker je v družini šest šolarjev, so se ob začetku epidemije soočili s težavami, ki jih je prineslo šolanje od doma. “Največ težav smo imeli s tem, da smo vsem zagotovili računalnike. Toda vse šole, kjer se otroci šolajo, so nam pomagale, da smo si jih izposodili računalnike, nekaj pa so nam tudi podarili drugi.” Otroci so v tem času postali bolj samostojni. “Čeprav jih je veliko, so pogrešali druženje. Socialni stik je za otroke pomemben. Ljudje smo socialna bitja in hrepenimo en po drugem.”
Mama opaža, da je leta pred epidemijo zaznamovalo močno poudarjanje samega sebe ter lastnih potreb in ugodja. “Zelo smo negovali sebe, svoje pravice. Ni zgolj epidemija tista, ki je to povzročila, to se je takrat samo močno izrazilo. Toda skrb zase ima človek že v sebi. Za skrb za druge pa se je treba zavestno odločiti.”
Ves čas smo skrbeli zase, epidemija pa je razgalila naša hrepenenja po sočloveku, bližini, odnosih … “Epidemija je težka za vse. Prinesla je tudi to, da smo sočloveka začeli videti kot nevarnega. Na vseh področjih nas je zelo strah zase. Edina pot je odpreti se navzven, za druge in to je bistvo božiča: da se človek odpre navzven, za druge. Da daš sebe v senco in drugega pred sabo. To je težko in boli, saj se je treba odreči svojim sanjam v želji, da bi bil drugi zadovoljen.”
So krščanska družina in, pravi mama, to jim daje neko trdnost in upanje. “Upanje je gonilna sila človeka. Da tudi, ko je težko, veš, da nisi sam in da bo minilo. Da za temo vedno pride svetloba.”
Ko dobiš diagnozo rak, se v življenju vse zamaje, začnejo se ti porajati nova vprašanja o smislu življenja, o tem, zakaj smo tu. Kaj želim pustiti za sabo, ali puščam zgolj materialne stvari, nekaj, kar mine, ali tudi duhovno dediščino?
“Največ, kar lahko človek pusti, so sledi ljubezni in dobrote. K temu bi morali stremeti. Saj ne uspeva vedno, so vzponi in padci, tudi tema. Je pa treba imeti upanje.”
Mama opaža, da je leta pred epidemijo zaznamovalo močno poudarjanje samega sebe ter lastnih potreb in ugodja. “Zelo smo negovali sebe, svoje pravice. Ni zgolj epidemija tista, ki je to povzročila, to se je takrat samo močno izrazilo. Toda skrb zase ima človek že v sebi. Za skrb za druge pa se je treba zavestno odločiti.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje