Na današnji dan pred 31 leti je Slovenija iz Registra stalnih prebivalcev izbrisala 25.671 državljanov iz nekdanjih jugoslovanskih republik. S tem so izgubili pravico do stalnega prebivališča v Sloveniji, posledično pa so ostali tudi brez zdravstvenega zavarovanja, pravice socialnega varstva in službe. Letošnja obletnica mineva ob ponovnih pozivih vladajočim, naj krivice iz preteklosti popravijo.
Danes mineva 31 let, odkar je država 25.671 pripadnikov nekdanjih jugoslovanskih republik izbrisala iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije. Med njimi je bilo 14.775 moških, 10.896 žensk, od tega dobra petina otrok. Status si je v 30 letih uredilo 12.492 posameznikov.
Ob osamosvojitvi Slovenije 25. 6. 1991 so tisti, ki so imeli slovensko republiško državljanstvo, avtomatično pridobili državljanstvo nove države Republike Slovenije. Državljani drugih republik SFRJ, ki so imeli v Sloveniji stalno prebivališče – teh je bilo 200 tisoč – pa so imeli šest mesecev časa, da zaprosijo za državljanstvo. Tistim, ki državljanstva niso pridobili – bodisi zato, ker niso (pravočasno) vložili vloge, ker je bila ta zavrnjena ali pa je bil postopek ustavljen – je bil odvzet tudi status stalnih prebivalcev.
Pri izbrisanih torej ni šlo za vprašanje slovenskega državljanstva, ampak za pravico do stalnega prebivališča v Sloveniji, ki so jo izgubili na dan izbrisa. Ta pravica je tako pomembna zato, ker v Sloveniji iz nje izhaja tudi ogromno drugih pravic. Izbrisani so tako izgubili zdravstveno zavarovanje, pravice socialnega varstva, službe, niso se mogli šolati in podobno.
Slovenija je sicer vsem državljanom nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita urejen status stalnega prebivališča, ponudila državljanstvo. Izbrisani vlog niso vložili, razlogi za to pa so različni. Nekateri so zgolj želeli ostati bosanski, srbski, hrvaški … državljani, a s pravico do stalnega prebivališča, ki so jo imeli še pred osamosvojitvijo. Nekateri so vlogo za državljanstvo vložili, a je bila zavrnjena. Nekateri za to možnost sploh niso vedeli, spet drugi so bili prepričani, da so slovenski državljani, saj so se rodili v Sloveniji.
Na N1 smo se lani o ozbrisu pogovarjali z Draganom Đekićem.
Dragan se je rodil dva meseca prezgodaj. Starše je presenetil na dopustu v Negotinu na vzhodu Srbije, v rojstnem mestu njegovega očeta, ki je s svojo ženo in hčerko sicer živel in delal v Ljubljani. Nekaj dni po rojstvu dojenčka se je družina spet vrnila v Slovenijo. V Ljubljani je Đekić zaključil srednjo šolo za avtomehanika in leta 1987 odšel v Švico kjer se je zaposlil kot pomočnik kuharja. Ko je ugotovil, da mu bo potekla veljavnost potnega lista, se je leta 1992 vrnil v Ljubljano, da bi ga podaljšal.
Denis Sadiković/N1
Potni list je ob njegovem prihodu v domovino veljal še dva dni. “Šel sem na občino (tedanjo upravno enoto) in povedal, kako in kaj. Ko so videli moj vizum, so me vprašali, ali sem vložil za državljanstvo. Nisem, sem odgovoril, nameravam pa. Uradnica se je samo obrnila in preluknjala moj potni list! Kaj pa je to, sem vprašal. Nič, je rekla, ne morete podaljšati. Ko sem protestiral, so poklicali varnostnike oziroma takratne vratarje, ki so me pospremili ven. Na srečo sem imel v žepu še osebno izkaznico,” je svojo zgodbo lani opisal za N1.
Po našem pogovoru mu je upravna enota izdala dovoljenje za bivanje, ki ga mora vsaki dve leti podaljšati.
Slovensko ustavno sodišče je sicer večkrat ugotovilo, da je bil izbris nezakonit in zakonodajalcu naložilo, da izbrisanim retroaktivno vrne status stalnega prebivalca. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice je večkrat ugotovilo, da izbris in njegove posledice predstavljajo kršitev človekovih pravic in Sloveniji naložilo, da pripravi sistem odškodnin. Po tridesetih letih se je lani v imenu države izbrisanim opravičil tedanji predsednik Borut Pahor.
Žiga Živulović, Bobo
Pred letošnjo obletnico so Amnesty International Slovenije in Mirovni inštitut odprli razstavo 31 let s(r)amote: portreti in zgodbe izbrisanih na Gallusovem nabrežju v Ljubljani. Fotografije, ki jih je ustvaril fotograf Borut Krajnc, so opremljene s citati in kratkim orisom zgodb portretiranih. Razstava je sicer ponovitev lanske, na ogled pa bo do 17. aprila.
Direktorica slovenske Amnesty Nataša Posel je ob odprtju opozorila, da z izbrisom niso bili prizadeti le izbrisani, ampak tudi njihovi otroci, družine, prijatelji. Izgubili so vse pravice, saj so pravno prenehali obstajati. “Danes smo tukaj tudi v opomin, da izbris ni del naše zgodovine, ampak je žal del naše realnosti. Poprava krivic je bila navidezna, država je po dolgih letih s stisnjenimi zobmi sprejela dva zakona, ki sta mizerno popravila krivice oziroma zgolj navidezno,” je povedala.
Ob tem so v omenjenih organizacijah premierja Roberta Goloba pozvali, naj na vladi čim prej pripravijo zakonske ukrepe, ki bodo omogočili povrnitev statusa in popravo krivic izbrisanim. Ukrepi morajo biti časovno neomejeni in omogočati dostop do socialnega in zdravstvenega varstva, so zapisali v peticiji.
