Otroci, ki odraščajo ob kričanju, pogosto razvijejo teh osem navad

V vsaki družini se kdaj zgodi, da staršem popustijo živci. Stres, utrujenost, nemoč ali frustracija lahko povzročijo, da povzdignejo glas, čeprav si tega morda niti sami ne želijo. Ena sama burna reakcija še ne pomeni, da bo otrok zaradi nje utrpel dolgoročne posledice.

Povsem drugače je, če je kričanje stalni del družinskega okolja. Če otrok odrašča v domu, kjer nikoli ne ve, kdaj bo sledil nov izbruh jeze, se lahko nauči, da mora biti ves čas previden, opazovati razpoloženje drugih in svoje vedenje prilagajati predvsem zato, da bi preprečil konflikt.

Takšni načini odzivanja se lahko pozneje pokažejo tudi v odraslosti. Kot piše YourTango, lahko ljudje, ki so bili kot otroci pogosto izpostavljeni kričanju, razvijejo določene vedenjske vzorce, s katerimi so se nekoč skušali zaščititi.

Svoja čustva raje zadržijo zase

Otrok, ki ugotovi, da lahko iskreno izražanje žalosti, jeze ali strahu sproži nov izbruh, se lahko nauči molčati. Namesto da bi povedal, kaj čuti, začne čustva skrivati.

V odraslosti se to lahko pokaže kot težava pri izražanju lastnih potreb. Takšen človek se lahko izogiba neprijetnim pogovorom, tudi kadar bi bilo pomembno, da pove, kaj ga moti. Mir za vsako ceno postane pomembnejši od iskrenosti.

Stres jih lahko hitro preplavi

Pogosto vpitje v otroštvu lahko vpliva tudi na odzivanje v stresnih situacijah. Ko odrasel človek opazi, da je nekdo jezen ali razburjen, lahko hitro pričakuje, da bo sledilo nekaj slabega.

Nekateri se na takšne situacije odzovejo obrambno in napadalno, drugi pa postanejo izrazito tesnobni. Njihov živčni sistem je lahko še vedno pripravljen na nevarnost, čeprav se v resnici nič nevarnega ne dogaja.

Kritiko lahko razumejo kot napad

Če so bile otrokove napake pogosto pospremljene z jezo, kričanjem ali kaznovanjem, lahko kritika v odraslosti sproži precej močnejši odziv, kot bi ga pričakovali.

Tudi povsem dobronameren nasvet lahko oseba razume kot znak, da je naredila nekaj narobe. Namesto da bi kritiko videla kot možnost za izboljšanje, začne iskati krivdo pri sebi. Pri nekaterih se zato razvijeta pretirana samokritičnost in negotovost.

Povišan glas lahko sproži močan odziv

Za človeka, ki je v otroštvu pogosto poslušal kričanje, povišan ton ni nujno zgolj glasnejši način govorjenja. Lahko ga nezavedno poveže z nevarnostjo in neprijetnimi izkušnjami iz preteklosti.

Raziskave so izpostavljenost verbalni agresiji v otroštvu povezovale tudi z razlikami v področjih možganov, ki sodelujejo pri obdelavi zvoka in jezika. Zato lahko nekateri ljudje na kričanje reagirajo zelo intenzivno, tudi kadar razumejo, da trenutna situacija ni enaka tisti iz otroštva.

Težko zaupajo drugim

Otroci od staršev običajno pričakujejo varnost, zaščito in oporo. Če je ista oseba hkrati vir strahu, lahko otrok dobi zelo zapleteno predstavo o tem, kaj pomeni zaupati nekomu.

Ta vzorec se lahko prenese v odrasle odnose. Posameznik se težje čustveno odpre, saj se lahko boji, da bo njegova ranljivost nekoč uporabljena proti njemu. Tudi kadar ni konkretnega razloga za nezaupanje, lahko pričakuje kritiko, zavrnitev ali razočaranje.

Vedno želijo ugoditi drugim

Eden od načinov, kako se otrok poskuša izogniti konfliktu, je, da postane čim bolj prilagodljiv. Hitro se opraviči, prevzame krivdo ali naredi vse, kar je potrebno, samo da se napetost umiri.

V odraslosti se lahko takšno vedenje spremeni v pretirano ugajanje drugim. Oseba težko reče "ne", svoje potrebe postavlja za potrebe drugih in nenehno skrbi za razpoloženje ljudi okoli sebe.

Avtoritete lahko vzbujajo nelagodje

Če je bil prvi pomemben odnos z avtoriteto povezan s strahom, se lahko podobni občutki pojavijo tudi pozneje. Nadrejeni, učitelji ali drugi ljudje na položajih moči lahko pri nekaterih vzbudijo posebno napetost.

Namesto občutka, da gre zgolj za normalen odnos med dvema človekoma, lahko avtoriteto nezavedno povežejo z možnostjo kaznovanja, jeze ali ponižanja.

Svoje občutke zmanjšujejo in jih potiskajo na stran

Morda je eden najbolj neopaznih vzorcev ta, da človek začne lastna čustva dojemati kot nepomembna.

"Ni tako hudo."

"Saj ni nič."

"Bolje, da ne kompliciram."

Takšne misli lahko postanejo običajen način razmišljanja. Človek se opravičuje tudi takrat, ko za to ni razloga, izogiba se konfliktom in težko pove, kaj zares potrebuje.

Pomembno pa je poudariti, da odraščanje ob vpitju ne pomeni, da bo posameznik nujno razvil vse naštete značilnosti. Ljudje se na podobne izkušnje odzivajo različno, pri čemer imajo pomembno vlogo tudi drugi odnosi, okolje, osebnost in kasnejše življenjske izkušnje.

Prepoznavanje teh vzorcev pa je lahko prvi korak k spremembi.