Pogovor s predsednikom uprave Celjskih mesnin Izidorjem Krivcem o nerealnih cenah, po katerih so trgovci v tekmi za najcenejšo košarico prodajali meso, o "nekakovostnem" uvoženem mesu, o zamrzovanju in odtajevanju mesa. Pa tudi o tem, da Slovenci ne znamo uživati govedine.
Kmetijsko ministrstvo je ta teden popustilo pod kritikami in začasno zamrznilo izvajanje popisov cen košarice osnovnih živil, ki je zaradi tekmovanja med trgovci za naziv najcenejšega privedlo do nerealno nizkih cen nekaterih izdelkov in obtožb o uničevanju slovenske prehranske verige.
Izidor Krivec je predsednik uprave Celjskih mesnin že 30 let. Lahko bi rekli tudi, da je ‘vrhovni slovenski mesar’. Podjetje, ki ga vodi, je največji odkupovalec slovenskega govejega mesa. Krivec je obenem tudi predsednik upravnega odbora Gospodarsko interesnega združenja mesne industrije Slovenije. V času njegovega vodenja podjetja se je zamenjalo že 16 kmetijskih ministric in ministrov. In lani je družba, ki jo vodi, zaradi cenovnih pritiskov, ki jih je povzročila vladna košarica, prvič v zgodovini poslovala z izgubo.
Hkrati pa so ravno Celjske mesnine podjetje, ki je trgovcem dobavilo največ poceni uvoženega mesa, ki se je na zadnjem popisu konec decembra znašlo v vladni košarici.
Gospod Krivec, na kaj ste pomislili, ko ste videli, da nekateri trgovci meso prodajajo po ceni en evro za kilogram?
To so seveda nerealne cene, s katerimi pa mi nimamo nič. Nimamo vpliva na trgovske marže. Za to obstajajo druge institucije. Slovenija sicer nima zakonodaje, ki bi prodajo po negativnih maržah prepovedovala. Menim pa, da bi jo po vzoru več evropskih držav potrebovali. Rekel bi, da si tega želijo tudi trgovci, ker bi bilo tekmovanje med njimi v tem primeru mnogo bolj pošteno.
Torej lahko potrdite, da so cene, po katerih ste trgovcem tudi sami dobavljali meso, višje od cen, po katerih so ga nato ob zadnjem popisu košarice živil ponujali potrošnikom?
Absolutno. Naše cene so sicer ostale na ravni izpred dveh let, čeprav so se vhodne surovine v tem času močno podražile. Ampak to še vedno pomeni, da kilogram junčjih (govedo, staro od 12 do 24 mesecev, op. a.) zrezkov pri nas stane več kot 9 evrov, pri čemer bi ekonomska cena znašala 11 evrov. Že mi smo ustvarjali izgubo. Trgovci pa še bistveno večjo.
Končna cena zrezkov v maloprodaji bi z običajno maržo morala biti vsaj 14 ali 15 evrov. Je pa to seveda stvar trgovcev. Mi se v njihove marže nimamo pravice vtikati. V to tekmo jih je nekdo prisilil. Priznam pa, da si nisem mislil, da bomo kdaj priča takim negativnim maržam.
Kakšno je vaše mnenje o učinkih vladne akcije spremljanja izdelkov osnovne košarice živil, ki jo je ministrstvo ta teden zamrznilo?
Lahko rečem, da so se odločili prav. Verjetno so končno ugotovili, da vztrajanje nima smisla. Košarica je mogoče na začetku imela dober namen, vendar je bila pripravljena brez ustreznega razmisleka, na hitro in zelo nestrokovno. Leta smo se trudili, da bi dali poudarek slovenskemu poreklu mesa.
Celjske mesnine smo in ostajamo največji odkupovalec slovenskega rdečega mesa. Ker imamo svojo klavnico, imamo seveda tudi interes, da se proda čim več slovenskega mesa. Ta košarica pa je popolnoma preusmerila fokus – namesto porekla je v središču najnižja cena. To pa je pripeljalo do cen tudi po evro za kilogram, kar je popolnoma neekonomska cena. Trgovci so nekatere prodajne cene v primerjavi z nabavnimi cenami znižali tudi za 10 evrov in več.
Pri tem pa je vladna košarica škodo povzročila tudi nam, ker svojih cen zaradi pritiska nismo mogli dvigniti na ekonomsko vzdržno raven.
Kako se to pozna na vašem poslovanju?
Treba je vedeti, da je borzna cena mesa v Evropi močno narasla. Cena svinjine se je z 1,40 evra dvignila na 2,4 evra in več. Junčje meso namesto 3,3 evra stane pet evrov in več za kilogram. V posameznih segmentih so se cene praktično podvojile. Popisovalce cen pa zanima samo končna cena v trgovini. To je po mojem mnenju prva napaka – ceno bi morali spremljati po vsej verigi, ne samo na koncu.
Skratka, pritisnjeni smo bili ob zid. Borzne cene mesa so narasle, nam pa svojih cen zaradi pritiska košarice ni uspelo dvigniti. Na ta račun smo ogromno izgubili. Ocenjujemo, da so bili naši prihodki v lanskem letu zaradi tega manjši za približno dva milijona evrov. Leto 2023 bo tako najslabše leto v naši zgodovini, saj smo prvič zabeležili izgubo.
Podobno mi je nedavno potožil tudi Toni Balažič, izvršni direktor družbe Panvita.
Praktično vsi slovenski mesarji smo lani ustvarili izgubo zaradi košarice in pritiska na cene na eni ter podražitve vhodne energije in surovin na drugi strani.
So pa Celjske mesnine hkrati bile zelo prisotne na trgu uvoženega mesa, ki so ga trgovci prodajali po teh nerealno nizkih cenah. Večino najcenejših mesnih izdelkov v košarici, ki so jih popisovalci zabeležili v zadnjem popisu decembra lani, ste trgovcem dobavili ravno vi.
Res je. Trgovci so v tekmi za čim nižje cene ponudnikom poslali povpraševanje po cenejšem, uvoženem mesu. Poudariti je treba, da razlike v ceni niso zelo velike, uvoženo meso je morda v povprečju cenejše za nekaj deset centov na kilogram. A v razmerah, ko šteje izključno in samo cena, ta prevlada nad poreklom. In ponudbo za uvoženo meso smo, tako kot drugi ponudniki, oddali tudi sami. Pri nekaterih ponudbah smo bili uspešni, pri nekaterih ne.
Ponujamo tako slovenske kot uvožene zrezke. In gre za zrezke iz kakovostnega mesa. Tu ne gre za meso slabše kakovosti, kot ponavljajo nekateri. Gre pa seveda za meso, ki ima zaradi daljše transportne poti nekaj večji ogljični odtis. Naši kupci imajo na razpolago oboje. Na žalost pa se je pokazalo tisto, česar smo se bali in na kar smo opozarjali – da bo zaradi fokusa na ceno povpraševanje po izdelkih slovenskega porekla upadlo.
Če danes na polico postavite slovenske in uvožene zrezke, pri čemer so uvoženi cenejši le za nekaj deset centov, bodo ljudje posegali po uvoženem mesu. Poreklo je popolnoma na stranskem tiru. Tragično je, da je slovenske svinjine kljub manj kot 40-odstotni samooskrbi trenutno na trgu preveč.
Zakaj?
Ker je nihče ne kupuje. Ta vladni ukrep se je popolnoma izjalovil. Nikakor ni dosegel svojega cilja. Nasprotno, izničil je ves trud, ki smo ga v zadnjih letih vlagali v poreklo, ker je naenkrat postala pomembna le še cena.
Zadnjič sem se pogovarjal z enim od trgovcev, ki mi je povedal, da je na žalost samo še deset odstotkov svinjine, ki jo prodajo, slovenskega porekla. Ne zato, ker bi si oni tako želeli, temveč zato, ker kupci gledajo samo še na ceno. Tisti, ki so zasnovali to košarico, morajo prevzeti tudi odgovornost za to, kar se je zgodilo.
Rekli ste, da uvoženo meso ni nič slabše kakovosti. Gospodarsko interesno združenje (GIZ) mesne industrije Slovenije pa je v sporočilu za javnost decembra lani zapisalo, da gre pri nizkocenovnem mesu za “uvoženo meso slabše kakovosti, pridelano in predelano po standardih, ki so v slovenskem prostoru nedopustni”. Vi pa ste predsednik upravnega odbora združenja.
Ne vem, od kod ta izjava.
Pod njo je podpisana Ana Ahčin, generalna sekretarka združenja.
Ok, lahko, da ta trditev v kakšnem primeru tudi velja. A vsaj resni obrati se zagotovo ne ukvarjajo z uvozom mesa slabše kakovosti. V celotni Evropski uniji so standardi v veliki meri poenoteni. Veterinarski nadzor mesa na slovenskem trgu je vzoren. Naše podjetje ima certifikat IFS (International Food Standard), ki pomeni, da mora vsako meso zadostiti vsem kriterijem kakovosti.
Seveda sem zagovornik tega, da je treba prednost dati slovenskemu mesu. S tem namreč podpiramo slovensko kmetijstvo, krepimo slovensko industrijo in celotno gospodarstvo, s čimer na dolgi rok prispevamo k prehranski varnosti. In, ne nazadnje, tudi ogljični odtis doma prirejenega mesa je bistveno manjši. Da je uvoženo meso avtomatično nižje kakovosti, pa ne moremo reči. Standardi so namreč primerljivi z našimi.
Tudi večino najcenejšega piščančjega mesa ste trgovcem dobavili vi. Zakaj ste se v Celjskih mesninah odločili tudi za uvoz perutninskega mesa, s katerim se doma ne ukvarjate?
Nekatera podjetja se dodatno usmerjajo na naš trg, mi se dodatno usmerjamo na perutninski trg. Ta je v zadnjem času v porastu in iščemo nove priložnosti. Močno smo prisotni pri prodaji gostinskemu sektorju. Gostinci v glavnem delajo z uvoženo perutnino. Tu je v Sloveniji še vedno velika luknja – poreklo v gostinskem sektorju, pa tudi na razpisih za dobavo živil javnemu sektorju, ni pomembno. Pomembna je samo najnižja cena.
Ali veliko uvoženega mesa prodate v vrtce in šole?
Na žalost, da. Žal ni veliko javnih zavodov, ki nam jih uspe prepričati, da se odločijo za slovensko poreklo pod blagovno znamko “izbrana kakovost”.
Se vam zdi pošteno, da pod svojo blagovno znamko Z’dežele prodajate tudi piščančje meso poljskega porekla? (na zgornji sliki; op. a.) Kot ste pred časom dejali za Nedeljski dnevnik, ste želeli s to blagovno znamko “poudariti, naj bo čim več hrane pridelane in proizvedene v Sloveniji”.
To se je zgodilo izjemoma. Z’dežele sicer pomeni, da je bil izdelek proizveden na deželi, ne glede na to, v kateri državi. Na vsaki etiketi vzorno in pošteno navedemo poreklo mesa. To se mi zdi za potrošnika najpomembnejše. Skratka, šlo je za majhno serijo izdelkov, ki smo jih zdaj umaknili.
Kar pa zadeva poljsko meso – Poljska je strašna proizvajalka hrane. Sodelujemo s klavnico, ki v enem tednu zakolje skoraj toliko živali kot vsa Slovenija v enem letu. To je klavnica z visokimi standardi, z visoko kakovostjo in mi sodelujemo samo s takšnimi obrati.
Zaradi povečanega povpraševanja smo pravzaprav v nekaterih segmentih po novem prisiljeni v uvoz mesa. Če je bilo pred uvedbo vladne košarice junčjih zrezkov s slovenskim poreklom dovolj, da so zadostili povpraševanju kupcev, se je s košarico in norimi cenami, ki jih je prinesla, povpraševanje za trikrat povečalo. Glede na današnje povpraševanje v Sloveniji junčjega mesa niti približno nimamo dovolj in bi ga bilo treba v vsakem primeru uvažati. In to, še enkrat poudarjam, iz tujih obratov z enakimi standardi, kot jih imamo sami, včasih morda celo še nekoliko višjimi.
Številni avtohtoni slovenski mesni izdelki temeljijo na svinjskem mesu, ki pa ga v Sloveniji pridelamo premalo za svoje potrebe. Vi proizvajate tako pršute kot kranjske klobase. Je v njih sploh kaj slovenske svinjine?
Tudi če bi za pršut porabili čisto vsa stegna v Sloveniji rejenih prašičev, jih še vedno ne bi imeli dovolj. Prisiljeni smo uvažati sveža stegna, ki morajo biti najkasneje v 72 urah nasoljena, nato pa jih pri nas še 12 mesecev in več sušimo. Vsi postopki, razen prireje in klanja, morajo biti izvedeni v Sloveniji, da zadostijo geografski označbi kraški pršut.
Kranjska klobasa je podoben primer. Nikoli ne bomo mogli zagotoviti, da bi bili vsi ti izdelki samo iz slovenskega mesa, ker ga enostavno ni dovolj niti za sveži tok pri svinjini. Vemo pa, da so mesni izdelki v glavnem iz svinjskega mesa.
Tudi večina mesnih izdelkov, proizvedenih na slovenskih kmetijah, je narejena z dodatkom uvoženega svinjskega mesa. V Sloveniji ga enostavno ni dovolj. Če kdo misli, da tiste “domače” salame, ki se prodajajo iz prtljažnikov in garaž, vsebujejo izključno slovensko meso, se globoko moti. Tam je včasih celo več uvoženega mesa, kot pa ga je v salamah resnih proizvajalcev.
Kako poteka mednarodna trgovina z mesom? Koga pokličete, če želite denimo kupiti svinjino iz Španije?
Španija je druga največja proizvajalka mesa v Evropi, takoj za Nemčijo. Ima izjemno razvito živilsko industrijo. Sodelovanje s Španijo poteka, odkar pomnim. Ne samo mi, vsa Slovenija se zanaša na uvoz prašičjega mesa. To so poslovni odnosi, ki trajajo že vrsto let.
Dogovarjamo se neposredno s klavnicami. Ves ta čas spremljamo kakovost, spoštovanje standardov. Vsako meso ima svoj certifikat, do nas pa ga pripeljejo najkasneje tretji dan po zakolu, običajno pa v manj kot 48 urah. Tukaj res ne moremo govoriti, da gre za meso slabše kakovosti.
Koliko časa preteče od zakola do postavitve izdelka na trgovsko polico v primeru slovenskega mesa, koliko pa v primeru uvoženega?
Med slovenskim mesom in mesom iz najbolj oddaljene evropske destinacije je največ en dan razlike. To nima bistvenega vpliva na kakovost. Govoriti, da je meso iz Španije starejše kot slovensko meso, nima velikega smisla, na police prideta skoraj sočasno. Razdalje se krajšajo, transportne poti so vedno hitrejše, to pri kakovosti mesa ne igra nobene vloge.
Pri govedini pa v Sloveniji tako ali tako še vedno vlada zmotno prepričanje, da mora biti meso čim bolj sveže. Dejansko pa je govedina najboljša šele po nekaj tednih zorjenja.
Približno 30 odstotkov govejega mesa se pri nas proda na sivem trgu. Po kmetijah pogosto prodajajo meso, še preden se ohladi. To je velika napaka. Tako meso je seveda nepravilno hlajeno in je nepregledano, prav tako pa nima “okusa” po davku. Govedina je meso, ki je najboljše šele po staranju. Zračno zorjeno meso je najboljše šele po 30 dneh. Čas od zakola ne igra pomembne vloge, če seveda na celotni poti do potrošnika vzdržujemo ustrezne pogoje, kot sta primerna temperatura in vlaga.
Koliko časa lahko ohranjamo sveže meso, ne da ga zamrznemo?
Če ga pravilno shranjujemo, je lahko goveje meso staro tudi 60 dni. Če ga pravilno zorimo pri temperaturi 0 °C, pri ustrezni vlagi, je takrat pravzaprav meso najboljše. V Sloveniji govedino pojemo prehitro. Še vedno smo pri goveji juhi, pri govejem zrezku in pri golažu.
Italijani denimo večino govejega mesa spečejo na žaru. A to meso ni nikoli mlajše od meseca dni, ga pa ustrezno zorijo. Včasih si rečemo, kako dobra je brazilska ali argentinska govedina – seveda, ker potrebuje najmanj en mesec, da pride v Evropo.
Predsednik zadružne zveze Borut Florjančič je nedavno namignil, da bi lahko pri poceni uvoženem mesu šlo tudi za meso, ki je bilo že zamrznjeno in nato odtajano.
V zadnjih dveh letih prevladuje trgovina s svežim mesom. V Evropi skorajda ni več na voljo zamrznjenega mesa. Pri čemer zamrznjeno meso ne pomeni nič slabega, gre za podaljševanje obstojnosti. A v zadnjem obdobju delamo praktično samo še s svežim mesom. V procesu proizvodnje zrezkov sicer meso malo “namrznemo” zaradi lepše obdelave, da ga lahko lepše razrežemo.
Včasih je bilo trgovanja z zamrznjenim mesom več. Ampak tudi tukaj bi poudaril, da govorimo o kakovostnem mesu. Proizvodni proces je takšen, da ni vedno mogoče isti dan prodati mesa, ki ga proizvedeš. In veliki evropski obrati so meso, ki ga niso mogli prodati, zamrznili. Vse meso, ki ga v Evropi izvažamo na oddaljene trge, recimo na Kitajsko, je zamrznjeno. Pri čemer ustrezno zamrznjeno meso ni nič manj kakovostno kot sveže.
Torej lahko zagotovite, da noben kos mesa, ki ga prodajate kot svežega, ni bil predhodno že zamrznjen in odtajan?
Nikoli nismo odmrzovali mesa in ga prodajali kot svežega. Obstajajo redke izjeme, kot recimo pljučne pečenke, a v tem primeru je to na izdelku vedno deklarirano. Odtajano meso ne predstavlja niti enega odstotka našega prometa. In takšno meso striktno označimo kot odtajano, ne moremo si privoščiti, da bi delali izven standardov in predpisov.
Kaj pa pri mesnih izdelkih, kot so čevapčiči, pri katerih podatka, da je bilo meso predhodno zamrznjeno, po evropski in s tem tudi slovenski zakonodaji ni treba navesti?
Tudi čevapčiči in pleskavice so vedno samo iz svežega mesa. Celotno proizvodno linijo hladimo s CO2, da meso nikoli ne preseže temperature 4 °C. Če bi delali z zamrznjenim mesom, to ne bi bilo potrebno. Poleg tega pa bi se uporaba zamrznjenega mesa poznala na barvi, na okusu, zato tega ne počnemo.
Eden ključnih očitkov pri vladni košarici je bil, da so bili izdelki po najnižjih cenah na voljo zelo omejen čas oziroma jih je po popisu zelo hitro zmanjkalo, police pa so nato samevale. Obstaja sum, da so trgovci naročili zelo majhne količine tega mesa, ki je bilo nato na voljo praktično samo v času popisa. Kaj lahko poveste o prodanih količinah?
Naročene količine niso bile majhne, a so jih ljudje zelo hitro razgrabili. Če bi bilo meso po takšnih cenah neprestano na razpolago, bi ga prodali toliko, da ga v vsej Evropi ne bi imeli dovolj.
Kako vidite nadaljnji razvoj dogodkov zaradi te košarice? Ministrstvo je zdaj izvajanje popisov zamrznilo, spet naj bi ga zagnalo na drugačnih temeljih, ki bi preprečevali cenovno dirko trgovcev proti dnu. Koliko časa bo potrebnega za odpravljanje povzročene škode?
Potrebovali bomo vsaj 2 do 3 leta, da bo slovensko poreklo mesa z velikim trudom spet dobilo veljavo. Škoda pa je velika. Vedno sem bil in bom za to, da čim več proizvodnje mesa ostane v Sloveniji. A to zahteva tudi ustrezno kmetijsko politiko. Celjske mesnine vodim že več kot 30 let. Na položaju je “moja” 16. ministrica za kmetijstvo in noben minister do zdaj ni zmogel zagotoviti preboja, ki bi slovensko kmetijstvo popeljal na višjo raven.
Kar zadeva pomoč najranljivejšim skupinam prebivalstva pri nakupu hrane, pa se mi zdi način, da daš izdelke z nizko ceno na razpolago vsem, tudi premožnejšim, zgrešen. Obstaja mnogo boljših in bolj usmerjenih načinov za pomoč tistim, ki jo dejansko potrebujejo.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje