"Ameriški napadi na Iran kažejo na strategijo prisilne diplomacije"

"Ameriški napadi na Iran sredi pogajanj kažejo predvsem na strategijo t. i. prisilne diplomacije - kombiniranja vojaškega pritiska in pogajanj," je za STA povedal raziskovalec z ljubljanske Fakultete za družbene vede Faris Kočan.

Ocenil je, da lahko novi napadi kratkoročno okrepijo pogajalsko pozicijo ZDA, a dolgoročno zmanjšujejo možnosti za stabilen dogovor, saj povečujejo tveganje eskalacije.

Washington želi po njegovem mnenju Teheranu pokazati, da pogovori ne pomenijo zmanjšanja ameriške pripravljenosti za uporabo sile. Prav tako naj bi Trump skušal ustvariti vtis, da lahko ZDA istočasno vodijo pogajanja in ohranjajo vojaško prevlado.

"Po drugi strani takšni napadi močno otežujejo pogajalsko dinamiko. Iran jih dojema kot kršitev zaupanja in dokaz, da ZDA uporabljajo pogajanja predvsem za pridobivanje časa ali političnega pritiska," je nadaljeval in dodal, da smo trenutno bližje "omejenemu dogovoru oziroma podaljšanju prekinitve ognja kot pa celovitemu mirovnemu sporazumu". Prepričan je sicer, da imata obe strani interes preprečiti širšo regionalno vojno, a da so med njima še vedno odprta številna vprašanja.

Med ključnimi vprašanji je Kočan izpostavil sankcije in dostop Irana do zamrznjenih finančnih sredstev ter iranski jedrski program in obogateni uran, kjer ZDA zahtevajo stroge omejitve, medtem ko Iran želi ohraniti določeno stopnjo jedrske suverenosti.

Pogajanja otežujejo tudi razhajanja glede Libanona

"Problem je tudi pomanjkanje medsebojnega zaupanja, saj obe strani dvomita, da bo druga spoštovala dogovor," je dejal in kot pomembno dimenzijo konflikta na Bližnjem vzhodu izpostavil tudi napetosti v Libanonu, kjer potekajo spopadi med Izraelom in šiitskim gibanjem Hezbolah.

Kočan je pojasnil, da Iran vztraja, da bi moral dogovor z ZDA vključevati tudi zmanjšanje izraelskih napadov v Libanonu, medtem ko si Izrael želi izkoristiti regionalno dinamiko za dodatno oslabitev Hezbolaha. Pri tem je ocenil, da konflikt v Libanonu otežuje ameriško-iranska pogajanja, a da kljub temu dogovor med stranema ni nemogoč.

"Lahko bi prišlo do omejenega dogovora o prekinitvi ognja, jedrskem vprašanju ali Hormuški ožini, medtem ko bi libanonsko vprašanje ostalo odprto," je dodal.

Množični podpis Abrahamovih sporazumov le ob širši umiritvi razmer

Na vprašanje, zakaj si Trump želi, da bi v okviru nastajajočega dogovora z Iranom glede končanja vojne več večinsko muslimanskih držav pristopilo k Abrahamovim sporazumom, pa je Kočan pojasnil, da skuša ameriški predsednik trenutna pogajanja predstaviti kot širšo geopolitično reorganizacijo Bližnjega vzhoda.

Tovrstni širši dogovor bi Trumpu omogočil politično zmago doma in utrdil njegovo podobo voditelja, ki "sklepa velike dogovore", je povedal in dodal, da bi hkrati zmanjšal možnost dolgotrajne vojne, ki bi lahko gospodarsko škodovala ZDA pred vmesnimi volitvami.

Po mnenju Kočana bi bile nekatere zalivske države zainteresirane za nadaljnjo normalizacijo odnosov z Izraelom, predvsem zaradi varnostnih interesov in sodelovanja proti Iranu, vendar pa vojna v Gazi, vojna v Libanonu in širše nezadovoljstvo arabskega prebivalstva močno omejujejo politični prostor za odprto približevanje Izraelu. "Zato bi bil morebiten nov val pristopov mogoč le ob širšem regionalnem umirjanju razmer," je dodal.

Glede notranjepolitične dinamike v ZDA okoli konflikta na Bližnjem vzhodu je Kočan pojasnil, da je Trump pod pritiskom dveh različnih taborov. Nekateri republikanci zagovarjajo ostrejši pristop proti Iranu, drugi republikanci in širša javnost pa nasprotuje novim ameriškim vojaškim avanturam na Bližnjem vzhodu.

"Pred vmesnimi volitvami Trump zato skuša uravnotežiti dve podobi: voditelja, ki je pripravljen uporabiti silo, in politika, ki zna doseči 'mir skozi moč'. Če bi konflikt eskaliral v dolgotrajno vojno ali povzročil večje gospodarske posledice, predvsem rast cen nafte, bi to lahko negativno vplivalo na republikance pred volitvami," je dodal.