Analiza CNN: Kako Iran izigrava Trumpa v njegovi lastni igri

Zdi se, da Iran Donalda Trumpa izigrava v njegovi lastni igri. Predsednik ZDA se je v ponedeljek pritožil, da Islamski republiki ni mogoče zaupati glede spoštovanja dogovorov, njene voditelje pa okrcal zaradi početja, ki je sicer njegov lasten zaščitni znak.

"Dogovor je bil sklenjen, potem pa so ga prekršili. Vedno ga prekršijo," je Trump nedavno dejal za Fox News. Kot kaže, Trump ni zaznal ironije lastne kritike, še posebej ob njegovi navadi odstopanja od številni mednarodnih sporazumov, vključno s pariškim podnebnim sporazumom. Nekateri kritiki trenutno ameriško stisko pripisujejo prav Trumpovi odločitvi iz prvega predsedniškega mandata, ko je razveljavil dogovor nekdanjega predsednika Baracka Obame, ki je omejeval iranski jedrski program.

Vidno nezadovoljni Trump je nato zagrozil, da bo uvedel lastno pristojbino za ladje, ki plujejo skozi Hormuško ožino, Iran pa jo je sarkastično zavrnil ter ponudil novo in izboljšano ponudbo.

"Predsednik ZDA ima popolnoma prav. 20 odstotkov je seveda preveč, zato bomo mi pošteni," je na omrežju X zapisal iranski zunanji minister Abas Aragči, ki je ob tem zatrdil, da je Trump s ponudbo legitimiral stališče Teherana o zaračunavanju plovbe skozi to ključno trgovsko pot.

Zdi se, da Trump vendarle spoznava, da je Iran neizprosen pogajalec in si vsebino memoranduma razlaga po svoje. Ob tem pa se ne more izogniti vprašanjem s pojasnili domači javnosti, zakaj je ponovno zanetil vojno, ki jo je že večkrat označil kot dobljeno.

Le nekaj tednov zatem, ko je razglasil, da podpisani memorandum o soglasju pomeni dokončen konec iranskega jedrskega programa in prvi mir na Bližnjem vzhodu v zadnjih 3.000 letih, je obrnil ploščo. V ponedeljkovi radijski oddaji Hugha Hewitta je namreč dejal, da je bil dogovor le "preizkus", na katerem je Iran padel, in da "ni pomenil veliko".

Nekoč bi njegovi podporniki morda trdili, da so Trumpova ostra protislovja dokaz njegovega igranja štiridimenzionalnega diplomatskega šaha. Zdaj pa je v najboljšem primeru ujet v pat položaju.

Memorandum je propadel, ker je Iran ukrepal in zaščitil svojo največjo vojaško zmago – dejanski nadzor nad Hormuško ožino. S tem je le še okrepil kruto realnost za ZDA: kljub vsem Trumpovim grožnjam in vojaški moči, dinamiko tega spopada še vedno narekuje Teheran. Prav tako ostaja nespremenjena temeljna enačba te vojne: Islamska republika izkorišča geografske prednosti in premeteno razumevanje lastne omejene moči za izigravanje nasprotne velesile.

Trenutno stanje je delno tudi posledica naglice administracije pri sklepanju memoranduma z nenatančnimi formulacijami. Kot kaže, je Trumpova ekipa nepremičninskih pogajalcev pod vodstvom podpredsednika J. D. Vancea spregledala tisto, kar so kritiki, bolj podkovani v zgodovini in diplomaciji, takoj spoznali, torej da bo Iran dogovor uporabil za pridobitev novih vzvodov moči.

Dogovor je na primer od Teherana zahteval, da za 60 dni omogoči urejanje proste in varne komercialne plovbe skozi ožino ter da v sodelovanju z Omanom nato "opredeli prihodnje upravljanje in pomorske storitve".

Na papirju to ZDA prinaša točno to, kar želijo – normalno plovbo. Toda Iran je očitno v tem videl potrditev, da bo po končnem sporazumu sam nadziral to vodno pot. Zato sploh ne preseneča, da se zdaj na vse pretege bori za uveljavitev takšnega statusa quo.

A šlo je zgolj za nadgradnjo pretekle napake, in sicer nerazumevanja, zakaj je Iran ožino sploh zaprl. Dejstvo, da se ZDA in Iran o tem prepirata še mesec dni po sklenitvi memoranduma, dokazuje, da je bil 60-dnevni rok za dosego celovitega dogovora, ki bi rešil celo vprašanje iranskega jedrskega programa, absurdno nerealen.

Zaradi neuspešnih poskusov Trumpove administracije, da bi ukrotila obnašanje Irana, postajajo vprašanja o smiselnosti ponovnega zaostrovanja konflikta.

Ali sploh še obstajajo razlogi, da bi verjeli, da bodo ameriški napadi na iranske cilje in Trumpova ponovna uvedba pomorske blokade pri iranskih oblasteh kaj bolj uspešni kot v preteklosti? Konec koncev je Iran potreboval le nekaj raket in brezpilotnih letal, da je znova zaprl ožino.

In ali bodo hitro naraščajoči gospodarski stroški – terminske pogodbe za nafto in dizel so v ponedeljek močno poskočile – znova prepričali predsednika, da popusti, in se tako izogne politični ter gospodarski ceni, za katero je prejšnji mesec iskreno dejal, da je ni pripravljen plačati?

Eden od žarkov upanja je, da novi spopadi v resnici pomenijo le to, da poskušata obe strani pred nadaljevanjem diplomatskih prizadevanj zgolj zacementirati lastno interpretacijo memoranduma.

Trump za zdaj ne kaže nobenih znakov, da bi bil pripravljen tvegati visoko število ameriških žrtev z invazijo na iransko naftno središče na otoku Hark – kar bi bil eden redkih načinov za dejansko uveljavitev ameriške premoči. V nasprotju z njim so nekateri drugi sodobni predsedniki, vključno z Lyndonom Johnsonom in Georgeem W. Bushem, stopnjevali vojne, ki so se zdele brez pravega zaključka.

In za razliko od svojega prijatelja, ruskega predsednika Vladimirja Putina, se ameriški predsednik na svoje strateško ponižanje v vojni, kjer je podcenil nasprotnika, ni odzval s sprožitvijo vsesplošne vojne proti civilistom. Tragedija se je sicer zgodila že zgodaj v vojni, ko je zgrešen ameriški napad zadel iransko šolo ter po navedbah iranskih uradnikov terjal življenja 168 otrok in 14 učiteljev. Celotno število civilnih žrtev napadov pa ostaja neznano.

Vendar Trump ni uresničil svojih preteklih groženj o napadih na civilno infrastrukturo, kot so mostovi in elektrarne, kar bi imelo hude posledice za življenje ljudi. Prav tako je tudi Iran z ohranitvijo lastne zgornje meje pri stopnjevanju napetosti omejil svoje povračilne ukrepe proti ameriškim regionalnim oporiščem ali sosedam v Zalivu.

Koreografija na bojišču tako trenutno odraža konflikt, ki bolj tli pod površjem, kot pa da bi neobvladljivo divjal. "Mislim, da prostor za diplomacijo še vedno obstaja, ne glede na okrepljene ameriške napade in iransko maščevanje. Stvari seveda lahko uidejo izpod nadzora in eskalirajo. Ko namreč vsak dan in vsako noč gledamo medsebojno obstreljevanje, je zelo težko ohraniti pravila igre," je za CNN dejal strokovnjak za Bližnji vzhod Danny Citrinowicz.

A tudi če se nov izbruh napetosti zadrži tik pod vreliščem, mora Trump še vedno odgovoriti na vprašanje, s katerim se neuspešno spopada že skoraj pet mesecev: Kako se bo sploh izvlekel iz te vojne?

Avtor članka: Stephen Collinson/CNN