Analiza CNN: Donald Trump v Iranu nima več veliko možnosti – in vse so slabe

Spor ameriškega predsednika Donalda Trumpa z Iranom se vse bolj zdi kot pot, ki zmeraj pripelje na isto mesto.

V težavah se je že od začetka znašel po lastni krivdi, saj je sprožil vojno, ki nikoli ni ponujala jasnega izhoda, hkrati pa oblikoval memorandum o soglasju, ki ni odpravil razlogov za konflikt.

Ko se je v sredo zvečer po novih ameriških zračnih napadih, namenjenih kaznovanju Teherana zaradi napadov na ladijski promet v Hormuški ožini, dim razkadil, se je ameriški predsednik znova znašel pred znano dilemo, v svoji analizi piše novinar CNN Stephen Collinson.

Naj vojno še zaostri – ob potencialno visokih človeških, gospodarskih in političnih stroških – in tako poskusi razbiti novo ravnotežje moči, ki Iranu daje največjo prednost? Ali pa naj skuša oživiti pomanjkljivo premirje, ki Iranu prinaša milijarde dolarjev zgolj zato, da ostane za pogajalsko mizo?

Najnovejše zaostrovanje razmer, do katerega je prišlo le tri tedne po tem, ko je Trump s Teheranom podpisal memorandum, ki ga je razglašal za dogovor, kakršnega lahko doseže samo on, je znova pokazalo, kako malo je ameriška vojna doslej dejansko dosegla.

Trump je z novim valom raketnih in letalskih napadov v resnici tvegal začetek druge vojne, da bi popravil škodo, ki jo je povzročila prva, tj. iranski nadzor nad Hormuško ožino.

Iranski napadi na ladijski promet so pokazali odločenost Teherana, da ohrani ta vzvod, ki je poleg preživetja represivnega režima njegova največja pridobitev iz vojne. Iran želi ključno pomorsko pot za prevoz nafte in zemeljskega plina spremeniti v vir prihodkov z zaračunavanjem pristojbin. Napadi na več ladij naj bi bili namenjeni temu, da bi plovila prisilili v plovbo po poteh, ki jih določa Iran, s čimer bi potrdil svojo prevlado.

Napadi in ameriški povračilni ukrepi se zdijo v nasprotju z memorandumom. Toda dokument, o katerem sta se pogajali ekipi ameriškega odposlanca Steva Witkoffa in Trumpovega zeta Jareda Kushnerja, je tako nejasen, brez učinkovitih mehanizmov izvrševanja in tako zaupljiv glede iranskih namenov, da ni presenetljivo, da je že izgubil veljavo.

Razjarjeni Trump je med obiskom vrha zveze Nato v Turčiji dejal, da je memorandum zdaj "mrtev", Iran pa označil za "norega". Obenem pa je dodal, da lahko njegovi pogajalci pogovore nadaljujejo, če želijo. S tem je še poglobil vtis strateške nedoslednosti. "Po našem dogovoru nikoli ne bodo izdelali jedrskega orožja, vendar ne vem, ali bomo sploh imeli dogovor. Morda bomo vse uredili brez dogovora, saj veste kaj – tako je celo lažje," je dejal, nejasno.

Tveganje je veliko

Če ne obstaja kakšen povsem nekonvencionalen načrt, na katerega ni pomislil še nihče, so Trumpove možnosti zelo omejene in morda sploh ne bi delovale.

Lahko bi ukazal obsežno zaostritev vojaških operacij. Čeprav je invazija na Iran praktično nepredstavljiva, bi lahko razmišljal o napadih na civilno infrastrukturo ali elektrarne oziroma celo o zasedbi obalnih območij ob Hormuški ožini, da bi od tam izrinil iranske sile. Ena od možnosti bi bila tudi operacija za zavzetje iranskega naftnega terminala na otoku Harg.

Toda cena bi lahko bila ogromna in bi lahko sprožila gospodarski odziv, ki se mu je Trump po lastnih besedah želel izogniti prav s podpisom memoranduma. Napad ameriških marincev ali specialnih enot na Harg bi pomenil veliko tveganje za ameriške žrtve. Kljub številnim drugim napačnim potezam Trump doslej ni posnemal predsednikov, ki so skušali svojo omajano verodostojnost reševati z vojaškimi operacijami, v katerih je umrlo veliko ameriških vojakov ali civilistov.

Vsako ameriško stopnjevanje konflikta ne bi ostalo brez posledic. Širitev seznama ciljev v Iranu bi zelo verjetno sprožila povračilne napade na ameriške zaveznike v Perzijskem zalivu in ameriške vojaške baze v regiji. Na udaru bi se lahko znašli tudi naftni in plinski objekti, kar bi znova omogočilo možnost svetovne energetske krize.

"Trump nima veliko možnosti"

Trump bi se nato soočil še z domačim političnim odzivom, vključno z novim skokom cen goriv, kar je med vojno že močno načelo njegovo politično podporo in dodatno poslabšalo že tako negotove možnosti republikancev pred vmesnimi kongresnimi volitvami.

Prav tako ni jasno, ali bi popolna vojna sploh odpravila iransko sposobnost ogrožanja Hormuške ožine, saj bi lahko že nekaj brezpilotnih letalnikov, izstreljenih kilometre stran, ustavilo komercialni pomorski promet.

Kongresnik Adam Smith, vodilni demokrat v odboru predstavniškega doma za oborožene sile, je v sredo za CNN dejal, da Trumpov položaj kaže, zakaj so se "jastrebi", ki so ga pozivali, naj izpelje operacijo do konca, zmotili. "Ne boste mogli, če citiram, 'dokončati dela', tako da bi zlomili Iran. To je bila od vsega začetka glavna napaka argumenta za začetek te vojne. Zdaj pa smo ujeti v posledice," je dejal.

Teoretično bi lahko Trump ponovno uvedel popolno pomorsko blokado iranskih ladij in pristanišč, potem ko je že preklical omilitev naftnih sankcij, dogovorjeno v memorandumu. Toda po tednih prve takšne blokade Iran ni bil niti blizu "brezpogojni predaji", ki jo je zahteval Trump.

Upokojeni admiral James Stavridis je za CNN dejal, da Trump sicer nima veliko dobrih možnosti, vendar bi bilo morda najbolje, da napade gospodarske cilje v Iranu: "Iskreno, mislim, da ne bomo zavzeli otoka Harg, lahko pa ga blokiramo. To bi pomenilo konec iranskega gospodarstva."

Ob tem je opozoril na možnost hudega iranskega povračilnega odziva. Vseeno pa bi lahko dolgotrajen in boleč gospodarski pritisk Iran prisilil, da bi režim – kljub svoji brezbrižnosti do trpljenja lastnih državljanov – začel razmišljati, ali lahko politične posledice uničenega gospodarstva prenaša v nedogled.

Nafta največji dejavnik – za obe strani

Ena od možnosti bi bila, da bi Trump preprosto odnehal in svet prepustil novi realnosti spornega nadzora nad Hormuško ožino. To bi pomenilo dražjo energijo ter nevarnejšo in dražjo plovbo za ladje. Trgi bi se temu morda prilagodili. Toda ZDA se gospodarskim posledicam – vključno z vplivom na borzne indekse, ki jih Trump pogosto uporablja kot merilo lastnega uspeha – ne bi mogle izogniti.

Sčasoma bi lahko manjša ponudba nafte na trgu kritično izčrpala svetovne zaloge. Ignoriranje težave pa bi pomenilo ponižujoč poraz za predsednika in resno omajalo svetovno dojemanje ameriške moči. Iran bi lahko svojo največjo vojno prednost izkoriščal za nedoločen čas.

Ta vzvod je zdaj tako dragocen, da so novi iranski voditelji pripravljeni tvegati dogovor, ki jim je prinesel milijarde dolarjev zaradi omilitve ameriških sankcij in sredstev za obnovo države. Znova se kaže, da se predpostavke administracije, ki jo vodijo poslovni magnati in verjamejo, da je mogoče vsakogar prepričati z denarjem – kar se je že izkazalo za vprašljivo v Ukrajini –, vse bolj krhajo.

Po drugi strani pa tudi iranski pristop prinaša resna tveganja. Če bo Teheran pretiraval, bi lahko okrepil regionalno podporo odločnejšemu ameriškemu pristopu. Hkrati pa bi to lahko nakazovalo notranje razkole v režimu, kjer novo okrepljeni nacionalistično usmerjeni pripadniki iranske revolucionarne garde skušajo oslabiti bolj zmerne predstavnike oblasti, ki si želijo pogajanj.

Trump je kmalu po sredinih napadih znova začel groziti. "Če se bo to ponovilo, bo veliko huje," je zapisal na družbenih omrežjih. Toda Iran podobnim opozorilom ni popustil niti med precej intenzivnejšim in daljšim ameriško-izraelskim bombardiranjem v zgodnejši fazi vojne.

Na krovu predsedniškega letala Air Force One je med vračanjem iz Turčije znova posegel po eni svojih že dobro znanih retoričnih potez. "Pred kratkim so poklicali. Tako zelo si želijo skleniti dogovor," je dejal Trump in ponovil trditev, ki jo izreka že več mesecev, vendar se doslej nikoli ni uresničila.

Včasih se zdi, kot da predsednik ne bije vojne le proti Iranu, temveč tudi proti resničnosti.