V dveh tednih, ki minevata od vstopa kitajskega balona v zračni prostor ZDA, se je retorika Kitajske spremenila. Sprva je Peking trdil, da gre meteorološki balon, ob sestrelitvi balona je ZDA obtožil pretiranega odziva, zdaj pa se poskuša prikazati kot žrtev. Kitajska namreč trdi, da tudi ZDA pogosto v izvidnico pošiljajo vojaške ladje in letala. Strokovnjaki ocenjujejo, da so sporočila namenjena prebivalcem Kitajske, v tujini pa jim manjka verodostojnosti.
Minila sta približno dva tedna, od kar je v zračni prostor ZDA vstopil balon, ki naj bi za Kitajsko zbiral podatke. V tem času se je močno spremenil odziv Kitajske: sprva je bil spravljiv, potem ogorčen, zdaj pa prehaja v odkrito konfrontacijo.
Vse bolj ostro stališče Kitajske je namenjeno domačemu občinstvu, vendar razkriva tudi nedoslednosti in protislovja v sporočilih Pekinga. Po mnenju analitikov to škodi Kitajski verodostojnosti, piše CNN.
Tako je v ponedeljek Peking obtožil Washington, da je od lanskega leta več kot desetkrat “nezakonito” letel z baloni nad njihovim zračnim prostorom. Kitajska pa je ZDA označila za “največji svetovni imperij nadzora”. Bela hiša je to trditev – brez kakršnih koli podrobnosti ali dokazov – hitro zanikala in jo opisala kot “najnovejši primer Kitajske, ki se trudi odpraviti škodo”.
Kitajski odziv se je stopnjeval, ta obtožba pa je v popolnem nasprotju s prvotnim poskusom obvladovanja krize. Kmalu po tem, ko so ZDA odkrile balon nad ameriško zvezno državo Montana, je Peking izrazil “obžalovanje”. Trdili so, da je bil balon namenjen meteorološkim raziskavam in je zgrešil smer. Toda razprava se ni končala pri tem.
Preberite še: Bela hiša odgovorila, ali gre pri letečih predmetih za Nezemljane
Po sestrelitvi Peking ZDA obtožil kršitve mednarodne prakse
Ko je postalo jasno, da je balon še zmeraj aktualna tema, se je obžalovanje Pekinga spremenilo v jezo. Ko so ZDA 4. februarja sestrelile balon, je kitajsko zunanje ministrstvo ZDA obtožilo, da so se “pretirano odzvale” in “resno kršile mednarodno prakso”.
Teden za tem so ameriški uradniki razkrili več informacij o domnevnem vohunskem balonu in obsežnem programu nadzora, ki stoji za njim. Kitajski državni mediji pa so se odzvali z obtožbo, da se ZDA ukvarjajo s “političnim performansom” in da spodbujajo idejo, da Kitajska predstavlja grožnjo.
Preberite še: Ameriška mornarica iz morja izvlekla pomembne ostanke sestreljenega balona
Kitajska se poskuša prikazati kot žrtev
Vendar se zdi, da je Peking svojo retoriko še bolj zaostril in prehaja v ofenzivo. Raziskovalec na singapurskem inštitutu S. Rajaratnam za mednarodne študije Collin Koh je glede kitajskega odgovora dejal: “Zdi se, da se Peking poskuša prikazati kot žrtev ameriškega nadzora, namesto da bi bil v zadnjem tednu prikazan kot agresor.”
Tako je v ponedeljek tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva ZDA obtožil, da pogosto v izvidnico pošiljajo vojaške ladje in letala. Po njegovih navedbah je lani Kitajska zabeležila 657 teh primerov, letos pa naj bi zaznali 64 izvidniških odprav v Južnokitajskem morju.
Sporočilom, namenjenim prebivalcem, v tujini manjka verodostojnosti
Raziskovalec iz singapurske univerze Drew Thompson je kitajsko taktiko označil za velik primer kajpajevstva. Gre za taktiko, pri kateri na kritično vprašanje ne odgovoriš, ampak s protivprašanjem razpravo usmeriš na drugo obtožbo.
“Kitajska ne naslavlja grobe kršitve suverenosti ZDA, do katere je prišlo pri letu balona nad Montano. Namesto tega poskušajo najti lažno ekvivalenco, vendar imajo pri tem težave. Menim, da so sporočila namenjena lastnim prebivalcem. Pri tem pa se ne želijo preveč zaplesti v lastna protislovja,” je Thompson povedal za CNN. “Njihova stališča so precej protislovna. V veliki meri so namenjana domačemu občinstvu. Menim, da jim zato pri drugih državah manjka verodostojnosti,” je rekel.
Thompson, ki je pred tem delal za ameriško obrambno ministrstvo, je potrdil, da ZDA za nadzor uporabljajo balone. A so po njegovih besedah zelo previdne, da ne vstopajo v zračni prostor drugih držav, izjema je le sodelovanje s temi državami. Pojasnil je, da so se ZDA z zaveznicami usposabljale za uporabo balonov. Takšne vojaške vaje so na primer lani potekale na Filipinih.
“Trditev, da vsi vohunijo, ne upravičuje kitajskega vdora v zračni prostor drugih držav. Pomembno je, kako države izvajajo nadzor, prav tako pa je pomembno spoštovanje mednarodnega in pomorskega prava,” je rekel Thompson.
Peking ne razlikuje nujno med nacionalnim in mednarodnim zračnim prostorom
Kitajska ob tem ni navedla podrobnosti o domnevnih vdorih ameriških balonov v njihov zračni prostor. Strokovnjaki pri tem še opozarjajo, da obtožbe otežuje kitajska opredelitev zračnega prostora, zlasti glede na njene sporne ozemeljske zahteve v Južnokitajskem morju.
Kot suveren zračni prostor neke države se šteje ozračje nad njenim ozemljem, vključno s teritorialnimi vodami, ki segajo 12 navtičnih milj od kopnega. Nad preostalim oceanom pa je mednarodni zračni prostor, v katerem lahko komercialna in vojaška letala ter tudi baloni opravljajo prelete brez dovoljenj, je pojasnil profesor mednarodnega prava na avstralski nacionalni univerzi Donald Rothwell.
Toda Collin Koh pri tem opozarja, da Peking v praksi ne razlikuje nujno med nacionalnim in mednarodnim zračnim prostorom. “Do nedavnega je kitajska vojska izpodbijala tuje vojaške dejavnosti v mednarodnem zračnem prostoru, kot da gre za nacionalni zračni prostor,” je dejal. Koh je poudaril, da obstoječa kitajska stališča o spornih ozemljih v Južnokitajskem morju, kot je otočje Spratly, niso izrecna glede zračnega prostora. “V zadnjih letih je Kitajska izpodbijala tuje vojaške dejavnosti nad otočjem Spratly, vključno s filipinskimi,” je rekel.
Ozemeljski zahtev Kitajske številne države ne priznavajo, med njimi so tudi ZDA. V Južnokitajskem morju je Kitajska izvedla tudi obsežno melioracijo in zgradila vsaj sedem umetnih otokov. Vendar, tako Rothwell, umetni otok skladno z mednarodnim pravom ne zagotavlja suverenosti zračnega prostora.
“Ena izmed možnih razlag za kitajske obtožbe o ameriškem nadzoru je, da so ZDA z baloni nadzirale Južnokitajsko morje in so bile blizu enega izmed umetnih ali spornih otokov, za katere Kitajska trdi, da so del njenega ozemlja. Kitajska pa je to označila za primer kršitve njihovega zračnega prostora,” je rekel Rothwell. “Seveda bi ZDA odgovorile s tem, da ne priznavajo kitajske suverenosti nad temi območji,” je nadaljeval.
Višina, do katere sega suveren zračni prostor, ni natančno določena
Opredelitev nacionalnega zračnega prostora poleg obstoječih ozemeljskih sporov otežuje tudi dejstvo, da višina suverenega zračnega prostora v mednarodnem pravu ni povsem urejena, še piše CNN.
V praksi običajno sega do največje višine, na kateri letijo komercialna in vojaška letala, pravi Rothwell. Nadzvočno letalo Concorde je v preteklosti letelo na višini 18.300 metrov, ta višina pa je predstavljala precedens za višino, do katere sega nacionalni zračni prostor.
Kitajski balon je po navedbah ameriških uradnikov nad Montano lebdel na višini 18.300 metrov. To pomeni, da je bil v zračnem prostoru ZDA. Kitajska ni navedla, na kakšnih višinah je prišlo do domnevnega vdora ameriških balonov.
Spremljajte N1 na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in Twitter.
Naložite si našo aplikacijo: na voljo za android in za iOS.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje