Ozonska luknja nad Antarktiko največja v tem desetletju

Ozonska luknja nad Antarktiko je letos dosegla največji obseg v zadnjem desetletju in enega največjih, kadarkoli izmerjenih vse od leta 1979, odkar merijo njeno velikost, so sporočili iz ameriške Nacionalne uprave za oceane in ozračje (NOAA) ter vesoljske agencije Nasa.

Na vrhuncu, med 7. septembrom in 13. oktobrom, se je raztezala na površini 25 milijonov kvadratnih kilometrov. Za lažjo predstavo: če bi ta površina bila popoln krog, bi imel ta premer približno 5.642 kilometrov. To je približno toliko, kot znaša zračna razdalja med Ljubljano in New Yorkom.

Znanstveniki pojasnjujejo, da je ozonska luknja, ki je sedma največja v 48 letih meritev, letos tako obsežna zaradi izjemno močnega polarnega vrtinca.

"V zadnjih letih se je vsakoletna ozonska luknja začela oblikovati pozneje v sezoni, kar kaže, da si ozonska plast postopoma opomore," je v članku, objavljenem na spletni strani NOAA, pojasnil Paul Newman, višji znanstveni raziskovalec na Univerzi v Marylandu in vodja Nasine raziskovalne skupine za ozon.

Meritve NOAA in Nase kažejo, da je ozonska luknja največji obseg dosegla 18. septembra.

Tistega dne je merila osupljivih 27,1 milijona kvadratnih kilometrov.

To je približno 90 odstotkov velikosti največje doslej izmerjene ozonske luknje, ki so jo zabeležili 9. septembra 2000.

Dr. Newman je pojasnil: "Ozonska luknja leta 2026 je velika, vendar bi bila lahko še za približno 2,6 do 5,2 milijona kvadratnih kilometrov večja, če bi bile koncentracije snovi, ki tanjšajo ozonsko plast, danes tako visoke kot na vrhuncu leta 2000."

Pri tem je imel v mislih klorofluoroogljikovodike (CFC) in druge spojine, ki razgrajujejo ozon. Te snovi so nekoč pogosto uporabljali v izdelkih za široko porabo, med drugim v hladilnikih, klimatskih napravah in gradbenih izolacijskih materialih.

Čeprav so te kemikalije še vedno prisotne v ozračju, znanstveniki ocenjujejo, da bodo do sedemdesetih let tega stoletja večinoma izginile. Takrat naj bi si ozonska plast nad Antarktiko tudi povsem opomogla.

Zakaj je bila letošnja ozonska luknja tako velika?

Čeprav se ozonska luknja vsako leto pojavi jeseni, znanstveniki za njeno letošnjo izjemno velikost krivijo predvsem polarni vrtinec nad Antarktiko.

"Nenavadno močan polarni vrtinec je letos podaljšal obdobje razgradnje ozona nad Antarktiko, zaradi česar se je luknja povečala do razsežnosti, kakršnih nismo videli že desetletje," je povedal Newman.

Podobno je pojav pojasnila tudi Amy Butler, raziskovalka v Laboratoriju za kemijske znanosti pri NOAA.

"Polarni vrtinec je bil letos nenavadno obsežen, deloma zato, ker so bili obsežni atmosferski vremenski sistemi, ki se običajno dvigajo iz nižjih plasti ozračja in slabijo vrtinec, avgusta in septembra še posebej šibki," je dejala.

"Zaradi šibkega valovanja ozračja so najmočnejši vetrovi polarnega vrtinca ostali za več stopinj zemljepisne širine oddaljeni od južnega pola. Tako je nastalo večje območje z razmerami, ki so idealne za razgradnjo ozona."

Obnova ozonske plasti je sicer zgodba o uspehu

Čeprav so nadpovprečno visoke temperature v stratosferi v zadnjih dveh letih zmanjšale razgradnjo ozona, je sedanja ozonska luknja še vedno velika v primerjavi z osemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko so prvič zaznali tanjšanje ozonske plasti nad Antarktiko.

Razlog je v tem, da so koncentracije snovi, ki razgrajujejo ozon, zlasti spojin klora in broma, še vedno dovolj visoke, da povzročajo občutno izgubo ozona.

Leta 1987 so države sprejele Montrealski protokol, ki je omogočil postopno opuščanje uporabe CFC in v zadnjih letih prispeval k prvim znakom obnavljanja ozonske plasti nad Antarktiko.

Jasne znake okrevanja kaže tudi zgornji del stratosfere na nižjih zemljepisnih širinah, kar potrjuje učinkovitost Montrealskega protokola, ki tako ostaja zgodba o uspehu in dokaz, da so države sposobne sprejeti skupne učinkovite ukrepe za zajezitev škodljivih sprememb, ki jih povzroča človek s svojimi aktivnostmi.