Protest proti monarhiji v Londonu, november 2023 (Foto: Profimedia)
Kako je mogoče, da imamo v 21. stoletju tudi v Evropi še vedno države, pri katerih je na čelu države kralj? In kaj nam o sodobni monarhiji pove dejstvo, da gre večinoma za uspešne in bogate države? Kakšne so prednosti politične ureditve, ki je ni mogoče označiti drugače kot za nazadnjaško? Zakaj monarhije še niso izginile?
Med desetimi državami z najbolj razvito demokracijo je glede na demokratični indeks, ki ga vsako leto izračunava revija The Economist, kar pet monarhij. Na prvih dveh mestih sta Norveška in Nova Zelandija. Švedska je četrta, Danska šesta in Nizozemska deveta. Do 15. mesta najdemo še tri monarhije – Luksemburg, Kanado in Avstralijo.
Večina monarhij se je v preteklem stoletju umaknila volitvam in demokraciji. Nekaterim pa se je uspelo kot klop prisesati nanjo in preživeti.
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so bile monarhije na evropski celini prevladujoča politična ureditev. Le tri države so se upirale – Francija, Švica in San Marino. Prva in druga svetovna vojna sta nabor monarhij močno okrnili. Tehtnica se je z razvojem demokratičnih načel nagnila v prid republik, v katerih ima oblast ljudstvo, ki ga zastopajo izvoljeni predstavniki.
A monarhije niso izginile. Na svetu jih je še vedno 43. V petnajstih državah zveze Commonwealth imajo istega kralja – britanskega Karla III.
Na evropski celini je še vedno 12 držav, v katerih najvišjih predstavnikov ne izvoli ljudstvo ali predstavniki ljudstva. Od teh 12 držav je sedem kraljestev, tri kneževine (Liechtenstein, Monako, Andora), eno veliko vojvodstvo (Luksemburg) in vatikanska teokracija.
Grafika: N1 (Foto: Profimedia)
Svetovne monarhije z nekaj izjemami, kot so bližnjevzhodne naftne države in pa Vatikan, niso več absolutistične.
V danes prevladujočih t. i. ustavnih monarhijah imajo vladarji praviloma bolj kot ne ceremonialne vloge, ključne politične odločitve pa sprejemajo izvoljeni predstavniki ljudstva.
Posebej zanimiv primer je Andora, v kateri sta formalno najvišja predstavnika države dva sokneza iz sosednjih držav – škof iz Urgela v Španiji in aktualni francoski predsednik. Emmanuel Macron je tako dejansko tudi monarh sosednje žepne kneževine.
Državni vrh Andore – sokneza in premier (Foto: Profimedia)
Edina kvalifikacija: rojen v “pravi” družini
Monarhija v današnjem času deluje nazadnjaško. Državo predstavlja človek, čigar edina zasluga in kvalifikacija je, da se je rodil v “pravi” družini. Pogosto je nad zakonom in tako niti ni mogoče reči, da je prvi med enakimi.
Monarhija je bila, kot ugotavlja mednarodna skupina politologov, učinkovita oblika vladavine v času, ko so bili prebivalci dežele razdrobljeni in slabo povezani med seboj. Čim je komunikacija postala dostopnejša in so se lahko prebivalci med seboj povezovali ter usklajevali, pa so se monarhije znašle na preizkušnji.
Nizozemska kraljeva družina (Foto: Profimedia)
A v nekaterih državah se jim je uspelo obdržati in ohraniti ali celo povečati priljubljenost med prebivalstvom. “Številni na levi strani političnega spektra monarhijo zavračajo kot ostanek fevdalizma,” je ob izidu knjige Vloga monarhij v sodobni demokraciji pred štirimi leti zapisal britanski politolog dr. Robert Hazell z University Collegea London. “A o njenih uspehih ni dvoma. Nekatere najbolj napredne demokracije na svetu so hkrati tudi monarhije. Raziskave javnega mnenja v teh državah pa redno kažejo, da med 60 in 80 odstotkov ljudi podpira ohranitev monarhije. To pa je podpora, za katero bi politiki ubijali.”
Uvoženi kralj
Ohranitev današnjih evropskih monarhij je bila v 20. stoletju večkrat potrjena na referendumih. Španci so denimo, po koncu diktature generala Franca, leta 1978 izglasovali obnovitev kraljevine. Norvežani so si po ločitvi od Švedske kralja celo uvozili iz Danske, namesto da bi razglasili republiko. Leta 1905 je takratni danski princ Karel, ko so mu ponudili norveški prestol, zahteval, naj Norvežani izbiro potrdijo na referendumu. ZA je glasovalo skoraj 80 odstotkov volilnih upravičencev.
Norveški kralj danskega rodu Haakon VII. (Foto: Profimedia)
Obstajajo, ker nimajo politične moči
Obstoj evropskih monarhij je danes v večini odvisen od njihove priljubljenosti pri ljudeh. In po javnomnenjskih raziskavah je delež podpornikov v vseh evropskih monarhijah občutno večji od deleža nasprotnikov.
Še en pomemben dejavnik pri ohranjanju monarhij je njihova “nemotečnost” za politiko. Od monarhov se pričakuje, da bodo ostajali karseda politično nevtralni in da se v dnevno politiko ne bodo vmešavali.
Skupna točka evropskih ustavnih monarhij in skrivnost njihovega preživetja je v tem, da so se odrekle uveljavljanju moči. Čim kak monarh prestopi mejo simboličnega, praviloma sledi odziv politike in dodatno krnjenje formalne moči monarhije. Ko je denimo luksemburški vojvoda leta 2008 zavrnil podpis zakona, ki je dovoljeval evtanazijo, mu je politika kmalu nato s spremembo ustave odvzela pristojnost podpisovanja zakonov.
“Skrivnost preživetja monarhij je v njihovem nenehnem prilagajanju potrebam sodobne demokracije,” sta v knjigi o sodobnih monarhijah zapisala dr. Hazell in njegov sodelavec dr. Bob Morris. “Nadaljnji obstoj so si zagotovile s tem, da so dovolile, da se je njihova politična moč skrčila na praktično nič.”
Švedska princesa Viktorija (Foto: Profimedia)
Prilagajanje sodobnim zahtevam družbe je denimo vidno tudi v dejstvu, da je večina evropskih monarhij, tudi britanska, v zadnjih desetletjih izenačila pravice nasledstva za moške in ženske potomce. Prestol po novem praviloma nasledi prvorojenec, ne glede na spol. Od sedmih evropskih kraljevin imajo trenutno štiri ženske prestolonaslednice. Švedska princesa Viktorija (na zgornji fotografiji) je prestolonaslednica denimo postala šele tri leta po njenem rojstvu, s spremembo zakona, ki je nasledstvo odvzel njenemu mlajšemu bratu.
Logika nasledstva prvorojenca. Testirali so podatke o 961 monarhih
Pravilo, po katerem prestol od monarha nasledi prvorojeni potomec, z nami ni od nekdaj. Številne monarhije so v predmodernih časih naslednike prestola določale z izbiranjem najprimernejšega iz omejenega nabora kandidatov. A to se je velikokrat izkazalo kot usodno za vladarja in je povzročalo spore ter nemire v kraljestvu.
Kot navajata politologa dr. Andrej Kokkonen in dr. Anders Sundell z Univerze v Gothenburgu, so se mnogi vladarji znašli v zagati. Če niso imeli določenega naslednika, to državni eliti ni vzbujalo občutka varnosti, saj niso imeli nikakršnega zagotovila, da bo njihova zvestoba prestolu poplačana na dolgi rok.
Gustav I, zadnji izvoljeni švedski kralj, l. 1523 (Foto: Profimedia)
Če so vladarji naslednika določili, pa so tvegali, da jih bo ta v želji po oblasti želel predčasno odstaviti. “Primogeniturno nasledstvo po najinem mnenju rešuje to dilemo, saj je naslednik določen, hkrati pa je zaradi razlike v letih pripravljen počakati na mirno menjavo oblasti.”
Svojo hipotezo sta testirala na podatkih o vladavinah 961 monarhov v 42 evropskih državah med letoma 1000 in 1800 in ugotovila, da so monarhi, pri katerih je bil za naslednika predviden prvorojenec, bistveno pogosteje mirno predali oblast.
Primogeniturno nasledstvo je bilo po njunem mnenju ključno za gradnjo močnih držav. “Do leta 1801 so vse evropske monarhije ali uvedle primogeniturno nasledstvo ali so prenehale obstajati.”
Danska kraljica Margareta II je letos predala krono sinu Frederiku (Foto: Profimedia)
Zvezdni prah na državi
Z zmanjšanjem politične moči monarhij so vzniknili drugi mehanizmi in druge vloge, s pomočjo katerih lahko monarhi upravičujejo svoj nadaljnji obstoj.
Kot denimo navaja spletna stran britanske kraljeve družine, vladar poleg formalne vloge vodje države opravlja tudi manj formalno vlogo “vodje naroda”. “Vladar služi kot središčna točka nacionalne identitete, enotnosti in ponosa; daje občutek stabilnosti in kontinuitete.”
In prav ta vloga vodje naroda je ključna za ohranjanje podpore javnosti, opozarjata Hazell in Morris. “Gre za ceremonialne vloge, za zagovarjanje in nagovarjanje naroda v času krize in v času praznovanj, za prinašanje glamurja in zvezdnega prahu na državne in lokalne dogodke.”
Princesa Kate in princ William (Foto: Profimedia)
Od članov kraljeve družine se pričakuje, da bodo vidni. “Biti viden pomeni biti verodostojen,” naj bi večkrat pripomnila pokojna kraljica Elizabeta II.
Podpora monarhiji je tako vedno bolj odvisna od vloge kraljeve družine v t. i. kulturi zvezdništva in priljubljenosti njenih pripadnikov med ljudmi, opozarjata Hazell in Morris. “To podporo mora vsaka generacija monarhov vzpostaviti na novo.”
Še najbolj je videti ogrožena britanska kraljevina
Ko je govor o podpori javnosti nadaljnjemu obstoju kraljevine, je ta morda v Evropi še najbolj majava ravno v Združenem kraljestvu, državi, ki je praktično sinonim za monarhijo. Najnovejše javnomnenjske raziskave kažejo, da delež podpornikov monarhije upada in se že nevarno približuje meji 50 odstotkov. Hkrati bode v oči dejstvo, da je podpora monarhiji med mladimi že danes krepko pod to mejo.
Britanski republikanci dobivajo zagon. Kraljica Elizabeta II. je bila med državljani izjemno priljubljena, zato so bili pozivi h končanju monarhije v času njene vladavine praviloma streli v prazno. Po njeni smrti pa so znova začutili priložnost.
Antimonarhistični protest v Londonu novembra 2023 (Foto: Profimedia)
Aretacija protestnikov proti monarhiji
Kronanje Karla III. je bila dobra priložnost, da predstavijo svoje zahteve. “Namesto kronanja želimo volitve, namesto Karla pa izbiro,” je med pripravami na dogodek za revijo Time dejal vodja največje britanske antimonarhistične organizacije Republic Graham Smith (na zgornji fotografiji). “Kronanje je nesmiselna parada ničevosti, ki nas stane četrt milijarde funtov, da lahko Karel paradira naokoli in da mu na glavo poveznejo klobuk, medtem ko se država sooča s krizo naraščajočih življenjskih stroškov.”
Za protest ob kronanju Karla III pa Smith ni dobil priložnosti. Policija ga je namreč skupaj s še petimi somišljeniki na dan kronanja aretirala in zadržala do konca ceremonije. Londonska policija je kasneje aretacijo obžalovala in proti pridržanim ni sprožila nikakršnega dodatnega ukrepa, Smith pa je zaradi po njegovem nezakonitega pridržanja sprožil pravne postopke. In dobil dodaten argument, zakaj je ukinitev monarhije nujna. Ob slovesnem odprtju zasedanja britanskega parlamenta novembra lani (na zgornji sliki) jih pri protestiranju ni oviral nihče.
Ne samo, da je britanska monarhija vse bolj oslabljena doma, pričakovati je tudi nadaljnji osip nekdanjih britanskih kolonij, ki priznavajo vrhovno oblast britanske krone. Leta 2021 se je kroni denimo odrekla karibska otoška država Barbados in postala republika. V kratkem naj bi ji sledila tudi Jamajka.
Tudi monarhom so kršene človekove pravice
Kot opozarjata Hazell in Morris, kraljeve družine morda res živijo privilegirano življenje, a zaprti v zlati kletki, kar zahteva dobršno mero žrtvovanja. “Omejeni so njihova svoboda govora, njihova izbira partnerja, svoboda religije, izbira kariere in ne nazadnje pravica do zasebnosti in družinskega življenja, ki ju običajni državljani jemljejo za samoumevne.”
Britanski princ Harry leta 2018 (Foto: Profimedia)
Člani britanske kraljeve družine so bogato plačani nastopajoči v “najboljšem resničnostnem šovu na svetu”, kot jih je lani za časnik Guardian označil glasbenik Boy George.
Na neki način so zaporniki družbe, je ob lanskem kronanju Karla III. za Project Syndicate zapisal ameriški profesor mednarodnega prava dr. Tom Ginsburg z Univerze v Chicagu. “Igrajo zgolj ceremonialno vlogo in dneve preživljajo ob rezanju trakov ter branju medlih govorov, ob tem pa je vsaka njihova poteza secirana za zabavo množic.”
Lahko monarhija res služi kot zaščita pred populizmom?
Čeprav so v načelu skregane z idejo enakopravnosti, ker običajni državljani nimajo pravice zasesti mesta monarha, in so v tem globoko nedemokratične, pa po drugi strani ne samo, da sodobne ustavne monarhije niso nezdružljive z demokracijo – po mnenju nekaterih so celo zagotovilo za njihov dolgoročni obstoj. “S tem, da predstavlja zavarovanje za čas krize in zmanjšuje tveganja v političnih konfliktih, je ohranitev monarha z omejenimi močmi v interesu družbe. Monarhija bi lahko predstavljala stabilno ravnovesje,” je zapisala skupina ameriških strokovnjakov za politično pravo.
Madžarski premier Viktor Orban (Foto: Profimedia)
Še več, monarhija lahko demokracijo celo ščiti pred populizmom, ki se vse bolj razrašča. “Simbolična enotnost, ki jo zagotavlja monarhija, lahko omeji najbolj problematične oblike populizma,” je zapisal dr. Tom Ginsburg. “Populistični demagogi, kot so Viktor Orban na Madžarskem, Recep Tayyip Erdogan v Turčiji ali Jaroslaw Kaczynski na Poljskem, tipično poudarjajo svojo ekskluzivno in skoraj mistično povezanost z ljudstvom, ki da ga le oni lahko zaščitijo pred elitami, svoje nasprotnike pa ob tem označujejo za sovražnike ljudstva. A v ustavni monarhiji so takšna prizadevanja neučinkovita. Služba utelešanja ljudstva je namreč že zasedena, kar omeji količino simbolne moči, ki jo lahko pridobi kdorkoli drug.”
Manj nevarnosti, da se zgodijo Hitlerji?
Tega se je zavedal tudi britanski povojni levičarski predsednik vlade Clement Attlee. “Monarhija privlači sentimentalno zvestobo, ki bi bila v drugačni ureditvi lahko namenjena voditelju ene od političnih opcij,” je leta 1959 zapisal v reviji The Observer. “Zato je pod ustavno monarhijo bistveno manj nevarnosti, da bi ljudi zavedel Hitler, Mussolini ali celo de Gaulle.”
Vsekakor pa je ravno Združeno kraljestvo s svojim ihtavim izstopom iz Evropske unije in vsem, kar se je dogajalo ob brexitu, zelo dober dokaz, da je monarhija pri zaviranju populizma vse prej kot vsemogočna.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje