Lotokracija - politične odločitve v rokah naključnih izbrancev. Kaj bi se zgodilo, če bi izbiro naših političnih odločevalcev prepustili žrebu? Bi lahko državni svet nadomestili z državljanskim svetom? Ob vse bolj razširjenem in prevladujočem razočaranju nad politiko, ki se je ob pomoči medijev spremenila v resničnostni šov, ob vse manjšem zaupanju v vladajoče in ob vse večjem preziru do političnih strank številne države na pomoč pri odločanju kličejo naključno izbrane predstavnike splošne javnosti.
“Če se pošalim, bi rekel, da bi včasih z žrebom dobili boljšo sestavo državnih organov, kot pa jo dobimo z volitvami,” je leta 2010 za časnik Večer dejal nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič in za izjavo prejel tudi nagrado Bob leta. Misel je izrekel v šali. V Sloveniji nam do danes še ni uspel resen razmislek o možnosti, da bi nekaj politične moči dobili tudi naključni državljani, taki, ki niti v sanjah ne bi pomislili na kandidiranje za politično funkcijo.
A v sodobni politični znanosti je naključnost izbora odločevalcev postala ena ključnih alternativ, demokratičnih inovacij, s katerimi skušajo države svojim državljanom vnovič povrniti zaupanje v politiko in oblast ter omiliti sindrom demokratične utrujenosti (angl. democratic fatigue syndrome). O tem sindromu v svoji knjigi z naslovom Proti volitvam piše belgijski antropolog in pisatelj David van Reybrouck. “Če seštejemo nizko volilno udeležbo, visoko stopnjo nezvestobe volilcev, zmanjševanje strankarskega članstva, vladno nemoč, politično paralizo, strah pred porazom na volitvah, premalo novih rekrutov, kompulzivno samopromocijo, kronično volilno vročico, izčrpljujoči medijski stres, nezaupanje, indiferentnost in druge bolezenske izbruhe, vidimo nastajajoči sindrom.”
V Sloveniji je po najnovejši javnomnenjski raziskavi Eurobarometer (na spodnji sliki) zadovoljstvo z demokracijo le še 40-odstotno.
Vir: Eurobarometer, jesen 2023
Oblast ljudem, ki si je ne želijo
Naključni izbor ima v primerjavi z volitvami kar nekaj prednosti. Razporeditev moči je bolj pravična in bolj ustreza dejanski demografski strukturi družbe. Odsotnost volitev pomeni odsotnost dragih, napornih in sovražnih volilnih kampanj ter odsotnost potrebe po neprestanem javnem nastopaštvu v skrbi za vnovično izvolitev. Prav tako vsakokratni naključni izbor omili vpliv nepotizma in političnih prijateljstev ter zmanjša tveganje za razrast korupcije.
V politiko na tak način pridobimo tudi ljudi, ki sicer ne bi nikoli pomislili na kandidiranje. In hkrati zmanjšamo možnost, da bi se na položaje prerinili tisti, ki hlepijo po moči. “Preveč pozornosti posvečamo prepričanju, da moč pokvari ljudi,” v svoji knjigi Corruptible piše ameriški politolog dr. Brian Klaas. “Premalo pozornosti pa posvečamo temu, da si pokvarjeni ljudje želijo moči.”
Če na položaj prideš z žrebom, si veliko bolj ponižen, kot če zmagaš v tekmi, argumentira Klaas. “Ljudje, ki si ne želijo moči, bi lahko bili najboljši pri odločanju, kako jo uporabiti.”
Žrebanje na predsedniških volitvah 2022, a samo vrstnega reda na glasovnicah (Foto: Borut Živulović/Bobo)
“Zmanjša se tveganje za korupcijo”
David van Reybrouck je prepričan, da bi sistemsko krizo demokracije lahko omilili, če bi dali žrebu še eno priložnost. “Žrebanje ni čudežno zdravilo, ni popoln recept – pa tudi volitve nikoli niso bile, lahko pa popravi kar nekaj napak v sedanjem sistemu. Žreb ni iracionalen: izhaja iz razuma. Gre za namenoma nevtralen postopek, s katerim lahko politične priložnosti pravično razdelimo in se izognemo sporom. Zmanjša se tveganje za korupcijo, volilna vročica se unese in več pozornosti je namenjene občemu dobremu. Državljani, izbrani z žrebom, morda res niso taki strokovnjaki kakor poklicni politiki, a k procesu prispevajo nekaj ključnega: svobodo. Navsezadnje se jim ni treba truditi, da bi jih izvolili ali ponovno izvolili.”
Prav tako pa bi tudi naključnim državljanom lahko zagotovili enako strokovno podporo, kot jo imajo izvoljeni poslanci. “Zakaj dovoljujemo, da na politiko vplivajo lobiji, think tanki in različne interesne skupine, oklevamo pa, ko bi bilo treba besedo predati navadnim državljanom, čeprav gre prav zanje?” se sprašuje van Reybrouck.
Izraz “loterija” izhaja iz političnega žrebanja
Čeprav se danes marsikomu zamisel, da bi volitve nadomestili z žrebom, zdi popolnoma absurdna, pa skozi zgodovino to ni bilo vedno tako. Najzgodnejši primer je antična Grčija; v atenskem polisu so skoraj vse odločevalske pozicije določali z žrebom.
Kleroterion, pripomoček za žrebanje članov sodišč v Atenah (Foto: Wikimedia Commons)
Veliki grški mislec Aristotel je bil celo prepričan, da je samo izbor predstavnikov ljudstva z žrebom demokratičen, medtem ko je izbor predstavnikov z volitvami oligarhičen. Res pa je, da je bil proces nedemokratičen po drugi liniji – pri žrebu so lahko sodelovali samo državljani, kar je v tistem času izbor omejilo na odrasle moške, ki niso bili sužnji.
Beseda “loterija” ima dejansko političen izvor. V italijanski republiki Genova, v kateri so od 12. stoletja predstavnike v republiškem svetu izbirali z žrebom, tamkajšnji prebivalci pa so sčasoma začeli staviti, kdo bo izžreban, temu pa rekli loterija, piše nemški politolog dr. Hubertus Buchstein.
Številni obrazi političnih srečelovov
Zamisli, kako v sodobno demokracijo vključiti žreb, je kar nekaj. Najbolj preprosta možnost, po kateri bi poslance v parlamentu določili z žrebom izmed vseh polnoletnih državljanov, je še najmanj pogosto predlagana rešitev.
Pogosteje žreb v predlogih služi le kot eden od korakov v izboru političnih predstavnikov. Ena od zamisli, katere avtor je mehiški politolog Claudio Lopez-Guerra, je denimo, da bi najprej z žrebom določili reprezentativen vzorec ljudi, ki lahko glasujejo, pred glasovanjem pa bi jim dali priložnost za poglobljeno razumevanje tematike, o kateri odločajo.
Druga možnost, ki jo predlaga britanski politični filozof Ben Saunders, je, da bi se volitve odvile kot običajno, nato pa bi glasovnice za kandidate dali v skupen boben in med vsemi oddanimi glasovi izžrebali en sam glas, ki bi odločil o zmagovalcu. Tisti, ki bi na volitvah prejel največ glasov, bi imel še vedno največ možnosti za zmago, a večina glasov ne bi bila odločilna, tako da bi lahko bili izvoljeni tudi manj priljubljeni kandidati. “Vsaka stran bi imela možnost za zmago, sorazmerno podpori, ki jo uživa med volilci,” je v enem od svojih člankov razložil Saunders.
Taka rešitev bi po njegovem prepričanju pomenila, da bi ljudje lahko brez slabega občutka, da so svoj glas “vrgli stran”, glasovali za svojega najljubšega kandidata in se ne bi zatekali k taktičnemu glasovanju.
Slika je simbolična (Foto: Profimedia)
Žreb bi lahko uporabljali tudi zgolj za delitev položajev med izvoljenimi predstavniki. Zamisel, ki jo je leta 2009 za reformo Evropskega parlamenta predlagal nemški politolog dr. Hubertus Buchstein, med drugim vključuje predlog, da bi izmed izvoljenih evropskih poslancev izžrebali člane in predsednike različnih parlamentarnih odborov, ki igrajo ključno vlogo pri oblikovanju politik. S tem bi namreč razbili lobistične mreže vpliva, ki lahko danes odločilno vplivajo na evropsko zakonodajo. Zaenkrat so vse to le teoretični predlogi.
Naključni dom parlamenta
Najpogostejša zamisel, kako v demokracijo vpeljati loterijo, pa je dopolnitev izvoljenih predstavnikov ljudstva z drugim domom parlamenta, ki bi bil sestavljen iz naključno izbranih državljanov. Tako možnost za Evropski parlament predlaga Buchstein, za Davida van Reybroucka pa je “dvopredstavniški sistem v tem trenutku najboljše zdravilo za sindrom demokratične utrujenosti”.
Obstajajo tudi pozivi, da bi denimo lordsko zbornico, drugi dom britanskega parlamenta, nadomestili z državljansko zbornico. Podobno bi lahko tudi v Sloveniji državni svet, ki nima pravega pomena in v zvezi s katerim je večkrat slišati pozive k ukinitvi, nadomestil državljanski svet naključno izbranih državljanov, ki bi bdeli nad odločitvami izvoljenih poslancev.
Zamisel o drugem, državljanskem predstavniškem domu ponekod (vsaj do neke mere) že uveljavljajo. Za zdaj sicer zgolj na ravni lokalnih in pokrajinskih oblasti. V odboru meščanov mesta Pariz denimo od leta 2021 sedi sto naključno izbranih Parižanov z enoletnim mandatom. Nemško govoreča skupnost na vzhodu Belgije ima od leta 2019 stalno predstavniško telo, ki temelji na naključno izbranih prebivalcih.
Njihove pristojnosti so za zdaj omejene na podajanje predlogov in postavljanje vprašanj, odločevalske funkcije nimajo.
Zasedanje pariškega zbora meščanov (Foto: Joséphine Brueder/Ville de Paris)
Posvetovanje z naključnimi državljani postaja običajna praksa
Bistveno bolj razširjen in široko uveljavljen način vključevanja naključne javnosti v politične procese pa je postalo sklicevanje t. i. mini javnosti, naključno izbranih državljanskih skupščin, ki so začasne narave in katerih namen je poglobljeno obravnavanje točno določenega družbenega problema.
Najpogosteje do zdaj je šlo za obravnavo vprašanja podnebnega ukrepanja, nekatere države pa so na podlagi pozitivnih izkušenj prakso nadaljevale tudi z drugimi perečimi temami. Na Irskem so na podlagi tovrstnih posvetovanj z državljani legalizirali splav in istospolne poroke. Obakrat so predlog volilci še potrdili na referendumu.
Nemčija je na zvezni ravni organizirala že devet takšnih skupščin. Ravno prejšnji mesec se je s predajo priporočil končal državljanski posvet o prehrani.
Žreb sodelujočih na državljanskem posvetu o prehrani v Nemčiji (Foto: Profimedia)
“Macron je odložil vilice in vzel kuli”
Aprila lani je francoski predsednik Emmanuel Macron slovesno sprejel udeležence državljanske skupščine, ki je tehtala, ali v Franciji dopustiti evtanazijo in pomoč pri samomoru. 184 naključno izbranih državljanov je ob pomoči strokovnjakov razpravljalo 27 dni, ki so bili raztegnjeni čez štiri mesece. Na koncu so uzakonitev možnosti za prostovoljno končanje življenja podprli z 92-odstotnim konsenzom. Zakonodajalci sicer njihovemu predlogu še niso sledili – predlog zakona naj bi v Franciji predstavili letos.
Predsednik Macron je na tem sprejemu napovedal, da bo tovrstno posvetovanje z državljani postalo stalna praksa. Macronu naj bi zamisel o organiziranju posvetovalnih skupščin vcepil prav David van Reybrouck. Na državniški večerji ob njegovem obisku Belgije naj bi se Macron pritoževal zaradi protestov doma, ko mu je van Reybrouck omenil, da bi pri reševanju zadeve pomagalo, če bi državljane vključili v razpravo.
Takrat naj bi Macron, kot se je van Reybrouck spominjal za revijo Science, “odložil vilice, vzel kuli in si začel delati zapiske”.
Državljanska podnebna konvencija v Franciji (Foto: Profimedia)
“Javnomnenjske raziskave prikazujejo, kaj javnost misli, ko ne razmišlja”
Ena od institucij, ki je do potankosti razvila sistem ustvarjanja naključno izbranih mini javnosti ter njihovega vodenja pri razpravi in opredeljevanju do družbeno pomembnih vprašanj, je ameriška univerza Stanford.
V tamkajšnjem Centru za demokracijo, razvoj in vladavino prava nudijo storitev t. i. posvetovalne raziskave (angl. deliberative polling). Naključno izbranim sodelujočim ponudijo vsebine, v katerih jim uravnoteženo predstavijo različne poglede na obravnavano problematiko in jim omogočijo pogovore z različnimi strokovnjaki. Sodelujočim plačajo prehrano in nastanitev ter jih za sodelovanje še dodatno denarno nagradijo.
“Namen tega postopka je dognati, kakšno mnenje bi si ljudje ustvarili, če bi resnično imeli priložnost za poglobljen razmislek z vsemi relevantnimi informacijami in razpravo z ljudmi različnih nazorov,” nam je povedala dr. Alice Siu, ena vodilnih pri pripravi tovrstnih dogodkov na Stanfordu.
To ni zgolj še ena javnomnenjska raziskava. “Javnomnenjske raziskave prikazujejo, kaj javnost misli, kadar ne razmišlja,” je razliko ubesedil utemeljitelj metode posvetovalne raziskave, politolog dr. James Fishkin.
Njihove analize kažejo, da udeleženci na takšnem dogodku praviloma močno zbližajo stališča, polarizacija, ki izhaja iz privrženosti različnim političnim strankam, pa se bistveno zmanjša. “Dejansko smo med udeleženci zaznali občutne spremembe v stališčih in načinu mišljenja,” je dejala Alice Siu.
“Skrajni glasovi ne odražajo razmerij v družbi”
Do zdaj so posvetovalne raziskave po besedah Alice Siu organizirali že v več kot 50 državah po svetu. “V Mongoliji so leta 2017 sprejeli celo zakon, da je treba pred vsako spremembo ustave organizirati takšen posvet z državljani. Do zdaj so ga že dvakrat uporabili. V Bolgariji so na podlagi takšnega posveta z državljani sprejeli odločitev o zaprtju romskih šol in integracijo romskih otrok v običajne šole.”
Naključni izbor sodelujočih je po njenih besedah ključen, da bi zagotovili karseda verodostojen prerez dejanske sestave družbe. “Če bi zgolj objavili oglas, naj se nam javijo tisti, ki jih zanima problematika podnebnih sprememb, bi dobili predvsem skrajne glasove z obeh strani spektra. Skrajni glasovi pa v večini primerov ne odražajo dejanskih razmerij v družbi.”
Posvetovalne raziskave potekajo v manjših skupinah (Foto: Profimedia)
Konstruktivna razprava kot brskanje po TikToku
Vizija stanfordskega centra za demokracijo je takšna posvetovanja razširiti na raven celotne družbe. V ta namen so razvili posvetovalno platformo, ki s pomočjo umetne inteligence moderira in usmerja razpravo manjših skupin ljudi. “Na tak način lahko hkrati v posvetovanju sodeluje več tisoč ljudi. Dejansko bi lahko hkrati sodelovala celotna družba.”
To bi lahko postala stalna oblika preživljanja prostega časa, si zamišlja dr. Siu. “Upam, da bo enkrat uporaba posvetovalnih platform, kot je naša, enako razširjena, kot je danes uporaba družbenih omrežij. Upam, da bosta spretnost in želja po konstruktivni razpravi z različnimi ljudmi postali nekaj tako običajnega, kot je brskanje po videih na TikToku.”
Kljub temu pa tudi ona meni, da še vedno potrebujemo izvoljene politike. Naključni izbor državljanov jih ne more v celoti nadomestiti. “Posvetovalno odločanje vidim bolj kot dopolnitev veljavnemu političnemu sistemu. Gre za mehanizem, s katerim lahko ljudje poskrbijo, da izvoljeni politiki na sistematičen način slišijo njihove premišljene glasove.”
Politični žreb v Sloveniji
Na uporabo žreba za politično odločanje je v Sloveniji nazadnje opozorila predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki se ji je uprla naloga, da mora trajanje mandatov članov novega Sveta RTV Slovenije določiti z žrebom. Označila ga je kar za “najbolj bizarno predsedniško opravilo od obstoja Slovenije”.
Foto: Borut Živulović /BOBO
Žreb je sicer ustaljena praksa za določanje vrstnega reda kandidatov na volilnih glasovnicah. Prav tako pa zakonodaja v večini primerov predvideva žreb kot zadnje zatočišče pri neodločenem rezultatu volitev. Če sta dva kandidata izenačena po številu glasov, o izvolitvi odloča žreb v primeru lokalnih, državnozborskih in predsedniških volitev, pa tudi pri volitvah v državni svet.
Do zdaj so se primeri, ko je moral zmagovalca določiti žreb, dogajali zgolj na ravni občinskih svetnikov. Po lokalnih volitvah leta 2018 je sicer nekaj časa kazalo, da bo moral žreb odločiti tudi o novem županu Moravskih Toplic, a so naknadne pritožbe rezultate nagnile v prid enega od kandidatov.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje