Ne le razvojniki, profesorji, pedagogi in raziskovalci, tudi v kulturi imajo težave z novimi pravili zelo natančnega vodenja evidenc delovnega časa. Kako naj beležimo osebne priprave igralca na predstavo, se denimo sprašujejo v ljubljanski Drami in upajo, da se bodo med izjeme lahko uvrstili tudi umetniški poklici. Podobno je v Slovenski filharmoniji. "Morali bi se pogovarjati o tem, da lahko delaš kjerkoli in kadarkoli, tako pa se le omejuje svoboda ljudi in ruši zaupanje med delodajalcem in zaposlenimi," je prepričan eden najbolj uglednih slovenskih podjetnikov Jure Knez. A kaj se medtem dogaja v praksi? Inšpekcija je do zdaj izdala že 25 pravnomočnih odločb zoper kršitelje. Med njimi je tudi Mestno gledališče ljubljansko, ki so mu našli 15-minutno kršitev počitka.
“Za nas ta zgodba ni zaključena,” je jasna Nataša Cvetek, generalna sekretarka Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije GIZ. Ni edina. Delodajalci se tudi zdaj, ko nova pravila še spravljajo v življenje, borijo denimo z vprašanji, kako naj vodijo terensko delo, ali morajo evidentirati tudi delovni čas študentov in praktikantov, kako naj pravilno beležijo službene poti in predvsem pa odmore.
Obenem pa se borijo tudi za to, da bi odločevalci zakon vendarle popravili. Na vprašanje, kako, Nataša Cvetek odgovarja, da teh aktivnosti za zdaj ne razkrivajo.
Nekaj upanja, da bo vlada zmehčala zakon o evidencah, ki ga je še zlasti v razvojnih, intelektualnih in kreativnih poklicih brez negativnih posledic težko dosledno spoštovati, je bilo v sredo mogoče slišati na Vrhu slovenskega gospodarstva.
Tam je premier Robert Golob gospodarstvu med drugim obljubil spopad z birokratskimi ovirami, ki dušijo gospodarstvo. In nadaljeval: “Primer je vodenje evidenc delovnega časa, ki zagotovo potrebuje izboljšave. Na eni strani moramo doseči varnost zaposlenih, kar je bil tudi namen tega, na drugi strani pa razbremeniti kreativni del gospodarstva, da bo lažje opravljal svoje poslanstvo.”
Predsednik vlade na Vrhu slovenskega gospodarstva to sredo (Foto: Borut Živulović/Bobo)
A dejstvo je, da ima nosilec tega zakona, minister za delo Luka Mesec prav, ko pravi, da je zakon o evidentiranju pred več kot pol leta dobil vse tri najpomembnejše kljukice; potrjen je bil na vladi, na ekonomsko-socialnem svetu in v državnem zboru, kjer so ga ob družnem nasprotovanju opozicije (SDS in NSi) aprila izglasovali poslanci koalicije (GS, SD, Levica).
Na ministrstvu za delo so za Poglobljeno na N1 zdaj poudarili, da so med pripombami, ki jih v teh dneh dobivajo na zakon, tudi pohvale, “ker spremembe bolje ščitijo zaposlene”.
Na elektronski naslov [email protected], ki so ga na ministrstvu odprli zaradi hudega razburjenja tik pred uveljavitvijo zakona in na katerem bodo še dva meseca in pol zbirali vprašanja in pobude, je v prvih dveh tednih, odkar zakon velja, prispelo 119 sporočil.
Luka Mesec, minister za delo iz vrst Levice in podpredsednik vlade (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
“V veliki meri se pripombe nanašajo na že obstoječe evidentiranje, ki je v veljavi od leta 2006, obenem pa ugotavljamo, da se veliko pripomb nanaša na ureditev delovnega časa, odmorov in počitkov, ki niso vsebina konkretnega zakona, temveč gre za ureditev iz zakona o delovnih razmerjih,” pojasnjujejo na ministrstvu.
Tri mesece po uveljavitvi sprememb zakona o “štempljanju”, kar bo v drugi polovici februarja, bodo na ministrstvu Luke Mesca tudi na podlagi prejetih vprašanj in pobud razmislili, ali je zakon treba popraviti ali pa smo se z njim v tem času navadili živeti in sprememb zato ne bo.
Ni pa v tem trenutku še povsem jasno, kako bo na ta načrt ministrstva za delo vplivala sredina obljuba premierja Goloba na Vrhu slovenskega gospodarstva.
Nekaj ključnih novosti pri vodenju evidenc delovnega časa
Pavšalne evidence delovnega časa, denimo od 8.00 do 16.00, za inšpekcijo ne bodo več verodostojne. Kot verodostojno bodo inšpektorji šteli tisto evidenco, kjer je prihod in odhod z dela vsak dan zabeležen do minute natančno. Denimo: zaposleni je v ponedeljek prišel v službo ob 7.57 in odšel z dela ob 15.57, v torek je prišel ob 8.03 in odšel ob 16.03 …
Po novem morajo biti v evidenci zabeleženi tudi odmori zaposlenega (odmor za malico, ki lahko traja 30 minut na dan, je pri nas sicer plačan), natančno morajo biti zabeležene tudi ure, opravljene v posebnih pogojih (denimo izmensko in nočno delo, pa delo med prazniki in vikendi, kar so v precej poklicih dežurstva).
Natančno morajo biti zabeležene tudi opravljene ure v neenakomerno razporejenem delovnem času ali v začasno prerazporejenem delovnem času, pa tekoči seštevek ur v tednu, mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno prerazporeditev polnega delovnega časa. Zaposlenemu mora biti omogočen vpogled v njegovo evidenco delovnega časa, na zahtevo zaposlenega tudi enkrat tedensko.
V tem času je namreč po podatkih inšpekcije pravnomočnih že 25 odločb zoper podjetja, ki morajo poleg plačila globe zdaj zaradi novele zakona o evidentiranju delovni čas naslednji dve leti obvezno beležiti elektronsko. To je namreč zdaj avtomatična sankcija za kršitelje.
Na seznamu kršiteljev prevladujejo samostojni podjetniki s področja gostinstva in čiščenja, nekaj je tudi podjetij, ki izvajajo različne vrste montaže.
Nekoliko pa preseneča, da so na seznamu kršiteljev, ki so nam ga posredovali z inšpektorata za delo, tudi Adria Mobil, Sončni Kanin, ki upravlja smučišče Kanin, in trije javni zavodi: Mestno gledališče ljubljansko (MGL), Zdravstveni dom Grosuplje ter Dijaški dom Nova Gorica. Zakaj?
Zgolj 15 minut prekratek počitek je bil dovolj za kaznovanje
Pravnica Mestnega gledališča ljubljanskega Nada Bjelica je za N1 povedala, da v MGL delovni čas v kombinaciji z ročnim evidentiranjem elektronsko vodijo že leta.
Prav zaradi “skrbno in natančno vodene evidence delovnega časa” pravi Bjelica, so inšpektorji pri njih lahko naleteli na dva primera odstopanja pri zagotavljanju počitka med dvema zaporednima delovnima dnevoma, kot ga zapoveduje zakon o delovnih razmerjih.
Kaznovali so jih, ker počitek med enim in drugim delovnim dnem v dveh primerih ni trajal 12 ur, pač pa 11 ur in 45 minut, pojasnjuje. “Zakona nismo kršili namenoma, ampak se je zgodila enkratna napaka pri prerazporejanju zaposlenih in usklajevanju ter spoštovanju tedenskih urnikov,” pravi pravnica tega znanega slovenskega gledališča.
Foto: PROFIMEDIA
Inšpektorji so MGL naložili minimalno globo, ker je takrat že veljala tudi novela zakona o evidentiranju, pa tudi zanje avtomatično velja dveletno obvezno elektronsko beleženje delovnega časa, kar v MGL sicer tako in tako že počnejo.
Podobno se je zgodilo tudi v Dijaškem domu Nova Gorica. Tudi tam so inšpektorji prešteli premalo minut v obveznem 12-urnem počitku med enim in drugim delovnim dnem.
Ravnatelj dijaškega doma Dragan Kojić pojasnjuje, da so bili “odkloni glede dnevnega počitka, tukaj se osredotočam na strokovne sodelavce oziroma na vzgojitelje, evidentirani na podlagi elektronsko vodenih evidenc in izpisov v minimalnem obsegu minut”. Zdaj bodo elektronsko beleženje delovnega časa, ki ga torej že uporabljajo, nadgradili, in sicer tako, da bo mogoče zabeležiti prav vse, tudi malico in odmore.
Zakaj na seznamu ni znanih serijskih kršiteljev?
Na seznamu 25 kršiteljev, katerih odločbe so že pravnomočne, in ki so jih inšpektorji “ujeli” po 20. maju, ni najbolj znanih serijskih kršiteljev delavskih pravic, kot sta denimo Marinblu in goričanska Moda Mi&Lan. Na vprašanje, zakaj ne, so na inšpektoratu za delo za N1 pojasnili, da so tem kršiteljem na prste stopili že prej, zato niso navedeni med kršitelji po 20. maju, odkar torej velja novela zakona o evidencah.
Podjetje Moda Mi&Lan. (Foto: Egon Parteli/N1)
Gradbeništvo, gostinstvo in predelovalna dejavnost so bile že v preteklosti panoge, kjer so inšpektorji odkrivali največ kršitev delovnega časa: evidence so redko prikazovale realno število opravljenih ur, delavci pa so delali tudi takrat, ko imeli zapisano, da so na odmoru.
“Nov zakon o evidencah zdaj uvaja višje globe za kršitelje ter med drugim delodajalcem nalaga, da morajo evidence delovnega časa hraniti na delovišču oziroma na sedežu podjetja. Običajno so namreč te shranjene pri računovodskih servisih. Ko smo v nadzoru povprašali po evidencah, so nam jih delodajalci pošiljali zelo pozno, s čimer so imeli tudi več možnosti za njihovo morebitno prirejanje. Pa tudi naši inšpekcijski postopki so bili zaradi tega daljši,” pojasnjujejo na inšpektoratu za delo.
Ni skrivnost, da so si za strožje pogoje evidentiranja delovnega časa že dlje časa prizadevali prav na Inšpektoratu za delo, a edina vlada, ki je to uslišala, je sedanja. Kaj bo torej drugače? Inšpektorji bodo kršitelje predvsem lažje in strožje sankcionirali.
Foto: Denis Sadiković/N1
Do zdaj je lahko inšpektor delodajalcu, ki mu evidenc delovnega časa ni izročil, izrekel zgolj sankcijo zaradi oviranja postopka, po novem ga bo po prstih udarila od 1.500 do 20.000 evrov težka globa.
“V preteklosti so imeli inšpektorji v takih primerih zvezane roke, saj delodajalci načrtno niso imeli evidenc na delovišču, sedaj jih morajo hraniti na delovišču oziroma na sedežu delodajalca,” pravijo na inšpektoratu.
Jure Knez: V razvoju je čas najmanj pomembna stvar
Če delodajalci zakonodajo kršijo, je prav, da so kaznovani, meni soustanovitelj in predsednik trboveljskega visoko tehnološkega podjetja Dewesoft ter eden najuglednejših slovenskih podjetnikov Jure Knez.
Ni pa prav, dodaja za rubriko Poglobljeno na N1, da so z beleženjem delovnega časa, kot ga narekuje novela, zdaj obremenjena vsa podjetja. “Beleženje delovnega časa je po mojem mnenju precej zastarelo, učinkovitost dela in uspešnost družbe sta namreč odvisna od drugih faktorjev,” pravi Knez in to ponazori s konkretnim primerom iz Dewesofta, kjer prakticirajo dva načina merjenja produktivnosti.
V razvojnem delu je čas najmanj relevantna stvar, šteje uspešno in dobro opravljeno delo. “V proizvodnji pa je situacija seveda drugačna, stvari so bolj merljive in povezane s časom. Proizvodni delavci so celo sami izrazili željo, da delovni čas evidentiramo in tako imamo v podjetju dvojni sistem: tisti, ki si hočejo ure beležiti, si jih lahko, drugim pa ni treba. To je njihova prosta izbira, gremo na zaupanje in to, da je delo na koncu dneva opravljeno.”
Tega ne želi spreminjati, zato v podjetju tudi nikogar ne bodo silili, da se “štemplja”, pravi. “Mi imamo beleženje dela urejeno na drugačen način, bomo pa sistemsko stvari uredili tako, da bodo skladne z zakonom.”
Zaradi balasta smo manj učinkoviti in manj konkurenčni
Generalna sekretarka združenja delodajalcev obrti in podjetnikov GIZ Nataša Cvetek pravi, da podjetja že tarnajo, da je novela zakona o “štempljanju” gospodarstvu prinesla velike administrativne obremenitve. “Prezgodaj je še za oceno, kako se evidentiranje po novem odraža na produktivnosti, glede na odzive in samo administracijo pa menimo, da bo produktivnost in s tem konkurenčnost padla.”
Jure Knez ji prikimava. Pravi, da s tem zakonom ne bomo naredili koraka naprej, pač pa kvečjemu korak nazaj – podjetja so že zdaj obremenjena z “balastom”, ki je v današnjem času popolnoma odveč, pravi. “Temu se nameni ogromno časa, posledično pa smo manj učinkoviti, manj moderni in manj konkurenčni na trgu.”
Dr. Jure Knez, soustanovitelj in predsednik Dewesofta. (Foto: Borut Živulovič/ BOBO)
Kontrola, ki krha zaupanje med delodajalcem in zaposlenimi
Ne le Jure Knez, mnogi v gospodarstvu poudarjajo, da sploh v razvojnih, intelektualnih in kreativnih panogah odnos med delodajalcem in zaposlenim temelji na medsebojnem zaupanju.
Delodajalca ne zanima, kako si zaposleni razporedi čas v dnevu, pomembno mu je, da je delo dobro opravljeno do dogovorjenega roka. Dokler je tako, tudi nihče ne nadzira, kaj vse zaposleni počne čez dan, koliko časa presedi na kavah in ali je njegov odmor za malico morda daljši od 30 minut. Pomembna je kakovost opravljenega dela, ne pa to, koliko minut se zaposleni kje zadržuje.
Kot že omenjeno, je elektronsko vodenje evidenc obvezno samo za kršitelje. Toda zakon, ki zdaj zahteva tako natančne evidence, v resnici tudi nekršitelje sili k uvedbi elektronskega beleženja delovnega časa. Težko si je namreč predstavljati, da imajo podjetja posebej zaposlene ljudi za to, da stojijo na vratih in za vsakega zaposlenega na roke popisujejo, kdaj točno je prišel, koliko časa je jedel, koliko minut je bil na “čik pavzah” in kdaj točno je z dela odšel.
Bolj kot ne bodo podjetja zdaj lahko imela natančne evidence le s “štempljanjem” ali evidencami prek aplikacij, s čimer pa bodo lahko tudi bolj nadzorovala, koliko časa so zaposleni dejansko delali in koliko časa so porabili za malico, cigareto ali pa kavo. In ali so zaposleni vse, kar morajo, tudi “poštempljali”.
“Ljudje gredo tudi trikrat ali štirikrat na dan na kavo – enako velja za kadilske odmore – ne da bi to zabeležili. Pa ne govorim o polurnem odmoru za malico,” pravi dr. Eva Boštjančič, ki na ljubljanski filozofski fakulteti vodi katedro za psihologijo dela in organizacije. Pozna veliko podjetij, kjer zaposleni zagotovo ne delajo osem ur na dan.
“Mogoče pa bi kot delodajalec res rad videl, kako dolgi so denimo odmori za malico. Ampak to pomeni, bo šel ukrep v škodo zaposlenih, ki bodo na koncu samo še bolj obremenjeni,” dodaja Jure Knez.
Tako Knez kot Eva Boštjančič pravita tudi, da se lahko izkaže, da nekateri delavci zaradi vseh odmorov v resnici delajo manj kot osem ur na dan, na drugi strani pa ne smemo pozabiti, da marsikdo določene naloge opravi tudi izven delovnega časa. In tudi to bi bilo treba evidentirati.
Foto: Denis Sadiković/N1
“To je res absurdno. Tako se omejuje svoboda ljudi. Morali bi se pogovarjati o tem, da lahko delaš kjerkoli in kadarkoli želiš. Dokler je usklajevanje korektno in dokler je delo opravljeno, je to v redu. Konec koncev pa zakon delodajalcem – če ga dobesedno upoštevamo – vsiljuje, da resnično vsako minuto nadzorujemo zaposlene. A je to smiselno? Kje je tukaj zaupanje,” še se sprašuje Jure Knez.
Epidemija je razgrnila cel spekter fleksibilnih oblik dela
Podlago za evidentiranje delovnega časa je prinesla evropska direktiva iz leta 2003, dodatno podlago za natančnejše evidentiranje pa je pred štirimi leti dalo še Sodišče EU, ki je v sodbi zoper Deutsche Bank v Španiji razsodilo, da je delodajalec dolžan podatke voditi tako, da se iz njih lahko razbere, ali se pravice zaposlenih spoštuje ali ne.
A kot poudarja Eva Boštjančič iz ljubljanske filozofske fakultete, je treba znotraj te direktive za vsako posamezno panogo iskati najboljše možnosti. “V manjših kolektivih, kjer je delo intelektualno – denimo pri novinarjih ali univerzitetnih profesorjih – se mi zdi evidentiranje popolnoma nepotrebno. Veliko poklicev je takšnih, da po osmih urah dela ne moreš kar izklopiti in nehati razmišljati, kaj te čaka jutri. Tudi redki menedžerji delajo samo osem ur na dan.”
Foto: Denis Sadiković/N1
Beleženje delovnega časa je po njenih besedah smiselno v večjih sistemih, kjer je težje imeti pregled nad delom vseh zaposlenih in je zaupanje težje vzpostaviti.
“Delodajalec v teh primerih ne more zgolj reči, da je nekoga videl zamuditi v službo, ampak mora imeti objektivne podatke, ali so ljudje na delu prisotni, saj lahko tako tudi lažje organizira delo. Vendar ne govorim o beleženju, kot smo ga poznali v času socializma, ko so vsi delali od 7. do 15. ure.”
Eva Boštjančič tudi opominja, da epidemija covida-19 razgrnila cel spekter fleksibilnih oblik dela in delovnega časa. “Tudi zdaj lahko prakticiramo podobno. Lahko uvedemo gibljiv delovni čas, dan lahko razdelimo na čas, ko moramo biti na delovnem mestu prisotni vsi, in na čas, ki ga zaposleni razporejajo glede na navade.” Tega, pravijo na ministrstvu za delo, tudi novela zakona o evidentiranju sicer ne omejuje.
Drama: Kako naj beležimo osebne priprave igralca na predstavo?
Nov način evidentiranja delovnega časa prav gotovo predstavlja problem tudi za umetniški poklic, pravijo v ljubljanski Drami.
“V času študija nastajajoče uprizoritve je povprečen delovni dan igralca zelo intenziven, saj vaje potekajo v dopoldanskem času (od 10.00 do 14.00) in večernem času (od 19.00 do 22.00). Poleg tega igralci seveda še nastopajo v predstavah in v ponovitvah z rednega repertoarja ter občasno sodelujejo na gostovanjih Drame po Sloveniji in v tujini,” pravijo.
Milena Zupančič v Antigoni (Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana)
Obseg dela so v Drami že zdaj beležili v posebnem programu, kjer je vodja predstave tudi označil, ali je bil igralec na posameznem dogodku, zdaj pa bodo morali vnaprej načrtovati še odmore za malico.
Podobno pripoveduje Matej Šarc, direktor in umetniški vodja Orkestra Slovenske filharmonije. Evidenco so vodili že prej, razlika pa je v tem, da zdaj delovni čas beležijo vsak dan sproti in da imajo zaposleni dostop do teh podatkov.
Težavo Šarc vidi ravno v vodenju evidenc, kakršne morajo biti po novem, in napoveduje, da bodo skupaj z inšpektoratom in ministrstvom iskali način, kako to poenostaviti.
Slovenska filharmonija (Foto: Žiga Živulović jr./BOBO)
V SNG Drama pa opozarjajo tudi, da je delo umetnika težko vrednotiti enako kot v drugih poklicih in se sprašujejo, kako evidentirati osebne priprave igralcev na predstavo, ki vzamejo tudi polovico delovnega časa.
“Tukaj govorimo tako o učenju besedila kot o psihofizičnih pripravah na predstavo. In tega res ni mogoče evidentirati oziroma formalizirati. Vsak ustvarjalec ima namreč svoj proces oziroma način, kako se uči, kako se sprošča in kako ohranja psihofizično kondicijo, ki jo za opravljanje svojega dela potrebuje,” opozarjajo.
Edina večja kulturna ustanova od tistih, s katerimi smo govorili, ki nima težav z novim zakonom o evidencah, je SNG Maribor, kjer so elektronsko vodenje delovnega časa uvedli že pred časom. Kot so pojasnili za N1, jim prav to omogoča tudi lažjo in bolj pregledno organizacijo dela. Zato novela zakona o evidencah pri njih “sploh ni bila tema”.
V ljubljanski Drami pa so medtem prepričani, da bi bilo treba evidentiranje delovnega časa za umetnike urediti drugače. Denimo z njihovo področno zakonodajo.
Koalicija vzame, koalicija da …
Prav to slednje je, kot je razkril Forbes Slovenija, uspelo visokošolskim učiteljem, ki so bili prvi, ki so šli zaradi zakona o evidencah v akcijo.
Po informacijah N1 so profesorji najprej poskušali prepričati ministrstvo Luke Mesca, ki je nosilec zakona o evidencah, da zanje nova pravila evidentiranja delovnega časa enostavno niso ne življenjska ne vzdržna. A ta napor profesorjev je bil zaman.
Ministrstvo za delo se je postavilo na stališče, naj se morebitne izjeme urejajo v področni zakonodaji, nikakor pa ne v zakonu o evidencah.
Zato so profesorji svoj fokus preusmerili v spremembo zakona o visokem šolstvu. In uspeli. Parlament je septembra potrdil novelo tega zakona, po kateri so visokošolski učitelji, pedagogi in raziskovalci izvzeti iz novega striktnega načina vodenja evidenc.
Kot kaže izpisek glasovanja v državnem zboru, so izjemo visokošolskim učiteljem potrdili poslanci koalicije. Torej prav tisti poslanci, ki so še aprila izglasovali rigorozni zakon o evidencah, zaradi katerega so profesorji zase sploh terjali izjemo. Opozicija se je glasovanja o spremembah zakona o visokem šolstvu družno vzdržala.
Univerza v Ljubljani. (Foto: Žiga Živulovič jr./BOBO)
Rektor ljubljanske univerze prof. dr. Gregor Majdič za Poglobljeno na N1 razlaga, da visokošolski učitelji pedagoško in raziskovalno delo opravljajo na različnih lokacijah in v neenakomerno razporejenem delovnem času, ki je drugačen od klasičnega pisarniškega dela in poteka tudi ob vikendih.
Zato bi bilo beleženje delovnega časa, kot ga narekuje novela zakona o evidencah, nemogoče, pravi. “Delovni čas visokošolskih učiteljev se razteza od jutra do večera in bi ob evidentiranju, ki ga zakon nalaga drugim, trpelo tako pedagoško kot raziskovalno delo,” pojasnjuje rektor in dodaja, da so si prav zaradi te specifike dela visokošolski učitelji lahko izpogajali izjemo.
Gotovo pa bo ledina, ki so jo uspeli zorati visokošolski učitelji, zdaj koristila še komu, ki se bori za to, da tudi svoj poklic ali panogo izvije iz primeža novih pravil evidentiranja.
A visokošolski učitelji niso edina izjema. Že zdaj med izjeme sodijo tudi samozaposleni, ki nimajo drugih zaposlenih, pa lastniki podjetij in funkcionarji, kar je javnost doživela še posebej burno.
Približna ocena poznavalcev je, da je med izjemami že zdaj več kot 100.000 delovno aktivnih v Sloveniji. Pri čemer napori nekaterih poklicnih skupin, da bi med izjeme uvrstili tudi svoj poklic ali panogo, še trajajo.
Kje piše, da se funkcionarji ne rabijo “štempljati”?
Kot že omenjeno, je precej razburjenja povzročilo dejstvo, da se ne rabijo “štempljati” funkcionarji. Torej poslanci, ministri, župani, državni sekretarji, sodniki, tožilci …
A na ministrstvu za javno upravo pojasnjujejo, da pravni položaj funkcionarjev urejajo ustava, sistemska in področna zakonodaja, na njihovo delo pa da vplivajo tudi drugi akti.
“Zakon o funkcionarjih, ki je sistemski predpis, obveznega evidentiranja delovnega časa ne ureja. Vsi omenjeni predpisi pa tudi ne določajo, kdaj se javno delovanje funkcionarja konča in kdaj se začne njegovo zasebno življenje. Prav tako tudi zakon o evidencah ne ureja evidence o izrabi delovnega časa za funkcionarje,” pojasnjujejo na pristojnem ministrstvu.
Državni zbor (Foto: Borut Živulović/BOBO)
Funkcionarji po besedah ministrstva za javno upravo tudi niso v delovnem razmerju, pač pa v službenem razmerju, ki nastane na podlagi odločbe pristojnega organa.
Nina Scortegagna Kavčnik meni, da to stališče resda izhaja tudi iz nekaj sodb upravnega sodišča, ki je razsodilo, da funkcionarji niso v delovnem razmerju kot delavci po delovnopravni zakonodaji. “A to še ne pomeni, da so izjema od vodenja evidence o izrabi delovnega časa,” dodaja.
Ministrstvo pa poudarja, da “poslanstvo funkcionarjev večinoma presega običajne okvire delovnega razmerja, zaradi česar funkcionarji pri izvrševanju svoje funkcije niso vezani zgolj na formalni delovni čas, poleg tega se od njih pričakuje, da svojo funkcijo opravljajo vedno, ko je to potrebno”.
Kar pa je po vsebini zelo podobno temu, kar skušajo ministrstvu za delo in vladi dopovedati predvsem predstavniki razvojnih, kreativnih in intelektualnih poklicev ter panog.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje